Jedro

Iz navedb ne izhajajo zatrjevanja o tožničini novo nastali škodi, ki naj bi ji nastala po 15. 1. 2013, torej po sklenitvi poravnave, saj za zatrjevano in opisano škodo (svoje zdravstvene težave) navaja kot trenutek nastanka trenutek sinove smrti in navaja le, da opisana škoda traja ves čas od sinove smrti in še vedno traja ter se povečuje. Svojih navedb tudi na drugem naroku ni dopolnila v smeri sedaj pritožbeno zatrjevane nove škode kljub izrecnemu pozivu sodišča prve stopnje, da naj to glede na določbo 286. člena ZPP stori na tem naroku. Iz trditev tako ne izhaja, da ob sklenitvi poravnave tožnica ni vedela zanjo in tudi ne, da ni vedela, da ji bo nastala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka 842,29 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji mora toženec plačati 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2013 dalje do plačila in ji povrniti potrebne pravdne stroške (točka I. izreka), o stroških pravdnega postopka pa odločilo, da je tožnica dolžna povrniti tožencu 1.957,99 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila (točka II. izreka) in da je tožnica dolžna povrniti stranskemu intervenientu v roku 15 dni 106,20 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (točka III. izreka).

2. Tožnica je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v celoti z navedbo, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajala je, da je z direktno tožbo zoper poškodovalca (toženca) uveljavljala odškodnino na podlagi 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki izjemoma, če prizadetost posrednega oškodovanca preraste v novo, samostojno obliko škode, ki je ni moč umestiti v sklop prizadetosti ob takem škodnem dogodku, dopušča še posebno odškodnino. Trdila je, da je v tožbi in nadaljnjih vlogah zatrjevala, da ji je v posledici škodnega dogodka nastala nova trajna bodoča škoda, ki se odraža v poslabšanju njenega zdravstvenega stanja. Navedbe o trajni in bodoči lastni škodi tožnice so bile zatrjevane pravočasno, ta dejstva pa je tudi dokazovala z medicinsko dokumentacijo, na naroku za glavno obravnavo pa pravočasno predlagala tudi dokaz s pridobitvijo celotnega ambulantnega kartona s specialističnimi izvidi zdravljenj po 15. 1. 2013, na podlagi katerih bi predlagana izvedenca medicine dela in psihiatrije podala izvedenski mnenji. Navajala je še, da zapisa v poravnavi ni mogoče tolmačiti na način, kot ga obrazlaga sodišče, to je, da se oškodovanec s podpisom poravnave v naprej odpoveduje zahtevku za škodo, ki izvira iz škodnega dogodka, ko mu ta sploh še ni nastala, oziroma zanjo še ne ve. Zapis v poravnavi bi bilo kvečjemu uporabiti v zvezi s škodo, ki je bila do podpisa poravnave znana, ali bi glede na tek stvari lahko nastala, oziroma ni mogla ostati neznana. Predmet spora je odškodnina za novo škodo, ki je tožnici nastala po 15. 1. 2013, v zvezi s to škodo pa je zatrjevala, da se ji stanje ne izboljšuje, temveč poslabšuje, kar pomeni, da bi sodišče moralo odločati o trajni in bodoči lastni škodi tožnice iz naslova telesnih bolečin, sekundarnega strahu in zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kot je bilo zahtevano s tožbo in nadaljnjo modifikacijo zahtevka. Če bi sledilo tožbenim navedbam in skrbno preučilo zatrjevana dejstva, bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ne uveljavlja škode za nazaj, temveč tisto, ki ji je nastala kasneje, po podpisu poravnave, gre namreč za tako poslabšanje zdravstvenega stanja, ki po normalnem teku stvari ob sklenitvi poravnave ni bilo predvidljivo, oziroma v poravnavi 15. 