Jedro

Možnost, da se v primeru, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno v bistveno zmanjšani prištevnosti, storilcu izreče omiljena kazen, je po zakonu le fakultativna (člen 12/II KZ SFRJ), torej prepuščena presoji sodišča, ali naj tako omiljeno kazen izreče ali ne. Nadaljnji okoliščini, na katere se še sklicuje zahteva, to je, da je obsojenec storil kaznivo dejanje v hudi razdraženosti in izzivanju oškodovanca, pa sta znaka kaznivega dejanja uboja na mah in zato načelno niti ne prihajata v poštev še kot olajševalni okoliščini pri odmeri kazni za to dejanje.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Temeljnega sodišča v zvezi s sodbo Višjega sodišča, je bil obs. spoznan za krivega kaznivega dejanja umora po členu 46/I KZ RS v zvezi s členom 12/II KZ SFRJ in obsojen na 7 let zapora. Ob reševanju zahteve zagovornika za izreden preizkus pravnomočne sodbe je Vrhovno sodišče RS s svojo sodbo navedeni sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem sojenju je bil obs. najprej s sodbo Temeljnega sodišča, ponovno spoznan za krivega kaznivega dejanja umora po členu 46/I KZ RS v zvezi s členom 12/II KZ SFRJ in obsojen na 6 let zapora, vendar je bila ta sodba s sklepom Višjega sodišča razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Končno je bil obs. z uvodoma navedenima sodbama spoznan za krivega le še kaznivega dejanja uboja na mah po členu 47 KZ RS v zvezi s členom 12/II KZ SFRJ in obsojen na 4 leta in 6 mesecev zapora. V izrečeno kazen mu je bil vštet pripor, dočim je bil plačila stroškov kazenskega postopka oproščen.

V novi zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe zagovornik uveljavlja, da je sodišče premalo upoštevalo to, da je obsojenec dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, v hudi razdraženosti in izzivanju oškodovanca, skratka, premalo je upoštevalo stopnjo njegove kazenske odgovornosti. Zato meni, da sta podani kršitvi določb člena 365 točki 3 in 5 ZKP ter predlaga, da se obsojencu z uporabo omilitvenih določb kazen zniža do minimalno zagrožene kazni.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Zagovornik ob trditvi, da je bila kršena določba člena 365 točka 3 ZKP, ne navaja, katere so okoliščine, zaradi katerih bi bil v obravnavanem primeru izključen kazenski pregon oziroma podane druge, v tej določbi navedene kršitve. Kaj takega pa ni našel niti senat Vrhovnega sodišča RS, ko je presojal napadeno pravnomočno sodbo v luči navedb zahteve. Zato ta kršitev kazenskega zakona ni podana.

Prav tako pa ni podana niti kršitev določb člena 365 točka 5 ZKP. Za kaznivo dejanje uboja na mah je namreč v členu 47 KZ RS predpisana kazen zapora od enega do deset let. Kazen štirih let in šest mesecev je bila torej obsojencu izrečena v zakonsko določenih okvirih. Pri tem velja poudariti, da je možnost, da se v primeru, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno v bistveno zmanjšani prištevnosti, storilcu izreče omiljena kazen, po zakonu le fakultativna (člen 12/II KZ SFRJ), torej prepuščena presoji sodišča, ali naj tako omiljeno kazen izreče ali ne. Nadaljnji okoliščini, na katere se še sklicuje zahteva, to je, da je obsojenec storil kaznivo dejanje v hudi razdraženosti in izzivanju oškodovanca, pa sta znaka kaznivega dejanja uboja na mah in zato načelno niti ne prihajata v poštev še kot olajševalni okoliščini pri odmeri kazni za to dejanje.

Po povedanem se pokaže, da vse kar navaja zagovornik v svoji zahtevi, z njegovo trditvijo, da je bila premalo upoštevana stopnja obsojenčeve kazenske odgovornosti vred, pomeni le izpodbijanje primernosti v rednem kazenskem postopku izrečene kazni (člen 363 v zvezi s členom 367/I ZKP). To je sicer predmet rednega pritožbenega postopka, ne more pa biti več predmet izrednega pravnega sredstva, kot je zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe (člen 427 ZKP). Po povedanem v napadeni pravnomočni sodbi nista bili zagrešeni kršitvi kazenskega zakona, ki ju je uveljavljal zagovornik. Zato njegova zahteva ni utemeljena in jo je bilo treba zavrniti (člen 429 v zvezi s členom 421 ZKP).

Določbe KZ SFRJ in ZKP prejšnje Jugoslavije so bile v tej odločbi uporabljene v zvezi s členom 4/I ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).