Jedro

Zatrjevanja tožnikov, da sta bila preganjana zato, ker sta romske etnične pripadnosti, ni mogoče šteti za dejstvo, ki bi bilo nepomembno ali zanemarljivo za obravnavanje njunih prošenj za mednarodno zaščito v smislu 2. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je bilo obema polnoletnima tožnikoma ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v zvezi z razlogi, s katerimi sta tožnika utemeljevala svojo prošnjo, torej v zvezi z njunim zatrjevanim preganjanjem v Srbiji, na podlagi njune romske etnične pripadnosti, zastavljeno zelo malo in še to posplošenih pravno relevantnih vprašanj. To pa v konkretnem primeru, glede na to, da sta tožnika Roma, s skromno izobrazbo ne zadostuje.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-229/2015/2 (1312-06) z dne 16. 12. 2015 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom in odločbo odločila, da se postopki tožnice, tožnika in njunega mld. otroka združijo v en postopek in da se njihove prošnje za priznanje mednarodne zaščite zavrnejo kot očitno neutemeljene. V svoji obrazložitvi navaja razloge, iz katerih so tožniki zaprosili za mednarodno zaščito. Polnoletna tožnika sta povedala, da sta bila v izvorni državi, to je v Srbiji, preganjana zaradi svoje etnične pripadnosti in sicer zaradi pripadnosti romski skupnosti. Povedala sta, da so jima sovaščani razbili okna na hiši, da so jih žalili, da so „cigani“, da ne morejo poslušati romske glasbe, da jih na njihov praznik, Đurđevdan, vaščani v skupinah napadajo, tožnica pa je še povedala, da je bil za vse, kar se je zgodilo v vasi, avtomatično kriv njen mož, ker je Rom in da se boji za otroka, če bi ga pustila zunaj samega. Tožena stranka verodostojnosti tožnikov ne prereka. Ocenjuje pa, da sta polnoletna tožnika pri vložitvi prošnje navajala le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, saj so ta dejstva daleč od stopnje resnosti ali intenzivnosti, da bi lahko predstavljala dejanja preganjanja ali katero izmed oblik resne škode. Prošnjo mld. tožnika je tožena stranka zavrnila iz razlogov, navedenih v prošnjah njegovih staršev. Ker sta polnoletna tožnika svojo prošnjo utemeljevala z nepomembnimi ali zanemarljivimi dejstvi, proučitev informacij o izvorni državi ni bila potrebna. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 2. točko 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ). O zavrnitvi prošenj je odločila na podlagi 3. alineje 52. člena in ob upoštevanju 54. člena ZMZ.

2. Tožniki vlagajo tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Pojasnjujejo, da osebni razgovori v tej upravni zadevi niso bili opravljeni. S tem, da osebni razgovori niso bili opravljeni, pa jim kot strankam ni bila dana možnost, da se izjavijo o vseh okoliščinah preganjanja, kar pomeni absolutno bistveno kršitev iz 237. člena ZUP. Opustitev osebnega razgovora pa pomeni tudi nepravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka je kot zakonsko podlago za odločitev uporabila 2. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ, torej je uporabila samo veljavni ZMZ. Trenutno veljavni ZMZ sicer opustitev osebnega razgovora v takem primeru omogoča, vendar pa je to v nasprotju z zavezujočo Direktivo 2013/32/EU o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), ki v slovenski pravni red še ni bila prenešena. To pa ne pomeni, da tožena stranka nanjo ni vezana. Tožena stranka je nezakonito odločila v pospešenem postopku, saj bi morala odločiti v rednem postopku. Ne drži, da so tožniki pri utemeljitvi svojih prošenj navajali le nepomembna ali zanemarljiva dejstva. Ker tožniki že od začetka zatrjujejo, da so bili v Srbiji preganjani, ker so Romi, torej zaradi njihove etnične pripadnosti, to že po definiciji ne more biti dejstvo, ki je nepomembno/zanemarljivo. Tožena stranka pa tudi ni ugotavljala stanja v izvorni državi tožnikov, pri čemer se sklicujejo na sodbo in sklep tega sodišča I U 1450/2010. Sodišču predlagajo, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ne more sprejeti tožbenih argumentov, kot izhajajo iz tožbe, zato navedbe tožnikov v celoti prereka in vztraja pri izdaji odločbe z dne 16. 12. 2015. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba je utemeljena.

5. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločba tožena stranke, s katero je le-ta prošnje tožnikov za priznanje mednarodne zaščite zavrnila v pospešenem postopku.

6. Kot razlog za zavrnitev prošenj je tožena stranka navedla 2. alinejo prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ). V slednji je določeno, da lahko pristojni organ prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

7. Med strankama ni sporno, da so tožniki pripadniki romske narodnostne skupnosti; sporno pa je, ali je tožena stranka imela podlago za odločitev v pospešenem postopku oziroma ali je imela podlago za odločitev brez osebnega razgovora.

8. Iz podatkov v spisu in sicer iz prošenj za mednarodno zaščito obeh polnoletnih tožnikov izhaja, da sta pri podaji svojih prošenj navajala, da sta zapustila Srbijo zato, ker sta bila v Srbiji preganjana, ker sta Roma, kar sta tudi opisala. Zatrjevanja tožnikov, da sta bila preganjana zato, ker sta romske etnične pripadnosti, tudi po mnenju sodišča ni mogoče šteti za dejstvo, ki bi bilo nepomembno ali zanemarljivo za obravnavanje njunih prošenj za mednarodno zaščito v smislu 2. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Zato je tožena stranka po presoji sodišča nepravilno uporabila določbo 2. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ in je izpodbijana odločba že zaradi tega nezakonita.

