Jedro

Za dohodek iz delovnega razmerja se šteje tudi vsako izplačilo, ki ga zagotovi delodajalec zaradi prenehanja zaposlitve, in podobni prejemki. Pri tem ni bistveno poimenovanje izplačanega zneska, bistvena je vsebina oziroma namen izplačila.

Ker je tožnik znesek prejel na podlagi izvensodne poravnave in ne na podlagi sodne odločbe, pogoji za povprečenje iz 120. člena ZDoh-2 niso podani. Sodišče dodaja, da gre pri povprečenju za davčno ugodnost in zato določbe ni mogoče širiti na situacije, ki jih ne zajema. Ustavnost te določbe pa je tudi že presojalo Ustavno sodišče in ugotovilo, da zakonska ureditev ni v neskladju z Ustavo.

Tožnik ne more uspeti s sklicevanjem na obvestila, ki mu jih je pošiljal davčni organ in iz katerih ni (bilo) razvidno, da obstaja davčni dolg iz naslova dohodnine. Pri tem gre namreč zgolj za obvestilo in ne za odločbo oziroma akt, s katerim bi bilo odločeno o ugovoru oziroma o dohodnini.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril dohodnino za leto 2008 v znesku 18 354,87 EUR ter mu naložil v plačilo razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 11 910,13 EUR, ki znaša 6 444,74 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik vložil ugovor zoper informativni izračun dohodnine, nakar je davčni organ preveril navedbe tožnika ter mu na podlagi zbranih podatkov odmeril dohodnino v znesku, ki sledi iz izreka. Pri odmeri je med drugim upošteval tudi dohodek v višini 46 085,16 kot drug dohodek iz delovnega razmerja (pod oznako 1109) ter na tej podlagi in ob upoštevanju določb Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) izračunal davčno osnovo in znesek davka. Pri odmeri je upošteval predpisane davčne stopnje ter od odmerjene dohodnine odšel med letom plačane akontacije, med drugim akontacijo v znesku 11 521,29 EUR, ki je bila plačana ob izplačilu zgoraj navedenega dohodka.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih pritrjuje odločitvi prve stopnje. Pri tem ugotavlja, da so bili dohodki, od katerih je bila odmerjena dohodnina, nesporno izplačani v letu 2008 in da so zato pravilno in v skladu s 15. členom ZDoh predmet obdavčitve z izpodbijano odločbo. Kolikor tožnik zahteva povprečenje, drugostopni organ pojasni, da je izplačilo dohodkov iz delovnega razmerja za pretekla leta na podlagi sodne odločbe v skladu z določbami 120. člena ZDoh-2 zakonski pogoj za povprečenje. V konkretnem primeru je bil tožniku dohodek (pod postavko 1109) izplačan na podlagi izvensodne poravnave med tožnikom in družbo A. d.d. kot nekdanjim delodajalcem. Ta ne ustreza pogojem iz 120. člena ZDoh-2, zato povprečenje ni mogoče. V zvezi s pritožbenimi očitki, ki se nanašajo na (drugačno) knjigovodsko stanje davčnih obveznosti, pa pritožbeni organ pojasni, da je obveznost plačila dohodnine vezana na izdajo odločbe o odmeri dohodnine ter da informativni izračun dohodnine, zoper katerega je tožnik ugovarjal, še ni postal dokončna odmerna odločba. Zato se še ni mogel izvršiti in zato v knjigovodstvu še ni bil evidentiran davčni dolg iz tega naslova. Šele z izdajo odločbe je dohodnina odmerjena in šele takrat je nastala obveznost doplačila dohodnine. Tožnik zato pred izdajo odmerne odločbe ni dolgoval dohodnine za leto 2008 in zato so bili podatki iz vsakoletnega obvestila o knjigovodskem stanju, ki jih je prejemal tožnik in ki niso izkazovali dolga, pravilni.