Jedro

Pogoji za izdajo začasne odredbe morajo biti po določbah ZIZ izkazani kumulativno. Navedeno pomeni, da za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe zadošča ugotovitev, da tožnik v tej fazi postopka še ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve, zato sodišču prve stopnje niti ni bilo potrebno ugotavljati, ali je verjetno izkazana katera od nadaljnjih zatrjevanih predpostavk po drugem odstavku 272. člena ZIZ.

Trditveno in dokazno breme z materialnim procesnim vodstvom ni nadomeščeno, temveč zgolj omiljeno. Namen tega instituta se izčrpa v preprečevanju odločbe presenečenja, zato se ne aktivira vselej, ko ena od strank svojemu bremenu (trditvenemu ali dokaznemu) ne zadosti, temveč predvsem tedaj, ko ta stranka glede na konkretne okoliščine primera ob zadostni skrbnosti opravičeno meni, da mu je zadostila.

Izrek

I. Dopolnitev pritožbe z dne 4.3.2016 se zavrže. II. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlagano začasno odredbo, s katero je tožeča stranka zahtevala, da se toženi stranki v zavarovanje nedenarne terjatve prepove odtujitev in obremenitev njenega 1/3 poslovnega deleža v družbi A d.o.o. z zaznambo prepovedi v sodnem registru.

2. Zoper navedeni sklep je tožeča stranka vložila pritožbo z dopolnitvijo, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno njegovo razveljavitev. Zahtevala je tudi povrnitev pritožbenih stroškov, ki pa jih ni navedla.

3. Dopolnitev pritožbe je prepozna, pritožba pa neutemeljena.

4. Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožeča stranka po tem, ko je 17.2.2016 vložila pravočasno pritožbo, le-to 4.3.2016 dopolnila in predložila novo dokazno listino.

5. Zoper sklep, izdan v postopku zavarovanja z začasno odredbo, je po določbi 3. odstavka 9. člena ZIZ dovoljena pritožba v osmih dneh od vročitve sklepa sodišča prve stopnje, če ni v zakonu določen kakšen drug rok. O roku za vložitev pritožbe je bil pritožnik v pravnem pouku poučen. Pritožnik je zoper izpodbijani sklep v roku vložil pritožbo, ni pa v roku vložil dopolnitve pritožbe. Dopolnitev pritožbe, vložena 4.3.2016, je vložena po poteku roka za vložitev pritožbe (prim. drugi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ), zaradi česar po izteku pritožbenega roka vložene dopolnitve (kateri pritožnik prilaga novo dokazno listino) ni mogoče upoštevati. Pritožbeni rok je namreč strogo prekluziven zakonski rok, zato je višje sodišče prepozno dopolnitev pritožbe na podlagi 352. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrglo.

6. Z izpodbijanim sklepom o začasni odredbi je sodišče prve stopnje predlagano začasno odredbo zavrnilo z nosilnim razlogom, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve. Sodišče je pojasnilo, da tožeča stranka ni predložila niti predpogodbe niti notarskega zapisa Sporazuma o izpolnitvi obveznosti oz. vrnitvi dvojne are, pogodbe o zastavi nepremičnin ter pogodbe o zastavi poslovnega deleža SV 350/2015, iz katerih naj bi izhajal obstoj terjatve tožeče stranke do A. Š. Navedeno pritožnik izpodbija z navedbami, da je predmetni dokazni listini predložil že tožbi in se nanju v svojih tožbenih navedbah tudi skliceval. Če slednje drži, pa niso pravilne trditve glede predložitve spornih listin. Te pritožnik tožbi ni predložil, saj je notarski zapis SV 350/2015 predložil šele s pritožbo 17.2.2016, kot je to razvidno iz popisa spisa.

