Jedro

Prisilno pridržanje na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice lahko pomeni poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, zlasti v pravico do osebne svobode, pravico do varstva duševne integritete, pa tudi pravico do prostovoljnega zdravljenja in je zato, v skladu z Ustavo, tak poseg mogoč le v primerih, ki so določeni z zakonom in po postopku, ki je predpisan. Ob tem pa pritožnik spregleda, da je bilo za odločanje o tem, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za pridržanje, pristojno sodišče v posebej predpisanem postopku in ne zdravstvena ustanova.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji tožena stranka plača 30.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila ter povrne stroške postopka. Posledično je tožeči stranki naložilo, da toženi povrne njene pravdne stroške v višini 4.209,85 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti in prizna tudi vse stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da se z odločitvijo sodišča ne strinja. Sodba temelji na mnenju izvedenca B.. Tožnik je zahteval postavitev drugega izvedenca, saj postavljeni izvedenec ni proučil medicinske dokumentacije in osebnega kartona tožnika. V nasprotnem primeru namreč ne bi mogel tožniku pripisovati izpodbijanih stanj in diagnoz. Sodba ne obrazloži dejstva, da je tožnik že dolga leta zaposlen kot varnostnik in sicer z dovoljenjem za uporabo in nošenje orožja, pri čemer tožnik poudarja, da je dovoljenje za izdajo orožne listine posamezniku izdano pod strogo določenimi pogoji. Navedbe izvedenca so zato pavšalne ter brez dejanske podlage in za tožnika samega celo žaljive. Ker tožnik tudi po odpustu opravlja isto delo kot pred hospitalizacijo, to kaže, da zaključki izvedeniškega mnenja ne držijo. Tožnik je bil kritičnega dne pod vplivom stresa, pred tem se nikoli ni zdravil zaradi očitanih bolezni, prisilno pridržanje na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice pomeni za tožnika hud poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, zlasti kršitev pravice do osebne svobode in pravice do varstva duševne integritete, pa tudi pravice do prostovoljnega zdravljenja. Prisilno pridržanje v psihiatrični bolnišnici je dopustno le, kadar bolnik ogroža življenje drugih oseb ali svoje ali povzroča hudo škodo. To pa v konkretnem primeru ni bilo podano. Tožnik je neagresivna oseba, ki nikoli ni povzročala škode in tudi v konkretnem primeru tega dne ne. Tožnik tudi nikoli ni bil obravnavan kot psihiatrični bolnik. Tožniku so bile s postopanjem tožene stranke kršene zgoraj navedene pravice, saj se sme posamezniku vzeti prostost samo v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Ker prisilno pridržanje na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice nedvomno predstavlja enega izmed primerov omejitve osebne svobode, je treba ta procesna jamstva smiselno upoštevati tudi v postopku o pridržanju oseb na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice, kamor je bil nameščen tožnik. Ena izmed temeljnih pravic, ki mora biti zagotovljena vsakemu prisilno pridržanemu, je tudi pravica do sodnega varstva glede zakonitosti pridržanja. Tožena stranka je en dan pred izdajo sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani tožnika premestila na odprti oddelek, saj je bilo očitno, da niso bili podani pogoji za pridržanje. S hospitalizacijo pri toženi stranki je bila podana kršitev 70. do 81. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), ki ureja postopek pridržanja, pa tudi določbe 49. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki se nanaša na ta postopek. Tožnik je v času neupravičene hospitalizacije proti svoji volji prejemal različna zdravila, ki imajo stranske učinke. Zaradi teh terapij je trpel predvsem zaradi motenj spomina, zmedenosti, neorientiranosti, suhih ust, težav z uriniranjem, motnjami urofacialnega področja in jezika. Tožnik je zaradi hospitalizacije izgubil samopodobo in samozavest in je trajno osebnostno spremenjen. Bil je žrtev prisilnega pridržanja v psihiatrični ustanovi in je ožigosan s stigmo psihiatričnega bolnika.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem poudarja, da je bilo ravnanje tožene stranke ob hospitalizaciji pravilno, kar jasno izhaja iz izvedeniškega mnenja dr. B.. S hospitalizacijo tožeče stranke na zaprtem oddelku zato tožena stranka ni ravnala nedopustno oziroma je ravnala v skladu z zdravstveno doktrino in kodeksom medicinske deontologije. Nobene potrebe ni bilo po angažiranju dodatnega izvedenca. Predlog za postavitev novega izvedenca je bil tudi povsem neobrazložen. Trditve o tem, da je tožeča stranka zaposlena kot varnostnik z dovoljenjem za uporabo in nošenje orožja, so prepozne, pa tudi nerelevantne za ta postopek. Mnenje v zvezi z nošenjem orožja izhaja iz leta 1996 in ne opisuje psihofizičnega stanja tožeče stranke leta 2005. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP.

