Jedro

Če je tožba umaknjena, se šteje, kakor da sploh ni bila vložena, in se lahko znova vloži. Take situacije, kot da tožba sploh ni bila vložena, tožeča stranka z izjavo o umiku tožbe v konkretnem primeru ne more več doseči. Zato ne, ker je na podlagi tožbe že izdana sodba, ki je niti ni več mogoče izpodbijati s pritožbo (sodba je postala pravnomočna). Zato umik tožbe po izdaji sodbe po zakonu ni dopusten.

Na podlagi izjave o umiku tožbe izdane sodbe po zakonu ni mogoče razveljaviti. Posledica izjave tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolg plačala, bo v konkretnem primeru lahko le ta, da tožeča stranka zoper toženo stranko na podlagi pravnomočne sodbe ne bo predlagala izvršbe; če pa jo bo predlagala, bo dolžnik lahko zoper njo ugovarjal v delu, v katerem je obveznost po sodbi pravilno in pravočasno izpolnil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče zavrglo umik tožbe (predloga za izvršbo) z dne 19. 4. 2016. 2. Tožeča stranka se je zoper sklep pritožila. V laični pritožbi je navedla, da je dolžnik svojo obveznost poravnal v dveh obrokih dne 4. 3. 2016 in 18. 4. 2016 in da prosi za umik tožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izdalo sodbo III Pg 4895/2014 z dne 17. februarja 2016, s katero je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku (v veljavi je vzdržalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, v katerem je toženi stranki naloženo, da v 15. dneh (prostovoljno) izpolni določeno denarno obveznost do tožeče stranke). Sodbo je pooblaščenec tožene stranke prejel 1. 3. 2016, kar pomeni da je naslednjega dne začel teči rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Glede na trditve tožeče stranke o času plačila je mogoče zaključiti, da je tožena stranka obveznost (prostovoljno) izpolnila po izdaji sodbe in v skladu z izrekom sodbe. Tudi tožeča stranka je podala izjavo o umiku tožbe že po izdaji sodbe. Jasni in pravilni so razlogi sodišča prve stopnje o tem, da po izdaji sodbe ni več mogoče umakniti tožbe (niti predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki se v pravdi v glavnem obravnava na enak način kot tožba). Zmotno je stališče tožeče stranke, da je bila njena izjava o umiku predloga za izvršbo sodišču prve stopnje nejasna in da je ta nejasnost povzročila zavrženje vloge.

5. Če je tožba umaknjena, se šteje, kakor da sploh ni bila vložena, in se lahko znova vloži (četrti odstavek 188. člena ZPP). Take situacije, kot da tožba sploh ni bila vložena, tožeča stranka z izjavo o umiku tožbe v konkretnem primeru ne more več doseči. Zato ne, ker je na podlagi tožbe že izdana sodba, ki je niti ni več mogoče izpodbijati s pritožbo (sodba je postala pravnomočna). Zato umik tožbe po izdaji sodbe po zakonu ni dopusten. Iz pritožbenih navedb pa izhaja, da ni namen tožeče stranke, da si odpre pot za ponovno vložitev tožbe zoper toženo stranko, pač pa ugotovitev, da je tožena stranka dolg poravnala. Na podlagi izjave o umiku tožbe pa izdane sodbe po zakonu ni mogoče razveljaviti. Posledica izjave tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolg plačala, bo v konkretnem primeru lahko le ta, da tožeča stranka zoper toženo stranko na podlagi pravnomočne sodbe ne bo predlagala izvršbe; če pa jo bo predlagala, bo dolžnik lahko zoper njo ugovarjal v delu, v katerem je obveznost po sodbi pravilno in pravočasno izpolnil. 6. Glede na navedeno se izkaže, da tožeča stranka neutemeljeno vztraja pri prošnji za „umik tožbe“. Zato je bilo treba njeno pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).