1. 2013 ni bilo upoštevano. Toženka se je sklicevala na to, da je tožnici s izplačilom 14.000,00 EUR izplačala odškodnino, ki je primerljiva s sodno prakso. Iz pregleda sodne praksa pa izhaja, da odškodnine v obsegu 14.000,00 EUR ne zajemajo posledic, ki so izkazane pri tožnici, ob tem, da jih le-ta še vedno trpi in zdravljenje še vedno traja, to pa dokazujejo medicinski izvidi, ki vsi datirajo na čas več kot leto dni po sklenitvi poravnave z dne 15. 1. 2013, kar dokazuje, da odgovornostna zavarovalnica v izplačani odškodnini v letu 2013 ni mogla upoštevati poslabšanja zdravstvenega stanja tožnice, ker ga takrat še ni bilo. Pri tožnici je po podpisu poravnave prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, da je bila upravičena zahtevati odškodnino za novo škodo, sodišče pa je, namesto da bi ugotavljalo okoliščine v zvezi s poslabšanjem tožničinega zdravstvenega stanja in s tem povezanih pravic do uveljavitve nove škode, ugotavljalo okoliščine sklenitve poravnave, kar za zadevo ni bilo relevantno.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe. Navajal je, da tožnica šele v pritožbenih navedbah določneje substancira svojo trditveno podlago in natančneje opredeljuje navedbe, da naj bi bila s tožbo zahtevana nova trajna bodoča škoda, ki naj bi nastala po 15. 1. 2013 in s tem na nedovoljen način podaja novo trditveno podlago, s čimer je že zdavnaj prekludirana. Tožnica je namreč vseskozi zatrjevala le-to, da s podpisom poravnave sama ni soglašala, oziroma, da za podpis poravnave ni pooblastila odvetnika in da zaradi tega dejstva ni izgubila pravice zahtevati odškodnino od zavarovanca v škodnem dogodku udeleženega vozila. Toženec je zahteval povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nedovoljene pritožbene novote so pritožbene navedbe, da je tožnica s tožbo zoper toženca, kot poškodovalca, uveljavljala odškodnino na podlagi 179. člena OZ, kot novo samostojno obliko njene škode, ki ji je nastala zaradi posledic sinove smrti v času po 15. 1. 2013. Na podlagi podatkov v sodnem spisu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso resnične pritožbene trditve, da je tožnica v tožbi in nadaljnjih vlogah zatrjevala, da ji je v posledici smrti sina nastala nova trajna bodoča škoda, ki v času sklenitve poravnave ni bila znana in je nastala šele po 15. 1. 2013. 6. Na podlagi podatkov v sodnem spisu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da iz tožničine trditvene podlage izhaja: “-” da je s tožbo od toženca zahtevala odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti sina in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v skupni višini 40.000,00 EUR, ker je sin izgubil življenje zaradi toženčeve protipredpisne vožnje, da jo je sinova smrt zelo močno prizadela, ji povzročila močan šok in močne travme, da zaradi izgube otroka neizmerno duševno trpi in se z njo nikakor ne more sprijazniti, da je v globoki depresiji z velikimi psihičnimi težavami, prizadeto je tudi njeno fizično zdravje, zaradi česar je omejena pri vsakodnevnih aktivnostih, za duševne bolečine zaradi smrti sina zahteva 30.