Tožeča stranka v tem postopku zahteva povračilo škode, ki naj bi ji po njenih trditvah nastala zaradi nepravilnega zdravljenja in zaradi hospitalizacije na zaprtem oddelku psihiatrične bolnice, za kar po njenih trditvah tožena stranka ni imela zakonske podlage. V tem delu je torej zatrjevala okrnitev svobode oziroma poseg v osebnostne pravice.

Svojo odločitev tako po prvi kot drugi podlagi je sodišče prve stopnje oprlo predvsem na ugotovitve izvedenca dr. B. B.. To izvedeniško mnenje je prvo sodišče ocenilo (s takšno oceno pa soglaša tudi pritožbeno sodišče) kot natančno, pregledno in jasno in ga je v celoti sprejelo. Pritožnik je v pripravljalni vlogi (list. št. 100) sicer izrazil nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca o potrebnosti hospitalizacije ter izvajanjem diagnostike, predvsem pa tudi z zaključki glede tožnikovega ogrožanja sebe in drugih, vendar pa to, kot je pravilno pojasnilo že prvo sodišče, ni razlog, da bi v postopku bil določen nov izvedenec. Po drugem odstavku 254. člena ZPP se dokazovanje ponovi z istim ali drugim izvedencem zgolj v primeru, če je izvedeniško mnenje nejasno, nepopolno ali pa samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju ter se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z zaslišanjem izvedenca, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Pritožbenemu sodišču dvoma v pravilnost zaključkov izvedenca ne morejo vzbuditi pritožbene trditve o tem, da izvedenec ni preučil medicinske dokumentacije in osebnega kartona pritožnika, saj to ne drži. Iz izvedeniškega mnenja namreč izhaja ravno nasprotno. Tako je izvedenec na strani 9 mnenja povzel vsebino kartona splošnega zdravnika od leta 1973 dalje, upoštevana pa je bila tudi vsa medicinska dokumentacija, ki se nahaja pri toženi stranki.

Sodišče prve stopnje se v razlogih res ni vsebinsko opredelilo do tožnikovih trditev, da je že dolga leta zaposlen kot varnostnik in ima dovoljenje za nošenje orožja, kar naj bi kazalo na to, da je mnenje izvedenca napačno, vendar pa pritožnik ob tem spregleda, da so bile te trditve pred sodiščem prve stopnje dane prepozno, to je že po opravljenem prvem naroku. Ker je navedba novih dejstev v takem primeru dopustna le, če jih brez svoje krivde stranka ni mogla navesti pravočasno, tega pa pritožnik ni niti trdil, je prvo sodišče ravnalo prav, ko teh trditev ni upoštevalo (286. člen ZPP).

V skladu s 45. členom Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej), ki je veljal tudi v času tožnikovega zdravljenja, morajo zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci opravljati zdravstveno dejavnost v skladu s sprejeto zdravstveno doktrino in s kodeksom medicinske deontologije oziroma z drugimi strokovnimi in etičnimi kodeksi. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na potek tožnikovega zdravljenja, temeljijo pa na izvedeniškem mnenju, tudi po oceni pritožbenega sodišča toženi stranki v tem pogledu ni mogoče očitati nobenega protipravnega ravnanja oziroma opustitve. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v tem delu sklicuje na jasne in popolne razloge, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje na straneh 5 do 8 sodbe. Ker morajo biti vsi elementi odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in krivda) podani kumulativno, je že iz tega razloga odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka na tej pravni podlagi pravilna. Pritožbeno sodišče se zato v vprašanje obstoja škode, ki jo je tožnik zatrjeval in vzročne zveze, niti ne spušča. Pritožba ima prav, ko poudarja, da prisilno pridržanje na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice pomeni poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, zlasti v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), pravico do varstva duševne integritete (35. člen), pa tudi pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave) in je zato, v skladu z Ustavo(1), tak poseg mogoč le v primerih, ki so določeni z zakonom in po postopku, ki je predpisan. Ob tem pa pritožnik spregleda, da je bilo za odločanje o tem, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za pridržanje, pristojno sodišče v posebej predpisanem postopku (primerjaj 70. člen ZNP(2)) in ne zdravstvena ustanova. Odločitev, ali je zaradi narave duševne bolezni ali duševnega stanja potrebno, da se bolniku omeji svoboda gibanja in preprečijo stiki z zunanjim svetom, namreč presega medicinske okvire in poleg ugotovitve, da je podana duševna bolezen ali stanje (ZDZdr sedaj govori o duševni motnji) in ugotovitve, da je potrebno zdravljenje, kar je predvsem medicinska odločitev, zahteva tudi tehtanje stopnje ogroženosti, pa tudi presojo, ali bolnik lahko svobodno odloča o zdravljenju in ali lahko kljub bolezni oblikuje pravno relevantno izjavo. To pa po drugi strani ne pomeni, da je bil zdravnik dolžan ugotoviti zgolj obstoj duševne bolezni in potrebo po zdravljenju, ampak je moral, upoštevajoč pri tem 49. členu ZZDej(3), na katerega opozarja tudi pritožnik, tam določene pogoje, med katerimi je tudi ogroženost življenja bolnika ali drugih oseb oziroma povzročanje velike škode sebi ali drugim, tehtati na podlagi objektivnih zdravstvenih standardov in predvsem ogroženost oceniti zgolj s stališča medicinske stroke(4).

