Jedro

Rok 8-ih dni iz 1. odstavka 112. člena ZDR je rok, v katerm mora delavec (upoštevajoč tudi roke iz 2. odstavka 110. člena ZDR) podati izredno odpoved PZ. Delavec lahko zakonito poda izredno odpoved PZ, tudi če delodajalec kasneje izpolni svojo obveznost, ne glede na to, koliko časa je imel delodajalec za izpolnitev obveznosti. Če delavec poda izredno odpoved PZ po 112. členu ZDR, ima pravico do odpravnine po 109. členu ZDR in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

Pogoj za izplačilo odpravnine in odškodnine po 2. odstavku

112. člena ZDR je, da je delavec zakonito izredno odpovedal PZ. Zato sodišče ne prekorači pooblastil, če pri odločanju o navedenih zahtevkih preveri, če je bila izredna odpoved PZ po 112. členu ZDR podana zakonito.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se 3. tč. izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se glasi: "3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati odpravnino v znesku 325.735,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

28.5.2003 dalje do plačila, vse v 8 dneh in pod izvršbo." Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati odškodnino v znesku 195.441,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

28.5.2003 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo."

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. tč. izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da izplača tožniku plačo za mesec marec, april in maj 2003 (do 27. maja 2003) v skupnem znesku 255.138,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnega mesečnega neto zneska plače v plačilo do plačila, od pripadajočih bruto plač pa mu je dolžna tožena stranka plačati vse prispevke in davke v 8 dneh in pod izvršbo. V 2. tč. izreka je naložilo toženi stranki, da tožniku na račun regresa za letni dopust za leto 2003 izplača neto znesek 47.663,70 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.7.2003 dalje do plačila, od pripadajočega bruto zneska pa odvede davke, vse v 8 dneh in pod izvršbo. V 3. tč.

izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo odpravnine v znesku 325.735,00 SIT in odškodnine zaradi neizrabljenega odpovednega roka v znesku 195.441,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2003 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tako tožnik kot tožena stranka. Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov zoper zavrnilni del sodbe in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da je podal odpoved pogodbe o zaposlitvi po 112. čl. ZDR, zaradi česar je upravičen do vtoževane odpravnine, določene za primer redne odpovdi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, kot je to določil 2. odst. 112. čl. ZDR. Tožena stranka bi lahko odpravila kršitev tako, da bi tožniku izplačala zaostale plače, česar pa vse do zdaj še ni storila. Po stališču tožnika je sodišče prve stopnje tudi prekoračilo svoja pooblastila, saj predmet spora ni bila presoja zakonitosti oz.

nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Zoper ugodilni del sodbe pa se z laično pritožbo smiselno iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da direktor tožene stranke ni bil seznanjen s problematiko v tej zadevi, saj je bil imenovan za direktorja dan pred prvim narokom za glavno obravnavo. O tej zadevi tudi ni imel nikakršne dokumentacije. V pritožbi zatrjuje, da tožnik ni naredil primopredaje, s čimer je povzročil toženi stranki gospodarsko škodo in preprečil dostop do nujnih potrebnih listin. Tožena stranka je pritožbi priložila tudi 6 prilog (B 1 - B 6).

Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z zavrnitvijo dela tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka, zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je del tožbenega zahtevka tožnika, v katerem je ta predlagal izplačilo odpravnine in odškodnine po 2. odst. 112. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26.5.2003, ki jo je podal tožnik, ni bil podan. Tožena stranka namreč ni imela realne možnosti izpolniti svoje obveznosti do tožnika od takrat, ko jo je tožnik pisno opomnil na izpolnitev obveznosti.

