Jedro

Za pretep kot fizični spopad več oseb je značilno, da se izmenjujejo napadalni in obrambni udarci. V situaciji, ko se udeleženci pretepa odločijo za fizični obračun in ko hkrati izvajajo napad in obrambo, ni pomembno, kdo je v prepiru prvi udaril.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega F.S. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 600 EUR.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu je bil F.S. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja sodelovanja v pretepu po 1. odstavku 136. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter določena kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo dveh let. S soobdolženci je dolžan plačati nerazdelno tudi stroške kazenskega postopka ter vsak 100.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbe zagovornikov vseh obsojencev zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencem je naložilo tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka, vsakemu po 100.000 SIT povprečnine.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega F.S. vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe in Vrhovnemu sodišču predlagali, "da razveljavi odločbo višjega sodišča ter spremeni odločbo sodišča prve stopnje tako, da obtožbo zoper F.S. zavrne".

Vrhovni državni tožilec H.J. je na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti in ugotovil, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, zato je predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

1. Zagovorniki uveljavljajo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker so razlogi prvostopenjske sodbe nejasni in sami s seboj v nasprotju. Nejasni naj bi bili zato, ker sodba ne pove (utemelji), zakaj naj bi že iz poškodb izhajalo, da niso nastale pri obrambnem ravnanju F.S. Nasprotje v razlogih sodbe pa zagovorniki vidijo v tem, ker sodišče prve stopnje ugotavlja, da je F.S. aktivno sodeloval v pretepu in hkrati, da je I.Š. z železno palico zamahnil proti F.S., ta pa je s tal pobral palico in blokiral udarec, kar zahteva razlaga kot ravnanje v silobranu.

Zatrjevane procesne pomanjkljivosti v obrazložitvi prvostopenjske sodbe niso podane, saj zagovorniki pomen posameznih izpodbijanih argumentov obravnavajo izolirano, zunaj konteksta celotnega dogajanja, kot ga ugotavlja pravnomočna sodba. Bistvene elemente dejanskega stanja je mogoče strniti v ugotovitve, da je bila povod za pretep vseh treh obdolžencev in oškodovanke "napeta situacija", ki sta jo povzročila I.Š., ki je postavil robnike, da bi F.S. preprečil parkiranje, kot tudi F.S., ki je te robnike razbil. Po ugotovitvah sodbe je v nadaljevanju prišlo do medsebojnega zmerjanja, ki je preraslo v pretep vseh udeležencev, v katerem sta bila uporabljena železna palica in lesena letev, pri pretepanju pa so po ugotovitvah pravnomočne sodbe aktivno sodelovali obsojeni F.S., I.Š., A.Š. in oškodovanka D.S. Slednja je bila v pretepu hudo telesno poškodovana, F.S. in I.Š. pa lažje.

Sodišče prve stopnje zagovore obsojencev povzema v ugotovitvi, da vsi trdijo, da so bili napadeni: F. in D.S., da sta bila napadena s strani I. in A.Š., slednja pa trdita nasprotno. Sodišče prve stopnje obrazloženo zavrača njihovo sklicevanje na obrambo z izpovedbami verodostojnih in nepristranskih očividcev dogodka, na podlagi katerih ugotavlja, da so vsi udeleženci aktivno sodelovali v pretepu, pri tem pa se opira tudi na ugotovitve o telesnih poškodbah F.S., I.Š. in D.S., kot jih ugotavlja izvedenec medicinske stroke dr. F.D. Na podlagi ugotovljenih poškodb, ki so jih udeleženci pretepa prizadejali drug drugemu, sodišče ugotavlja, da so poškodbe posledica medsebojnega pretepanja z aktivno udeležbo vseh vpletenih, ne pa (zgolj) obrambe enih pred drugimi. Za pretep kot fizični spopad več oseb je značilno, da se izmenjujejo napadalni in obrambni udarci. V situaciji, kot je tudi obravnavana, ko se udeleženci pretepa odločijo za fizični obračun in ko hkrati izvajajo napad in obrambo, ni pomembno, kdo je v prepiru prvi udaril (konkretno, da je I.Š. z železno palico zamahnil proti F.S., ta pa je s tal pobral palico in blokiral udarec), saj sta se nato oba še stoječa prerivala in "cukala", temu pa je sledil splošen fizični spopad, v katerem je F.S. aktivno sodeloval, pri tem pa je bil tudi I.Š. lažje telesno poškodovan.

V obrazložitvi prvostopenjske sodbe po navedenem Vrhovno sodišče ne najde zatrjevanih nejasnosti in nasprotij. Kolikor vložniki zahteve trdijo, da se je F.S. v pretepu zgolj branil, pa v nasprotju z zakonom (2. odstavek 420. člena ZKP) uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ga je v pravnomočni sodbi ugotovilo sodišče, na katerega je Vrhovno sodišče vezano.

Krivdno obliko direktnega naklepa sodišče prve stopnje utemelji z argumenti, da so se obdolženci "zavedali, da posegajo v pretep in sodelujejo v pretepu, kar je tudi razvidno iz udeležbe vsakega od njih". Ocena vložnikov zahteve, da gre v tem primeru za "navadno floskulo" in da zato sodba nima razlogov o direktnem naklepu (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP) ni sprejemljiva. Sodišče prve stopnje je na vsebino obsojenčeve zavesti in volje (naklep) v tem primeru sklepalo na podlagi zunanjih, objektivnih dejstev, podrobno ugotovljenih v zvezi z okoliščinami pretepa in vlogo, ki jo je pri tem imel F.S. Zato Vrhovno sodišče v obrazložitvi krivdne oblike ne vidi zatrjevanih pomanjkljivosti.

2. Zahteva navaja, da naj bi tudi sodišče druge stopnje kršilo določbi 1. odstavka 383. člena in 1. odstavka 392. člena ZKP, ker ni po uradni dolžnosti ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev kazenskega postopka na prvi stopnji, navedenih v prvi točki te odločbe in ker posledično ni razveljavilo prvostopenjske sodbe in zadevo vrnilo v novo sojenje.

V prvi točki obrazložitve je že bilo ugotovljeno, da sodišču prve stopnje ni mogoče očitati bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki jih zatrjujejo vložniki zahteve. Zato tudi ni podlage za očitek procesnih kršitev višjemu sodišču, če je to v nasprotju z neutemeljenimi pričakovanji zagovornikov zavrnilo njihovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo, ker zatrjevanih kršitev ni ugotovilo, to pa naj bi po navedbah zahteve imelo za posledico tudi kršitev kazenskega zakona, ker v ponovljenem postopku ni bilo ugotovljeno zastaranje kazenskega pregona oziroma izrečena oprostilna sodba, ker naj bi F.S. ravnal v silobranu.

3. Zagovorniki sodišču druge stopnje tudi neutemeljeno očitajo, da ugotovitev "napete situacije" v zvezi s postavljanjem in odstranjevanjem robnikov (v okviru argumentov, s katerimi je zavrnilo sklicevanje obrambe na silobran) pomeni "nove dejanske ugotovitve". Sodišče druge stopnje na opisan način zgolj pojasnjuje povod za kasnejši pretep (kar ni odločilno dejstvo), okoliščina, ki jo navaja, pa tudi ni nova, saj izhaja tako iz zagovorov obsojencev kot tudi iz drugih ugotovitev prvostopenjske sodbe.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.