9. Tožnika v tožbi tudi navajata, da tožena stranka ne bi smela odločiti o njuni prošnji brez predhodnega osebnega razgovora, ker je to v nasprotju z zavezujočo Direktivo 2013/32/EU, ki v slovenski pravni red še ni bila prenesena.

10. Po določbi 14(2)(a) in (b) člena Direktive 2013/32/EU (Procesna direktiva II) se osebni razgovor o vsebini prošnje lahko opusti, kadar lahko organ za presojo na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, izda ugoditveno odločbo glede statusa begunca; ali če organ za presojo meni, da je prosilec nezmožen za osebni razgovor ali ga ne more opraviti zaradi trajnih okoliščin, na katere prosilec ne more vplivati. V obravnavani zadevi za taka primera ne gre. To pomeni, da drugi odstavek 14. člena Procesne direktive II ne izključuje opustitve razgovora v drugih primerih, torej tudi ne na podlagi okoliščin iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ.

11. Zahteve za osebni razgovor so predpisane v 15. členu Procesne direktive II in sicer je v tretjem odstavku tega člena določeno, da morajo osebni razgovori potekati v razmerah, da lahko prosilci razloge za svojo prošnjo celovito predstavijo, pri čemer mora organ upoštevati osebne in splošne okoliščine prošnje. Vsebino osebnega razgovora pa določa 16. člen Procesne direktive II. Slednji določa, da mora organ za presojo med osebnim razgovorom o vsebini prošnje za mednarodno zaščito prosilcem zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s členom 4 Direktive 2011/95/EU (ki ima naslov „Obravnavanje dejstev in okoliščin“), kar vključuje tudi možnost podati pojasnilo glede elementov, ki morda manjkajo in/ali morebitne neskladnosti ali nasprotja v izjava prosilca.

12. Procesna direktiva II v slovenski pravni red še ni bila implementirana, čeprav se je rok za to že iztekel in sicer dne 20. 7. 2015 (prvi odstavek 51. člena Procesne direktive II). Ker torej v času odločanja veljavni ZMZ Procesne direktive II še ni implementiral, je treba upoštevati posredni učinek Procesne direktive, kot je sodišče navedlo že v sodbi I U 1831/2015-6 z dne 6. 1. 2015. Navedlo je, da posredni učinek direktive pomeni, da morajo sodišča, ne glede na to, ali je bilo nacionalno pravilo sprejeto pred ali po uveljavitvi direktive, nacionalno določbo razlagati kolikor je mogoče, v skladu z besedilom in namenom direktive zato, da se doseže njen učinek. Navedlo je tudi, da to načelo ni brez omejitev, kajti sodišče zaradi tega načela ni obvezano odločati v nasprotju z zakonom, to pomeni v nasprotju s splošnimi pravnimi načeli, kot sta pravna varnost in prepoved povratne veljave predpisa. Prav tako je navedlo, da ti dve načeli ne ovirata uporabe načela posrednega učinka direktive.

13. Iz podatkov v upravnih spisih (iz prošenj za mednarodno zaščito obeh polnoletnih tožnikov) izhaja, da je bilo obema polnoletnima tožnikoma ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v zvezi z razlogi, s katerimi sta tožnika utemeljevala svojo prošnjo, torej v zvezi z njunim zatrjevanim preganjanjem v Srbiji, na podlagi njune romske etnične pripadnosti, zastavljeno zelo malo in še to posplošenih pravno relevantnih vprašanj. To pa v konkretnem primeru, po mnenju sodišča, glede na to, da sta tožnika Roma, s skromno izobrazbo (tožnik 8 oziroma tožnica 5 razredov OŠ) ne zadostuje. To pa tudi pomeni, da v konkretnem primeru niso bile upoštevane osebne okoliščine obeh prošenj. Poleg osebnih okoliščin tudi ni bilo upoštevano splošno znano dejstvo, da so Romi socialno, varnostno, ekonomsko in politično ranljiva skupina, kot to zatrjujeta tožnika v tožbi. Navedeno daje podlago za ugotovitev, da tožnika nista imela možnosti celovito predstaviti razlogov za svoji prošnji. To pa nadalje daje tudi podlago za zaključek, da postopek ob podaji prošenj ni bil voden tako, kot to določajo zahteve iz 15. in 16. člena Procesne direktive II.

14. Sodišče še opozarja, da pospešeno obravnavanje prošnje po Procesni direktivi II ne pomeni odločanje o prošnji brez osebnega razgovora (člen 31(8) Procesne direktive II). Ker tožena stranka teh določb ni upoštevala, ampak je upoštevala samo ZMZ, je izpodbijana odločba tudi z vidika uporabe prava EU nezakonita.

15. Glede na vse navedeno je sodišče na podlagi 2. in 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka tožnikoma postaviti več konkretnih pravno relevantnih vprašanj, tudi konkretnih podvprašanj, da bo lahko zanesljivo in celovito ugotovila, ali tožniki izpolnjujejo pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).