Jedro

Tožena stranka ne oporeka ugotovitvam sodišča prve stopnje o tem, da je 05.04.1993 od prejšnjega lastnika kupila poslovni prostor v izmeri 67,37 m2 in postala solastnica poslovne stavbe. Zato je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka vstopila v obveznosti pravnega prednika do upravnika zgradbe, tj. tožeče stranke.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi. 2. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dne 10.02.1999 razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 96/16943 z dne 16.12.1996, v celoti v veljavi v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka izpodbijane sodbe) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 98.983,00 SIT (2. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožena stranka se je proti navedeni sodbi pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navedla je, da tožeča stranka ni ponudila dokaza, da naj bi pogodba ter ključ za delitev stroškov stopila v veljavo. Na zboru je bilo prisotnih le 35,35% solastnikov, za sprejem ključa pa je potrebno 75% glasov vseh solastnikov. Tožeča stranka tako ni uspela dokazati temelja terjatve, prav tako pa je sporna tudi višina. Predlagala je, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške, ki so ji nastali s pritožbo. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila. Ker je bila izpodbijana sodba izdana pred dnem 14.07.1999, ko je začel veljati "novi" Zakon o pravdnem postopku (ZPP/99), je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 498. člena ZPP/99 o pritožbi odločilo po določbah "starega" Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77). Pritožba ni utemeljena. Tožena stranka v pritožbi trdi, da iz zapisnika z zbora solastnikov z dne 25.10.1995 izhaja, da je bilo na zboru prisotnih le 35,35% solastnikov, medtem ko je za sprejem ključa potrebnih 75% glasov vseh solastnikov. Vendar sme po določbi 496.a člena ZPP/77 stranka v postopku v gospodarskem sporu v pritožbi navesti nova dejstva le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do konca glavne obravnave. Kljub temu da je tožeča stranka že k svoji vlogi z dne 05.10.1998 priložila zapisnik z dne 25.10.1995 (priloga A16), ki ga je prejela tudi tožena stranka (gl. list. št. 27), slednja v postopku pred sodiščem prve stopnje ni postavila trditev v zvezi z udeležbo in glasovanjem solastnikov na zboru dne 25.10.1995. Zato tožena stranka "zamujenega" glede na določbo 496.a člena ZPP/77 ne more nadoknaditi v pritožbi. Drugih konkretnih razlogov, zaradi katerih izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s temeljem vtoževane terjatve, tožena stranka v pritožbi ni navedla. Sodišče prve stopnje je obveznost tožene stranke utemeljilo na Pogodbi o upravljanju poslovne stavbe, ki jo je na zboru dne 08.01.1993 sprejelo 55,60% solastnikov. Ker tožena stranka v pritožbi ne oporeka ugotovitvam sodišča prve stopnje o tem, da je dne 05.04.1993 od prejšnjega lastnika I. d.o.o. kupila poslovni prostor v izmeri 67,37 m2 in s tem postala solastnica poslovne stavbe na naslovu X, je namreč materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka vstopila v obveznosti pravnega prednika I. d.o.o. do upravnika zgradbe, tj. tožeče stranke (prim. 2. odst. 27. člena Stanovanjskega zakona). Preveč splošna, da bi jo bilo moč upoštevati, pa je tudi pritožbena trditev, da je "sporna višina terjatve". Zlasti, ker tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot pravilno ugotavlja že prvostopenjsko sodišče, višini natančno specificiranih računov ni konkretno ugovarjala. Iz zapisanega je tako razvidno, da sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane odločbe ni našlo nepravilnosti, na katere opozarja pritožba. Sicer pa je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo tudi glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP/77). Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka (2. odst. 354. člena ZPP/77) in da je materialno pravo pravilno uporabilo. Zato je na podlagi 368. člena v zvezi s 1. odst. 375. člena ZPP/77 neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo ter potrdilo zakonito in pravilno sodbo sodišča prve stopnje (1. točka izreka te sodbe). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 166. člena ZPP/77. Glede na to da tožena stranka s pritožbo ni uspela (prim. 1. odst. 154. člena ZPP/77), bo morala sama nositi stroške, ki so ji v zvezi z njo nastali (2. točka izreka te sodbe).