Jedro

Po določbi 2. odstavka 12. člena ZDRS lahko pristojni organ, če je to v skladu z nacionalnim interesom, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo RS osebo, ki je že najmanj dve leti poročena z državljanom RS, če dejansko živi v RS neprekinjeno vsaj eno leto in če izpolnjuje pogoje iz 1., 2., 4., 5., 6., 7. in 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona. Tožniku v upravnem postopku ni uspelo dokazati, da je ob agresiji JA na RS ravnal drugače, kot je dejanski stan 1. alinee 8. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo, ki služijo pri konkretizaciji pojmov iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1036/99-14 z dne 17.5.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 14.5.1999, s katero ta ni ugodila tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo z naturalizacijo na podlagi 2. odstavka 12. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 13/94, v nadaljevanju ZDRS).

Prvostopno sodišče je sledilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka. Pritrdilo je dejanskim ugotovitvam tožene stranke in jih ni posebej navajalo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da med strankama ni sporno, da je bil tožnik dolgoletni komandant 15. partizanske brigade s činom polkovnika, zato so, po mnenju sodišča, v nasprotju s podatki upravnega spisa in neutemeljeni tožbeni ugovori, da naj bi bil tožnik le kurir ob aktivnostih pri posredovanju o deb-lokiranju zajete kolone oklepnih vozil JA v K. gozdu. Neutemeljen in v nasprotju s podatki upravnega spisa je tudi tožbeni ugovor o neresničnosti navedbe tožene stranke, da se je tožnik ob agresiji JA na Republiko Slovenijo imel namen upokojiti, saj se je po lastnih navedbah upokojil 30.11.1991, splošno znano dejstvo pa je, kdaj se je začela in končala vojaška agresija JA na Slovenijo. Navaja še, da na odločitev sodišča ni vplivala okoliščina, da ni mogoče pritrditi stališču tožene stranke, d-a naj bi določba 1. odstavka 10. člena ZDRS dajala toženi stranki diskrecijsko pravico v zvezi s presojo izpolnjevanja pogojev po 8. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS. Z navedeno določbo je tožena stranka kot pristojni organ namreč pooblaščena, da prosilcu, ki izpolnjuje vse pogoje iz 1. do 8. točke 10. člena ZDRS, po prostem preudarku ugodi, ali ne ugodi. Če katerekoli izmed navedenih zakonskih pogojev ni izpolnjen, odločanje po prostem preudarku in morebitna ugoditev prošnji sploh ne prideta v poštev. Zato je odločitev tožene stranke v konkretnem primeru, po ugotovitvi, da pogoj iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS ni izpolnjen, pravilna.

Tožnik v pritožbi in v dodatni dopolnitvi pravne argumentacije k vloženi pritožbi izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Smiselno ponovi tožbene navedbe in med drugim navaja, da v Sloveniji živi že več kot 40 let in ves čas spoštuje pravni red Republike Slovenije, vse institucije oblasti ter vse druge vrednote države Slovenije. Navedbe, da od tožnika ni mogoče pričakovati lojalnosti slovenski državi, ker ni prestopil k TO ter da ob posredovanju v zvezi s predajo kolone oklepnih vozil ni izkazal pričakovane lojalnosti RS, niso z ničemer utemeljene. Zahtevo za starostno upokojitev je vložil maja 1991 (upokojen je bil 30.11.1991), kar je bil tudi razlog, da ni prestopil v TO Slovenije. Lojalnost Sloveniji "de facto in de iure" izkazuje že več kot 40 let in jo bo tudi v bodoče. Bil je komandant 15 partizanske brigade, v kateri so bili izključno slovenski fantje - rezervisti. Presoja upravnega organa, da ob predaji kolone oklepnih vozil ni izkazal pričakovane lojalnosti do Slovenije, je napačna. Navedena vojaška kolona ni bila pod njegovim poveljstvom. V zvezi s to kolono ni bil v nikakršnem odnosu podrejenosti ali nadrejenosti v smislu vojaške hierarhije in subordinacije. V konkretnem primeru je bil samo oseba, ki je prenesla ukaz takratnega generala R., ni pa imel pooblastil za pogajanja o predaji zajete kolone oklepnih vozil. Godi se mu velika krivica, da je v 66. letu starosti ostal brez stalnega prebivališča, državljanstva, pokojnine, zdravstvenega zavarovanja ter brez sredstev za preživljanje in v breme svoji družini. Ocena "nevarnosti" je po definiciji t.i. prognostična ocena, ki mora temeljiti na konkretnih dejstvih in okoliščinah konkretnega primera. Pri "nevarnosti" iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS ne gre za preteklo, ampak "prihodnjo nevarnost" za Republiko Slovenijo. Po njegovem mnenju ni zakonita Uredba, ki določa, da je že preteklo "aktivno sodelovanje v agresiji na RS" leta 1991 dovolj za izkaz take nevarnosti. Ponovi tudi tožbeno trditev, da so v analognih primerih mnogi prizadeti že dobili državljanstvo in gre torej tudi za kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom oziroma do enakega varstva pravic v postopkih. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in samo odloči o zadevi tako, da ga sprejme v državljanstvo Republike Slovenije.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 12. člena ZDRS, ki je veljal v času odločanja tožene stranke in na katero je v sporni zadevi tožnik oprl svojo prošnjo za pridobitev državljanstva z naturalizacijo, lahko pristojni organ, če je to v skladu z nacionalnim interesom, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije osebo, ki je že najmanj dve leti poročena z državljanom Republike Slovenije, če dejansko živi v Republiki Sloveniji neprekinjeno vsaj eno leto in če izpolnjuje pogoje iz 1.,2.,4.,5.,6.,7. in 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona.

