Jedro

Tožnik je samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni več vrnil. To pomeni, da očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka. Ker zato pravnega interesa za vodenje upravnega spora več ne izkazuje, je sodišče tožbo zavrglo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. V odločbi obširno pojasnjuje razloge za svojo odločitev, katerih sodišče, glede na odločitev, v svojem sklepu ne povzema.

Tožeča stranka se z izpodbijano odločitvijo ne strinja. Obširno pojasnjuje pravne in dejanske razloge, zaradi katerih meni, da odločitev tožene stranke ni pravilna.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise. V odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora vse čas postopka izkazovati svoj pravni interes, ki je v tem, da si lahko izboljša svoj pravni položaj. Izkazovanje pravnega interesa je procesna predpostavka za vodenje upravnega spora. Na obstoj pravnega interesa mora zato sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tako tudi Upravno sodišče. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Upravno sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Iz odgovora na tožbo in vloge z dne 29. 11. 2013 izhaja, da je tožnik samovoljno zapustil Azilni dom in se vanj ni več vrnil. To po mnenju sodišča pomeni, da tožnik očitno nima več namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka. Zato pravnega interesa za vodenje upravnega spora več ne izkazuje.

Stališče, da pritožniki, ki samovoljno zapustijo Azilni dom ali zasebni naslov, na katerem so nastanjeni ali se ne nahajajo več na ozemlju Republike Slovenije, nimajo več pravnega interesa za nadaljevanje postopka z ustavno pritožbe je večkrat že sprejelo Ustavno sodišče RS (odločba št. Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012, odločba št. Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, odločba Up-805/08 z dne 5. 3. 2009, odločba št. Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008). V odločbi št. Up-3939/08 z dne 4. 7. 2008 je med drugim zapisalo: „prosilci za azil so v času poteka azilnega postopka v posebnem položaju, ki se ne more primerjati s položajem drugih tujcev z dovoljenjem za začasno ali stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, ali se tujci, ki se ne nahajajo na ozemlju Republike Slovenije. Zaradi posebnega statusa, ki ga že med samim azilnim postopkom uživajo v državi, v kateri prosijo za zaščito, imajo prosilci za azil drugačne pravice in dolžnosti, kot drugi tujci. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZAzil je moral biti prosilec za azil ves čas postopka dosegljiv pristojnim organom, vsako spremembo svojega naslova je moral sporočiti pristojnim organom brez odlašanja. Tudi v določbah ZMZ je določeno, da morajo biti prosilci za mednarodno zaščito vedno dosegljivi pristojnemu organu, se odzvati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (2. alineja 88. člena ZMZ). Navedeno posledično pomeni, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločbe o njegovi prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o ustavni pritožbi ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga“.

Kot rečeno se tožnik po samovoljni zapustitvi Azilnega doma v roku 3 dni niti do odločitve sodišča o njegovi tožbi zoper odločbo tožene stranke vanj ni vrnil, zato je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.