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 10.000,00 EUR (navedbe v tožbi), “-” da ne drži toženčeva navedba, da je dobila vse, kar ji je bilo poplačano s strani toženčeve odgovornostne zavarovalnice, da ji je slednja izplačala ponujeni znesek kot nesporni del, da je tožnici nenadna izguba sina povzročila hud stres, obdobje negotovosti, ki mu je sledilo obdobje šoka, da je v tem času trpela intenzivne duševne bolečine, da je sledilo obdobje soočenja z dokončno izgubo, v katerem je bilo njeno razpoloženje nihajoče, pojavljati so se začele zdravstvene težave, vse do sedaj je pri tožnici prisotna srednja do huda depresivna motnja, motnje hotenja in tendenca k socialni izolaciji, da se sedaj ne more sprijazniti z izgubo, gre za hujšo prizadetost tožnice zaradi nenadne izgube sina, da se tožnica kar pet let in pol po škodnem dogodku še vedno psihično zdravi, zdravstveno stanje se ji vedno bolj slabša, ponujen in izplačan nesporni del odškodnine v višini 13.000,00 EUR je prenizek, ker so višje odškodnine, ki terjajo zdravljenje, psihično oskrbo in jemanje zdravil v daljšem časovnem obdobju, da iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega poleg prejetega nespornega zneska zahteva še 10.000,00 EUR, da je v posledici škodnega dogodka utrpela hud strah, ki se je razvil v trajno tesnobno stanje, zmerno do hudo depresijo in poslabšanje zdravstvenega stanja, ki je trajno, da se od nesreče dalje psihično zdravi, dve leti po dogodku je prejemala antidepresive, še vedno se zdravi z antidepresivi, povišal se ji je krvni tlak, pojavila se je okvara ščitnice, posledično se je zatekla k socialni izolaciji, izhoda iz situacije ne vidi, sinove smrti ne more preboleti, vse od sinove smrti dalje trpi za navedenimi težavami, ki se odražajo v stalnih telesnih bolečinah in nevšečnostih, zaradi katerih potrebuje neprestano zdravniško pomoč, ves čas vsled tega je prisoten sekundarni strah, saj se ji zdravje še poslabšuje, za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi smrti bližnjega zahteva plačilo 10.000,00 EUR, za telesne bolečine in nevšečnosti 8.000,00 EUR in za utrpeli sekundarni strah 2.000,00 EUR, že izplačanih 13.000,00 EUR predstavlja nesporni del odškodnine, s prejemom le-tega se ni odpovedala nadaljnjim odškodninskim zahtevkom, uveljavlja ničnost poravnave z dne 15. 1. 2013, vsebina poravnave ne izraža prave volje pogodbenikov, ni bila sklenjena sporazumno, vsled česar je njena vsebina neveljavna (to so tožničine trditve v njeni prvi pripravljalni vlogi, vloženi potem, ko je prejela toženčev odgovor na tožbo in vlogo stranskega intervenienta), “-” da je predmet zahtevka ali gre tožnici nadaljnja odškodnina ali ne, da poleg prejetih 13.000,00 EUR vtožuje nadaljnjih 20.000,00 EUR, da pred sinovo smrtjo ni imela nikakršnih težave, v posledici dogodka je utrpela hud stres, slednji pa napetost, ki povzroča fiziološke procese, ki so organizmu nevarni, stres povzroča motnje srca in ožilja, visok krvni tlak, motnje srčnega utripa, motnje imunskega sistema, revmatoidni artritis, sladkorno bolezen, nekatera rakava obolenja, alergije, motnje mišičnega sistema, mišične krče, bolečine v vratu in hrbtu (tožničine trditve v drugi pripravljalni vlogi), “-” da odškodnina, ki jo je tožnica prejela kot nesporni del, ne predstavlja pravične odškodnine (navedbe na prvem naroku za glavno obravnavo).