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi opiše potek davčnega postopka ter poudari, da se je v ugovoru na informativni izračun skliceval na to, da (pri spornem znesku 46 085,16 EUR) ne gre za dohodek iz delovnega razmerja, ampak za odškodnino, kar je jasno razvidno iz poravnave. Če bi šlo le za neizplačane dohodke iz delovnega razmerja, bi delodajalec plačal tudi prispevke, česar pa v konkretnem primeru ni storil. Povprečenje pa je tožnik zahteval zato, ker je odškodnina namenjena zmanjšanju materialne škode, ki jo bo trpel do konca življenja in torej več let in bi bilo zato pravično, da se povpreči. Glede določbe 120. člena ZDoh-2 tudi v.d. direktor davčne uprave posredno prizna, da gre za neprimerno in diskriminatorno določbo. Glede odpisa ali delnega odpisa dolga pa so tožnika na davčni upravi gladko odpravili s cenzusom 262,00 EUR na osebo, čeprav je z ozirom na to, da je postopek tekel kar tri leta in sedaj terjatve skoraj ni več zmožen plačati, pričakoval, da bodo ponudili vsaj delni odpis. Tožnik je namreč ugovor podal že leta 2009 in je menil, da bo dobil odgovor v razumnem roku. Tako pa odgovora ni dobil vse do februarja 2013, ko je bila izdana izpodbijana odločba. Pred tem je dobil obvestilo, da nima dolga, zato je razumel, kot da je bilo ugovoru ugodeno, pri čemer upa, da bo obvestilo na enak način razumelo tudi sodišče. S tolmačenjem obvestila, ki ga vsebuje odločba druge stopnje, se tožnik ne strinja in meni, da bi moralo biti iz obvestila razvidno tudi, da je odprta terjatev v znesku 6 444,74 EUR ter da ugovora še niso rešili. V pritožbenem postopku se na očitek o nerazumno dolgem roku reševanja ugovora sploh ne odgovarja, medtem ko v.d. direktorja to priznava in pojasnjuje s porodniškim dopustom delavke, ki pa je bil po mnenju tožnika v konkretnem primeru izredno dolg, saj je trajal kar 3 leta in 4 mesece. Predvsem zaradi izredno dolgega časa, ki je potekel do izdaje odločbe in zaradi obvestil, ki davčnega dolga niso izkazovala, tožnik prosi sodišče, da tožbi prisluhne ter da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči tako, da toženi stranki naloži, da tožniku vrne plačani znesek dohodnine za leto 2008 v višini 6 444,74 EUR, skupaj s plačanimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnik v odgovoru na odgovor navaja, da je tožbo vložil zaradi vseh nepravilnosti v postopku, ki so povzete v X. točki tožbe, in ne samo zaradi povprečenja, tožena stranka pa jih vse, razen povprečenja, ignorira. Zato sodišču predlaga, da odloči po tožbenem predlogu.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato ni mogoče slediti tožbenemu predlogu, da se odločba odpravi in toženi stranki naložiti, da tožniku vrne znesek, ki ga je plačal po odločbi. Odpraviti je namreč mogoče odločbo samo, če je v nasprotju s predpisi, takšnih nepravilnosti pa sodišče v konkretnem primeru ne najde.