7. Sodišče pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe ne izvaja popolnega dokaznega postopka in ne presoja, ali je upnik svoje trditve v predlogu dokazal, temveč le, ali jih je izkazal za verjetne. Navedbe v predlogu morajo biti zato tako konkretizirane in podprte z relevantnimi dokazi, da si sodišče lahko ustvari jasno sliko o obstoju zahtevanih predpostavk za zavarovanje z začasno odredbo. V tej fazi postopka, ko glede na določbe ZIZ postane postopek za izdajo začasne odredbe kontradiktoren šele v fazi odločanja o ugovoru, ne pride v poštev materialno procesno vodstvo iz 285. člena ZPP, kot to pritožnik zmotno meni, ko sodišču prve stopnje očita, da bi ga moralo pozvati, da manjkajoče listine predloži. O predlogu za izdajo začasne odredbe sodišče praviloma odloča zgolj na podlagi podatkov, ki izhajajo iz predloga, zaradi česar mora biti skrbnost stranke pri navajanju dejstev in predložitvi dokazov še toliko večja.

8. Tudi sicer trditveno in dokazno breme z materialnim procesnim vodstvom ni nadomeščeno, temveč zgolj omiljeno. Namen tega instituta se izčrpa v preprečevanju odločbe presenečenja, zato se ne aktivira vselej, ko ena od strank svojemu bremenu (trditvenemu ali dokaznemu) ne zadosti, temveč predvsem tedaj, ko ta stranka glede na konkretne okoliščine primera ob zadostni skrbnosti opravičeno meni, da mu je zadostila (prim. II Cp 2679/2009). Tožeča stranka je dokazne listine navedla, se nanje tudi sklicevala, vendar jih v postopku na prvi stopnji ni predložila. Razlogi za to niso jasni, in čeprav tožeča stranka v pritožbi trdi, da je predložila tudi sporni notarski zapis, višje sodišče zaključuje, da temu ni tako. Ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje so pravilni in jih pritožbene navedbe ne morejo omajati. Trditveno in dokazno breme je bilo glede verjetnosti terjatve na strani tožeče stranke in neutemeljeno je od sodišča pričakovati, da bo samo zbiralo podatke z vpogledi v javno dostopne registre. Uveljavljena kršitev torej ni podana.

9. V skladu s prvim odstavkom 272. člena ZIZ je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo nastala. Sodišče prve stopnje po zaključku višjega sodišča ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je štelo, da v tej fazi postopka tožnik (še) ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve. Pravilno je namreč ugotovilo, da zgolj na podlagi tožnikovih navedb ni mogoč zaključek, da bi bila pravna dejanja (domnevnega) dolžnika izvršena v škodo tožeče stranke. V posledici neizkazanega obstoja prvotne obveznosti dolžnika A. Š., ki naj bi z namenom preprečiti zavarovanje na deležu družbenika v družbi A. d.o.o. sklenil nadaljnji (izpodbijani) pravni posel, je ostala neizkazana verjetnost obstoja terjatve (zahtevka, ki ga v razmerju do tožene stranke vtožuje tožeča stranka), zaradi česar je predlagano začasno odredbo pravilno zavrnilo.

10. Pogoji za izdajo začasne odredbe morajo biti po določbah ZIZ izkazani kumulativno. Navedeno pomeni, da za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe zadošča ugotovitev, da tožnik v tej fazi postopka še ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve, zato sodišču prve stopnje niti ni bilo potrebno ugotavljati, ali je verjetno izkazana katera od nadaljnjih zatrjevanih predpostavk po drugem odstavku 272. člena ZIZ. Ne glede na navedeno pa višje sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje tudi v delu, ki se nanašajo na neizkazano nevarnost iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Pravilno je namreč stališče, da zgolj tožnikovo predvidevanje o namenih tožene stranke ne more izhajati le iz ugotovitve, da je tožena stranka kupila delež, ki je pred tem pripadal A. Š. Čeprav je mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da je bil prenos poslovnega deleža najmanj nenavadno hiter, taka naglica pa je v poslovni praksi neobičajna, zgolj na podlagi pritožnikovih predvidevanj o namenih tožene stranke (in ostalih akterjev Š., K. in družbe M.) ni mogoč zaključek, da gre za tak nujen primer, ki bi opravičeval izdajo izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka namreč zgolj predvideva, da je tožena stranka vedela za vsa ravnanja svojih pravnih prednikov in A. Š., na ravni domneve pa so tudi trditve, da je pri tem aktivno sodelovala ter bo poskušala preprečiti vpis zastavne pravice na poslovnem deležu v družbi A. d.o.o. 11. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.