Pritožbeno sodišče ne soglaša z zgornjo ugotovitvijo sodišča prve stopnje. 112. čl. ZDR daje delavcu možnost, da lahko v 8 dneh, potem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če je izpolnjen eden od primerov, ki so taksativno našteti v 1. odst. 112. čl. ZDR. Če delavec poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ob pogojih, ki so navedeni v 1. odst. 112. čl. ZDR, je upravičen do izplačila odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka in sicer ne glede na to, koliko časa je imel njegov delodajalec na razpolago za izpolnitev svoje obveznosti. Rok 8 dni iz 1. odst. 112. čl. ZDR je rok, v katerem mora delavec podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (delavec mora spoštovati tudi roke za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določene v 2. odst. 110. čl. ZDR).

Rok iz 1. odst. 112. čl. ZDR namreč ni rok, katerega naj bi imel delodajalec na razpolago za odpravo kršitve. Z ozirom na določbo

112. čl. ZDR lahko delavec pravnoveljavno poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi v primeru, če delodajalec kasneje izpolni svojo obveznost. Ker je sodišče prve stopnje v postopku pravilno ugotovilo, da je tožnik podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v roku 8 dni od takrat, ko je predhodno pisno opomnil toženo stranko na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestil inšpektorja za delo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik upravičen do vtoževane odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka (112/2 čl. ZDR). Ker je iz spisovnih podatkov razvidno, da je povprečna bruto plača tožnika v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo znašala povprečno 130.294,00 SIT bruto in da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 10 let (A 6), pripada tožniku ob upoštevanju določbe 2. alinee 2. odst. 109. čl. ZDR odpravnina v znesku

325.735,00 SIT. Navedena odpravnina je zapadla v plačilo z dnem, ko je tožniku delovno razmerje prenehalo, to je 28.5.2003 (A 6).

Tožnik pa je upravičen tudi do izplačila odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Odpovedni rok za tožnika je z ozirom na določbo 92. čl. ZDR znašal 45 dni (2. alinea 2. odst. 92. čl. ZDR), saj je imel tožnik pri toženi stranki 10 let delovne dobe. Tožnik je bil v zadnjem mesecu pred prenehanjem delovnega razmerja upravičen do izplačila plače v bruto višini 130.294,00 SIT, zato mu bi za 45 dni odpovednega roka pripadala odškodnina v znesku 195.441,00 SIT. Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v celoti ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku (4. tč. 358. čl. ZPP).

Neutemeljena pa je pritožbena navedba tožnika, da je sodišče prve stopnje prekoračilo pooblastila, s tem ko je presojalo zakonitost oz. nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pogoj za odločitev o utemeljenosti delavčevega tožbenega zahtevka za izplačilo odpravnine in odškodnine po 2. odst. 112. čl. ZPP je, da je delavec izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi v skladu z določbo 112. čl. ZDR. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotavljalo, če je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v skladu z veljavno delovnopravno zakonodajo, ni prekoračilo svojih pooblastil. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, iz katerih smiselno izhaja, da naj bi sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker naj direktor tožene stranke ne bi imel možnosti seznaniti se s problematiko tega individualnega delovnega spora. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bil V. B. imenovan za direktorja tožene stranke 9.9.2004, medtem ko je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika odločalo na naroku za glavno obravnavo dne 24.11.2004. Na predlog zakonitega zastopnika tožene stranke je sodišče narok, ki je bil razpisan za 20.10.2004, zaradi zdravstvenih težav zakonitega zastopnika tožene stranke B. V. preklicalo in preložilo na 24.11.2004. Na tem naroku je bil prisoten tudi zakoniti zastopnik tožene stranke, zato zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka ni bila podana. Na utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka pa ne vplivajo niti pritožbene trditve tožene stranke, ki jih je sicer potrebno obravnavati kot pritožbene novote (337. čl. ZPP, 1. odst.), iz katerih izhaja, da je tožnik toženi stranki povzročil gospodarsko škodo, ker ni opravil primopredaje poslov ter dokumentacije in ker je preprečil dostop do nujnih potrebnih listin in druge dokumentacije. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo 1. in 2. tč. izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih stranki nista priglasili.