Iz zgoraj povzetih navedb po presoji pritožbenega sodišče ne izhajajo zatrjevanja o tožničini novo nastali škodi, ki naj bi ji nastala po 15. 1. 2013, torej po sklenitvi poravnave, saj za zatrjevano in opisano škodo (svoje zdravstvene težave) navaja kot trenutek nastanka trenutek sinove smrti in navaja le, da opisana škoda traja ves čas od sinove smrti in še vedno traja ter se povečuje. Svojih navedb tudi na drugem naroku ni dopolnila v smeri sedaj pritožbeno zatrjevane nove škode kljub izrecnemu pozivu sodišča prve stopnje, da naj to glede na določbo 286. člena ZPP stori na tem naroku. Iz trditev tako ne izhaja, da ob sklenitvi poravnave tožnica ni vedela zanjo in tudi ne, da ni vedela, da ji bo nastala.

7. Tožnica za pred sodiščem prve stopnje zatrjevano škodo šele v pritožbi trdi, da je to po 15. 1. 2013 novo nastala škoda, vendar pa v pritožbi ne izkaže, da takih trditev brez svoje krivde ni mogla podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato so to nedovoljene pritožbene novote in jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

8. Iz izpodbijane sodbe izhaja ugotovljeno dejansko stanje: “-” da ni bilo sporno med pravdnima strankama, da je tožnica zaradi posledic smrti sina od stranskega intervenienta že prejela odškodnino v višini 13.000,00 EUR, “-” da je tožnica podpisala splošno pooblastilo odvetniku R. P., da je ta odvetnik v njenem imenu podpisal poravnavo za dodatni znesek 1.550,00 EUR odškodnine dne 21. 1. 2013, ki predstavlja veljavno podlago stranskemu intervenientu za izplačilo tega dodatno dogovorjenega zneska odškodnine in za zaključek odškodninske zadeve tožnice zaradi posledic smrti sina v razmerju do stranskega intervenienta in tudi do toženca kot njegovega zavarovanca, saj iz vsebine te poravnave izhaja pogodbena volja o s tem dodatnim plačilom tožnici poravnani vsej škodi iz prometne nesreče z dne 5. 6. 2010, kot tudi o odpovedi nadaljnjim odškodninskim zahtevkom iz tega naslova tako do stranskega intervenienta, kot tudi do drugih oseb (pravnih, fizičnih), kar vključuje toženca, kot zavarovanca stranskega intervenienta in ni utemeljen tožničin ugovor o neveljavnosti, oziroma ničnosti poravnave z dne 21. 1. 2013, “-” da tožnica nima več pravice terjati odškodnine zaradi posledic smrti sina od toženca, kot zavarovanca Zavarovalnice … (oziroma stranskega intervenienta), da so bila s podpisom poravnave z le-to in z izplačilom zavarovalnice ta razmerja dokončno rešena.

9. Razen dejstva, da iz poravnave izhaja odpoved nadaljnjim odškodninskim zahtevkom za škodo zaradi posledic sinove smrti, pritožba drugih ugotovljenih dejstev ne izpodbija. To dejstvo pa je po presoji pritožbenega sodišča ugotovljeno pravilno, ker je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo besedilo v listini v prilogi B16. 10. Glede na tožničino trditveno podlago, v kateri, kot je obrazloženo že zgoraj, tožnica ni uveljavljala po 15. 1. 2013 (oziroma po 21. 1. 2013) novo nastale škode zaradi posledic smrti sina, pač pa je uveljavljala le višjo denarno odškodnino od tiste, ki jo je prejela po poravnavi, so bile glede na tožničine ugovore, s katerimi je izpodbijala veljavnost poravnave, odločilne okoliščine o sklenitvi poravnave in izplačilu odškodnine. Zato je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da te okoliščine niso relevantne.

11. Pritožba ni izpodbijala odločitve o stroških postopka. Od pritožbeno uveljavljanih bistvenih kršitev določb postopka je tožnica le smiselno uveljavljala napačno uporabo določbe 7. člena ZPP in posledično bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP s trditvami, da sodišče prve stopnje ni sledilo tožbenim navedbam, da torej ni obravnavalo ter ugotavljalo zatrjevanih dejstev, oziroma da ni odločalo o tožbeni trditveni podlagi. Glede na zgoraj že obrazloženo ta bistvena kršitev ni podana.

Pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana sodba obremenjena s katero od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

12. Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo ob upoštevanju trditvene podlage obeh pravdnih strank pravilno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in je tudi pravilno presodilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen. Pritožba je zato v celoti neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti svoje stroške, ki so ji nastali z vloženo pritožbo in povrniti tožencu nastale potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

14. Toženec je, kot je že obrazloženo zgoraj, na pritožbo konkretno odgovoril in utemeljil predlog za zavrnitev pritožbe, zahteval pa je povrnitev pritožbenih stroškov vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude pri njihovi povrnitvi. Priglasil je stroške pritožbenega postopka v višini 842,29 EUR.

15. Po pregledu stroškovnika je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so stroški priglašeni v skladu z Zakonom odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), ki je po določbi drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) pravna podlaga za ugotovitev višine nagrade in stroškov odvetnika v tem pravdnem postopku. Obsegajo pa nagrado odvetnika za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 3210 ZOdvT 670,40 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT in 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT, kar skupaj znaša 842,29 EUR. Ta znesek pritožbenih stroškov je dolžna tožnica povrniti tožencu v roku 15 dni po vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka za prostovoljno izpolnitev do dneva plačila.