Jedro

Višina investicij v nepremičnino je stvar dejanskega stanja in ne more biti predmet revizijskega preizkusa. Revident tudi ne more uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na presojo pravilnosti postopka izdaje upravnega akta, če se je do teh ugovorov opredelilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23. 9. 2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, z dne 1. 2. 1999, s katero je prvostopenjski davčni organ tožniku v ponovljenem postopku od davčne osnove 4,084.400 SIT odmeril davek od dobička iz kapitala po stopnji 30% v znesku 1,225.320 SIT.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje citira določbe 58. in 59. člen Zakona o dohodnini – ZDoh (Ur. l. RS, št. 71/93, 7/95 in 44/96). Ker predloženih računov upravni organ prve stopnje utemeljeno ni mogel upoštevati kot verodostojne podlage za izračun vrednosti vlaganj v nepremičnino, je njihov obseg in vrednost utemeljeno ugotavljal z izvedencem za gradbeno stroko. Pritožbene ugovore, ki se nanašajo na izvedensko mnenje, tožena stranka po presoji sodišča prve stopnje utemeljeno zavrača, saj niso dovolj konkretni. Sodišče prve stopnje nadalje ugotavlja, da je prvostopenjski organ sicer kršil pravila postopka s tem, ko je tožnika, ki je v postopku pooblastil odvetnico, le osebno seznanil z zapisniško ugotovitvijo inšpekcijskega pregleda in z vsebino izvedenskega mnenja, vendar pa je prvostopenjski organ to kršitev saniral s tem, ko je izvedensko mnenje tožnikovi pooblaščenki po izdaji prvostopne odločbe posredoval in ji s tem omogočil ugovore v zvezi z njim, kar je tožnik v pritožbi tudi storil. Ugovore na izvedensko mnenje je tožena stranka presodila in do njih zavzela stališče. Tožena stranka glede na podatke upravnih spisov in vsebine ugovorov utemeljeno ni sledila predlogu tožnika za postavitev drugega izvedenca gradbene stroke.

3. Tožnik zoper izpodbijano sodbo vlaga revizijo (prej pritožbo) in Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da s tem, ko mu izvedensko mnenje ni bilo vročeno v postopku pred upravnim organom prve stopnje, ni imel vseh procesnih možnosti sodelovanja v postopku, skladno z načelom zaslišanja stranka in materialne resnice. Ne drži trditev sodišča prve stopnje, da tožnik ni ugovarjal odločitvi upravnega organa, da ugotovitve višine vlaganj ni bilo mogoče ugotoviti z računi. Iz njegovih pripomb na zapisnik z dne 30. 11. 1998 je jasno razvidno, da je ugovarjal ravno temu, pri čemer je poudaril, da je dokaz s postavitvijo izvedenca drugotnega pomena. V skladu z načelom materialne resnice bi moral upravni organ tudi sam z gotovostjo ugotoviti, ali je bilo stanovanje, ki je ostalo v tožnikovi lasti, dejansko dozidano in nadzidano in kakšna je površina tega stanovanja ter kdaj naj bi se dozidava in nadzidava vršila. Upravni organ bi brez dvoma moral v postopek pritegniti novega izvedenca, ki bi mnenje podal na podlagi gotovosti. Izvedensko mnenje izvedenca A.A. temelji na podlagi verjetnosti in nedokumentiranih ter neverodostojnih ugotovitvah, nepravilna pa je tudi uporaba metod, čemur je nasprotoval z izvedenskim mnenjem B.B. 4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloči o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker obravnavana pritožba, ki je bila vložena pred uveljavitvijo ZUS-1, ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. ZUS-1 v 85. členu določa, da se revizija lahko vloži zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je Vrhovno sodišče opravilo preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. Med strankama ni sporno, da je tožnik s pogodbo z dne 5. 4. 1993 kupil stanovanje v izmeri 287 m2 na naslovu ..., da je predmetno stanovanje prodal po delih, med drugim del stanovanja velikosti 90,98 m2 podjetju C., na podlagi pogodbe z dne 12. 12. 1994. Sporna pa je vrednost investicij za prodani del stanovanja.

9. Zavezanec za davek od dobička iz kapitala je po določbi 58. člena Zakona o dohodnini - ZDoh (Ur. l. RS, št. 71/93 do 44/96) fizična oseba s stalnim prebivališčem na območju Republike Slovenije, ki dosega dobiček s prodajo nepremičnin, če je bila prodaja izvršena pred potekom treh let od dneva, ko je bilo nepremično premoženje pridobljeno, zmanjšan za plačane davke, ki jih je plačal zavezanec. Osnova za davek od dobička iz kapitala je razlika med prodajno ceno in valorizirano vrednostjo kapitala v času pridobitve (58. b člen ZDoh). Za ugotovitev davčne osnove pri prodaji nepremičnin se upošteva tudi valorizirana vrednost investicij in izdatkov investicijskega vzdrževanja, na način, kot ga predpiše Vlada RS (61. člen ZDoh).

10. Vrednost investicij je stvar dejanskega stanja, kar pa ne more biti predmet revizijskega preizkusa, kot je bilo obrazloženo že v točki 7 te sodbe.

11. Glede revizijski ugovora v zvezi z nepravočasno vročitvijo izvedenskega mnenja in s tem zatrjevano kršitvijo načel zaslišanja stranke in materialne resnice Vrhovno sodišče ugotavlja, da se ta ugovor nanaša na presojo pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Revident tudi teh razlogov v reviziji ne more uveljavljati, saj določba prvega odstavka 85. člena ZUS-1, za razliko od določbe prvega odstavka 75. člena ZUS-1 (pritožba kot pravno sredstvo), med razlogi za revizijo ne določa „zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta“. Zatrjevana kršitev bi bila lahko predmet revizijskega preizkusa samo v primeru, da se do kršitve določb ZUP ne bi opredelilo sodišče prve stopnje, kar pa bi lahko predstavljalo kršitev določb ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Ker pa je sodišče prve stopnje te ugovore presojalo in jih zavrnilo, kršitev procesnih določb ZUS-1 ni podana.

12. Glede na navedeno, in ker materialno pravo v obravnavanem primeru ni sporno, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.