V obravnavanem primeru prošnji za sprejem v državljanstvo ni bilo ugodeno zaradi neizpolnjevanja pogoja iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS. Pogoj za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije iz te točke 10. člena ZDRS je, da sprejem v državljanstvo ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države. Katera ravnanja štejejo za nevarnost na posameznem od navedenih področij, okvirno določa Uredba o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94, v nadaljevanju Uredba), ki je izrecno vezana na določbe 10. člena ZDRS. Uredba v 1. alinei 8. člena določa, da je nevarnost za obrambo države po 8. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS podana, če je oseba aktivno sodelovala v agresiji na Republiko Slovenijo, bodisi v funkciji poveljevanja ali neposrednega bojnega delovanja.

Ko je tožena stranka v obravnavanem primeru ugotavljala obstoj pogoja iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, je izhajala iz dejstva, da je bila tožniku, kot visokemu častniku JA (polkovniku) s strani JA, po pooblastilu generala R., zaupana pogajalska funkcija s Pokrajinskim štabom TO za D. o predaji protiletalske oklepne brigade JA, ki je bila blokirana v K. gozdu ter da je tej predaji nasprotoval, kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih. Ob navedenih dejanskih okoliščinah in ravnanju tožnika, je bila glede na merila iz Uredbe, ki služijo pri konkretizaciji pojmov iz 8. točke 1. odstavka 10. člena, pravilna presoja sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev oprlo na tako dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih. Sicer pa je bilo, kot izhaja iz podatkov v upravnih spisih in sodnega spisa, na podlagi povsem istih okoliščin in ravnanj tožnika v času agresije JA na Republiko Slovenijo, že s pravnomočno sodbo (št. U -448/93-6 z dne 12.1.1994), s katero je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločalo o tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva po 40. členu ZDRS, ugotovljeno, da so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena. Do nasprotnih ugotovitev temu dejanskemu stanju nista prišla tožena stranka in sodišče prve stopnje, saj ne izhajajo iz podatkov in listin v upravnih spisih. Tudi tožniku v upravnem postopku ni uspelo, po mnenju pritožbenega sodišča, dokazati, da je ob agresiji JA na Republiko Slovenijo ravnal drugače, kot je dejanski stan 1. alinee 8. člena Uredbe, kar je glede okoliščin in ravnanj tožnika v času agresije JA na Republiko Slovenijo že pravnomočno ugotovilo Vrhovno sodišče RS v citirani sodbi z dne 12.1.1994. Upravni organ je v obravnavani zadevi utemeljeno in pravilno uporabil merila za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo, ki so določena v Republiki Sloveniji veljavni Uredbi, izdani na podlagi ZDRS, ki doslej ni bila v presoji ustavnosti in zakonitosti pred Ustavnim sodiščem RS (160. člen Ustave RS) odpravljena ali razveljavljena. Zato tožnikova navedba, ki se nanaša na zakonitost Uredbe, na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati.

Po presoji pritožbenega sodišča, v tem postopku tudi ne more biti upoštevno pritožnikovo sklicevanje na, po njegovem mnenju, podobne primere. Pritožnik v pritožbi ne navaja konkretno, kateri so tisti primeri, ko naj bi bilo, ob enakem dejanskem stanju, drugače odločeno. Zato s takšno pavšalno pritožbeno trditvijo ne more uspeti.

V tem primeru pa tudi niso upoštevni tožnikovi pritožbeni ugovori o njegovem zelo slabem osebnem, družinskem in socialnem statusu, ker ne vplivajo na zakonite odločitve tožene stranke in sodišča prve stopnje glede navedenih okoliščin in ravnanj tožnika v času agresije JA na Republiko Slovenijo. Sicer pa bo tožnik lahko na podlagi določb 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 96/2002 - ZDRS - Č), v roku enega leta od dneva uveljavitve tega zakona (do 29.11.2003), ponovno zaprosil, ob pogojih 1. odstavka tega člena, za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.