Jedro

Tožnica je najprej vtoževala odpravo odločbo tožene stranke, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Po pridobitvi izvedenskega mnenja je svoj tožbeni zahtevek takšnemu izvedenskemu mnenju prilagodila in zahtevala odpravo odločb, nadalje razporeditev v III. kategorijo invalidnosti s polovičnim delovnim časom z omejitvami, ter priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Tožnica ni uspela samo z zahtevkom glede priznanja pravice do nadomestila za invalidnost, kar pomeni, da ni uspela le z manjšim delom (3. odstavek 154. člena ZPP), zato ji je tožena stranka dolžna povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep o stroških v sodbi sodišča prve stopnje v V. točki izreka spremeni tako, da se znesek 527,48 EUR zniža na znesek 454,45 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v V. točki izreka odmerilo stroške postopka in toženki naložilo, da je dolžna tožnici povrniti znesek 527,48 EUR.

Zoper navedeni sklep o stroških se pritožuje toženka. V pritožbi navaja, da se ne strinja z obrazložitvijo sodišča, da tožnica ni uspela z manjšim delom tožbenega zahtevka in meni, da tožnica ni uspela vsaj v četrtini, ne pa le v manjšem delu, nadalje da je sodišče pooblaščenki napačno priznalo stroške za kilometrino na relaciji A. - B. - A., v višini 59,94 EUR, čeprav je bil narok opravljen v prostorih Delovnega sodišča v Celju, Gregorčičeva 6, Celje, pooblaščenka pa je iz Celja.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep v sodbi preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je upoštevajoč 366. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob dejanskem stanju, kot izhaja iz spisa, zmotno uporabilo materialno pravo glede priznanja stroškov za pooblaščenko za dne 9. 4. 2013, je pa pravilno štelo, da je uspeh tožnice takšen, da ta ni uspela le z manjšim delom tožbenega zahtevka.

Iz listin v spisu je razvidno, da je bila glavna obravnava dne 9. 4. 2013 opravljena v prostorih Delovnega sodišča v Celju, Gregorčičeva 6, Celje, zato tožeči stranki oziroma njeni pooblaščenki, ki ima sedež v Celju, ne gredo stroški za kilometrino na relaciji A. - B. - A., v višini 59,94 EUR in posledično tudi ne 22 % DDV za ta priglašeni strošek.

Sodišče prve stopnje je o stroških postopka pravilno odločilo na podlagi 154. in 155. člena ZPP. Upoštevajoč priglašene stroške je sodišče ob določitvi vrednosti spora po 2. odstavku 25. člena ZOdvT tožnici, kot potrebne stroške priznalo 183,30 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3100, nadalje 169,20 EUR nagrade za narok po tar. št. 3102 in priglašenih 20 EUR za izdatke za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 602, kar skupaj znaša 372,50 EUR. Tožeči stranki pripada še 22 % DDV na navedene stroške (81,95 EUR) in je tako skupni priznani strošek 454,45 EUR in ne 527,48 EUR, kakor je stroške sodišče prve stopnje priznalo tožeči stranki.

Pritožbeno sodišče ne more slediti navedbam pritožbe, da tožnica glede na modificirani tožbeni zahtevek ni uspela le z manjšim delom. Iz spisa izhaja, da je tožnica najprej vtoževala odpravo odločbo tožene stranke, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Tožnica je po pridobitvi izvedenskega mnenja svoj tožbeni zahtevek takšnemu izvedenskemu mnenju prilagodila in zahtevala odpravo odločb, nadalje razporeditev v III. kategorijo invalidnosti s polovičnim delovnim časom z omejitvami, ter priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, kar je sodišče v IV. točki svoje sodbe zavrnilo, saj tožnici ob pravici do dela s polovičnim polnim delovnim časom pripada pravica do delne invalidske pokojnine, o kateri pa mora odločiti toženka (3. točka izreka sodbe). Tako se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da tožnica glede na modificiran tožbeni zahtevek ni uspela le z manjšim delom (3. odstavek 154. člena ZPP) in je tako potrebno pritožbo tožene stranke v tem delu zavrniti.

Pritožbeno sodišče je tako upoštevajoč navedeno, v skladu s 365. členom ZPP delno ugodilo pritožbi tožene stranke glede priglašene kilometrine na relaciji A. - B. - A., v preostalem, glede uspeha tožnice v pravdi, pa pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo.