Jedro

Izvršitev izpodbijanega akta je mogoče odložiti le, če je (do stopnje verjetnosti) izpolnjen pogoj težko popravljive škode, s tem da je treba navesti konkretne okoliščine in razloge, zaradi katerih bi tožniku takšna škoda nastala, in jih tudi utemeljiti z ustreznimi dokazili. Teh pogojev tožnikova vloga ne izpolnjuje, saj se navaja le, da bi se tožnik zaradi zadržane veljavnosti vozniškega dovoljenja ne mogel voziti na delo in da zato obstaja nevarnost, da bi delo izgubil, vendar pa v tej zvezi ni naveden prav noben konkreten in preverljiv podatek. Sodišče dodaja, da je vozniško dovoljenje, katerega veljavnost je zadržana z izpodbijanim sklepom, zakonski pogoj za vožnjo vozil in s tem za tožnikovo udeležbo v cestnem prometu. Zakonsko urejen način izdajanja dovoljenj je namenjen varnosti v cestnem prometu. To pomeni, da bi zadržanje izpodbijanega sklepa pomenilo poseg v varnost cestnega prometa in s tem v javno korist, zato tožnikovim navedbam, po katerih se z zadržanjem izpodbijanega sklepa ne posega v javno korist in v korist morebitnih nasprotnih strank, ni mogoče slediti.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Pristojni upravni organ je z izpodbijanim sklepom odločil, da se postopek zamenjave tujega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje, začet na vlogo tujca – tožnika in končan z izdajo vozniškega dovoljenja št. ..., obnovi po uradni dolžnosti, in sicer v takem obsegu, da se glede na nove dokaze ugotovi, ali so še vedno izpolnjeni pogoji za zamenjavo iz 61. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz), oziroma ali obstajajo razlogi za razveljavitev izdanega dovoljenja.

Tožnik se z izdanim sklepom ne strinja, ker meni, da je nezakonit in nepravilen. Toži zaradi kršitve določb ZUP glede pogojev za obnovo postopka in zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega ter predlaga odpravo sklepa in povrnitev stroškov postopka.

Obenem zahteva izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do pravnomočne sodne odločbe. V zahtevi navaja, da mu je upravni organ že poslal vabilo, da se zglasi na zaslišanju 21. 8. 2014 glede nadaljevanja obnove postopka, čeprav je edino smiselno, da se z nadaljevanjem postopka počaka do odločitve sodišča. Nadalje navaja, da bi mu s takojšnjo izvršitvijo sklepa nastala težko popravljiva škoda, saj je na prevoz z avtomobilom vezan v zvezi z delom. Trenutno opravlja delo na območju A., kamor se vozi z avtom, ker drugega prevoza nima. Zato je prevoz z avtomobilom zanj eksistenčnega pomena, saj bi v nasprotnem primeru delo izgubil. Po drugi strani izdana začasna odredba ne bi posegla v javno korist, kakor tudi ne v koristi nasprotnih strank, ker le-te ne obstajajo.

Tožena stranka ni dala odgovora na vloženo zahtevo.

Sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ni ugodilo iz naslednjih razlogov: Podlaga za odločanje o zahtevi tožnika so določbe 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po določbah drugega odstavka citiranega člena sodišče na zahtevo tožnika odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda, s tem da mora pri odločanju skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Iz navedenega torej sledi, da je izvršitev izpodbijanega akta mogoče odložiti le, če je (do stopnje verjetnosti) izpolnjen pogoj težko popravljive škode, s tem da je treba navesti konkretne okoliščine in razloge, zaradi katerih bi tožniku takšna škoda nastala in jih z ustreznimi dokazili tudi utemeljiti.

Teh pogojev pa tožnikova vloga ne izpolnjuje, saj v njej ni na zahtevani (konkreten) način navedena ne škoda ne morebitne težko popravljive posledice, ki grozijo, oziroma ki bi mu lahko nastale zaradi izvršitve izpodbijanega sklepa. Kot razlog se navaja le, da bi se tožnik zaradi zadržane veljavnosti vozniškega dovoljenja ne mogel voziti na delo in da zato obstaja nevarnost, da bi delo izgubil, ne navede pa prav nobenega konkretnega in preverljivega podatka v tej zvezi. To pa z ozirom na citirano zakonsko ureditev ni dovolj. Vložena tožba namreč v načelu ne ovira izvršitve izpodbijanega akta (prvi odstavek 32. člena ZUS-1). Poleg vložene tožbe, ki predstavlja procesni pogoj za odločanje o zahtevi in ki je v konkretnem primeru izpolnjen, morajo biti izpolnjeni tudi že navedeni vsebinski pogoji iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ki narekujejo ukrepanje sodišča z izdajo začasne odredbe. Izpolnjevanja teh pogojev pa tožnik s svojimi povsem splošnimi navedbami o škodi, ki mu grozi, kot že rečeno, ne izkazuje in je torej že iz tega razloga treba njegovo zahtevo zavrniti.

Sodišče zato v zvezi z ostalimi navedbami v zahtevi le še dodaja, da je vozniško dovoljenje, katerega veljavnost je zadržana z izpodbijanim sklepom, po določbah ZVoz zakonski pogoj za vožnjo vozil in s tem za tožnikovo udeležbo v cestnem prometu. Zakonsko urejen način izdajanja dovoljenj je namenjen varnosti v cestnem prometu (1. člen ZVoz) – tako tožnikovi kot vseh ostalih udeležencev v cestnem prometu. To pa pomeni, da bi zadržanje izpodbijanega sklepa pomenilo poseg v varnost cestnega prometa in s tem v javno korist ter da zato tožnikovim navedbam, po katerih se z zadržanjem izpodbijanega sklepa ne posega v javno korist in v korist morebitnih nasprotnih strank, ni mogoče slediti.