Po določbah ZDoh-2 se za dohodek iz delovnega razmerja in s tem za dohodek iz zaposlitve (kot davčni vir) šteje vsakršen dohodek, prejet na podlagi pretekle ali sedanje zaposlitve. Tako se za dohodek iz delovnega razmerja med drugim šteje tudi vsako izplačilo, ki ga zagotovi delodajalec zaradi prenehanja zaposlitve in podobni prejemki (5. točka prvega odstavka 37. člena ZDoh-2). Poimenovanje izplačanega zneska pri tem ni bistveno in zato zgolj dejstvo, da je bila izplačana „odškodnina“, za odločitev ni pomembno. Bistvena je, kot je tožniku pravilno pojasnil že prvostopni davčni organ na ustni obravnavi, vsebina oziroma namen izplačila. Da bi v konkretnem primeru ne šlo za dohodek, kakršen je opredeljen s citirano določbo, pa tožnik ne trdi, oziroma celo sam pove in z listinami (tožbo, pripravljalno vlogo, poravnavo in umikom tožbe) izkazuje, da gre pri spornem znesku za odškodnino, ki mu jo je izplačal bivši delodajalec, ki ga je nezakonito odpustil. To pa pomeni, da je davčni organ sporni znesek utemeljeno štel za dohodek iz delovnega razmerja in ga kot takšnega (kot vir dohodka 1109) pravilno obravnaval pri davčni odmeri.

Povprečenje, ki ga zahteva tožnik, pa je možno samo, če so izpolnjeni vsi pogoji iz 120. člena ZDoh-2. Tako se zavezancu, ki je prejel dohodek iz delovnega razmerja za preteklo leto ali več preteklih let dohodnina odmeri od neto letne davčne osnove po posebej izračunani povprečni individualni stopnji samo v primeru, če je dohodek prejel na podlagi sodne odločbe. In ker je tožnik sporni znesek prejel na podlagi izvensodne poravnave in ne na podlagi sodne odločbe, pogoji iz citirane zakonske določbe niso podani in zato davčni organ utemeljeno ni sledil zahtevi tožnika, da se mu znesek odškodnine povpreči. Sodišče pri tem še dodaja, da gre pri povprečenju za davčno ugodnost in da zato določbe ni mogoče širiti na situacije, ki jih citirani člen ne zajema. Ustavnost te določbe pa je tudi že presojalo Ustavno sodišče ter pri tem ugotovilo, da citirana zakonska ureditev ni v neskladju z Ustavo. To pa pomeni, da tožnik tudi s sklicevanjem na nepravičnost in diskriminatornost ter s tem na neustavnost zadevne zakonske ureditve ne more biti uspešen.

Uspeti pa tudi ne more s sklicevanjem na obvestila, ki mu jih je pošiljal davčni organ in iz katerih ni (bilo) razvidno, da obstaja davčni dolg iz naslova dohodnine. Gre namreč za obvestilo in ne za odločbo oziroma akt, s katerim bi bilo odločeno o ugovoru oziroma o dohodnini. Kakšna je narava obvestila in zakaj v obvestilih ni bil naveden znesek davčnega dolga iz odločbe, pravilno in izčrpno pojasni tožniku že drugostopni organ v svoji odločbi. Zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, na razloge druge stopnje v tem delu samo sklicuje.

Sodišče se strinja s tožnikom, da je bil rok, v katerem se je odločilo o njegovem ugovoru, nerazumno dolg, saj je za večkrat presegel predpisani rok enega oziroma dveh mesecev iz ZUP za odločanje o vlogi. Res je tudi, da davčni organ ne odgovori na pritožbene očitke v tej zvezi. Vendar pa rok za izdajo odločbe ni prekluziven in zato prekoračitev roka na odločitev ne vpliva. Iz istega razloga tudi ne predstavlja bistvene kršitve zatrjevana nepopolna oziroma pomanjkljiva obrazložitev. Poleg tega je imel tožnik v skladu z določbami ZUP možnost, da po preteku predpisanega roka vloži pritožbo zaradi molka organa in s tem pospeši odločanje. To pa po presoji sodišča pomeni, da prekoračitve oziroma posledic prekoračitve predpisanih rokov ni mogoče v celoti pripisati zgolj, sicer nedvomno nepravilnemu, ravnanju davčnega organa.

Ker torej sodišče nezakonitosti in nepravilnosti, ki bi zahtevale odpravo odločbe, ni našlo, je potrdilo izpodbijano odločitev kot pravilno in zakonito, tožbo pa na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.