To pa je bilo, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, ki se ob tem sklicuje na mnenje izvedenca, vsekakor storjeno. Zaradi bolezenskih znakov, ki so se kazali ob sprejemu, ko je pritožnik iznašal evidentne preganjalne motnje vezane na domače, ko se je počutil življenjsko ogroženega in je bil posledično samozaščitniško naravnan, bi pod vplivom spremenjenega dojemanja lahko ogrožal druge, pa tudi sebe. Vsako odlašanje nadaljnje diagnostike in zdravljenja, ki ga je, kot ocenjuje izvedenec, tožnik odklanjal prav zaradi svojih bolezenskih znakov in ga na odprtem oddelku ne bi bilo mogoče izvesti, ker tožnik ne bi sodeloval, bi pomenilo tudi nevarnost utrjevanja simptomov in kronifikacije bolezni, torej škodo zanj. Po tej plati, upoštevajoč 49. člen ZZDej in določil ZNP, ki so glede odločanja o zakonitosti pridržanja podeljevala pristojnost sodišču, toženi stranki torej ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, posledično pa tudi ne odgovornosti za škodo, ki jo je tožnik zatrjeval. Res je, da je bil pritožnik premeščen na odprt oddelek še pred odločitvijo sodišča v postopku Pr 368/2005 in je bil v posledici tega sodni postopek ustavljen, pritožnik pa prikrajšan v pravici do sodnega varstva, vendar pa tožena stranka za to ne more biti odgovorna. Takratna zakonska ureditev, ki jo je vseboval ZNP in za katero je Ustavno sodišče v odločbi U-I-60/03, ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo, je namreč sodišču dopuščala relativno dolg rok za sprejem odločitve (30 dni od prejema obvestila – primerjaj 2. odst. 76. člena ZNP), kar je pogosto pomenilo, da je stranka dobila sodno varstvo, ki je bilo prepozno ali pa je, kot v konkretnem primeru, ostala brez njega. Za to pa, kot je že bilo pojasnjeno, tožena ne more biti odgovorna.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo in upoštevaje, da tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, do njihovega povračila ni upravičena. Ker odgovor na pritožbo ni bil potreben (155. člen ZPP) je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

(1)Ustava predvideva možnost omejitve pravice do osebne svobode s tem, ko dopušča, da zakon določi primere in postopek, v katerih je mogoče človeku odvzeti prostost (drugi odstavek 19. člena). Tudi v zvezi s pravico do prostovoljnega zdravljenja Ustava dopušča, da zakon določi izjeme (3. odst. 51. člena )

(2) V letu 2005, ko je bil tožnik sprejet na zdravljenje, so še veljale določbe 70 do 81. člena

(3)Po tej določbi, ki je v času, ko je bil tožnik sprejet na zdravljenje, še veljala, je bilo bolnika, ki je zaradi duševne bolezni ogrožal svoje življenje ali življenje drugih ljudi ali povzročal škodo sebi ali drugim, mogoče napotiti ali sprejeti na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico tudi brez njegove privolitve s tem, da je o sprejemu pooblaščena oseba bolnišnice najkasneje v 48 urah obvestila pristojno sodišče. (4)Smiselno enako stališče je ob presoji ustavne skladnosti določila 49. člena ZZDej zastopalo tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I 60/03 z dne 4.12. 2003, UL RS št. 131/2003