Jedro

Tožena stranka zmotno zatrjuje, da bi se sodišči morali ukvarjati z neposrednim vzrokom požara, to je nestrokovno zidavo dimnika. Ko nastopi zavarovalni primer, je treba ugotavljati, ali je bila pogodba veljavno sklenjena ali ne. Morebitne napake ob sklenitvi pogodbe bi bile pravno odločilne le, če bi bilo ugotovljeno, da je zavarovalnica tedaj storila vse, kar je po splošnih pogojih in ZOR bila dolžna storiti, pa kljub temu ni mogla priti do pravno odločilnih podatkov, ki vplivajo na njeno obveznost ob nastopu zavarovalnega primera.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je zavarovalni primer, ki je predmet te pravde nastopil, ter da je tožena stranka na podlagi zavarovalne pogodbe z dne 25.11.1992, dolžna tožniku plačati zavarovalnino v tolarski vrednosti 261.285,88 ATS. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili pritožbo obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je soglašalo z odločitvijo o temelju tožbenega zahtevka, ne pa tudi z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka po višini. Zato je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke glede višine tožbenega zahtevka in v zavrnilnem delu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter v tem delu zadevo vrnilo v novo sojenje. Pritožbo tožene stranke je zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo v obsodilnem delu. Sodišči sta ugotovili, da je bila tožena stranka v času sklenitve pogodbe seznanjena z vsemi dejstvi, ki so bila pravno odločilna za veljavno sklenitev zavarovalne pogodbe. Zato mora na podalgi 901. člena in prvega odstavka 911. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ter prvega odstavka 7. člena Splošnih pogojev premoženjskega zavarovanja zavarovalnice PRIMA ABV-91 (v nadaljevanju splošni pogoji) obveznost iz te pogodbe izpolniti.

Proti pravnomočnemu delu sodbe sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji poudarja, da se sodišči nista ukvarjali z neposrednim vzrokom požara, to je z nestrokovno zidavo dimnika. Ker je tožena stranka za vzrok izvedela šele po požaru, je smela razdreti pogodbo. Trdi še, da je bilo že ob sklepanju pogodbe gotovo, da bo do požara prišlo. Zato je treba uporabiti tudi 2. odstavek 898. člena ZOR in ugotoviti ničnost pogodbe. To pa pomeni, da pogodba ne bi konvalidirala, tudi če bi tožena stranka vedela za nastop požara. Mnenja je še, da ni mogla videti napak pri gradnji. Zavarovalnica se mora zanesti na dane podatke. Ker je tožnik za napake vedel, sta sodišči zmotno uporabili prvi odstavek 911. člena ZOR.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanu ZPP, ki se na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999, Ur.l. RS, št. 26/99, v tem postopku še nadalje uporablja).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo tožena stranka sicer samo smiselno uveljavlja (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), med postopkom ni bilo. Razlogi sodb so povsem jasni, med njimi in vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah v spisu ni nobenega nasprotja. Tožena stranka tudi konkretneje ne pove, kakšna nasprotja in kakšne nejasnosti naj bi v zvezi z zatrjevano kršitvijo obstajale. Pritožbeno sodišče tudi ni kršilo ZPP, ko ni upoštevalo prepozne dopolnitve pritožbe. Vsebinsko tožena stranka s temi ugovori izpodbija pravilnost in popolnost ugotovitev dejanskega stanja, ki ni revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP) in pravilnost uporabe materialnega prava, o kateri bo govor v nadaljevanju obrazložitve.

Sodišči druge in prve stopnje nista zmotno uporabili materialnega prava. Tožena stranka se ne strinja s sodno razlago splošnih pogojev, zlasti prvega in drugega odstavka 7. člena v povezavi z 898., 908. in 911. členom ZOR.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da so dejanske ugotovitve na prvi in drugi stopnji, na katere je v revizijskem postopku vezano zaradi prepovedi iz 3. odstavka 385. člena ZPP, takšne, da ne omogočajo drugačne razlage uporabljenih predpisov. Ugotovljeno je namreč bilo, da je bila tožena stranka pred sklenitvijo pogodbe seznanjena s stanjem stavbe, da je imela na razpolago projekt, da se je lahko prepričala o odstopanjih, ter da je tožnik sam povedal, da je bil dimnik prestavljen.

Ob teh ugotovitvah bi morebitni dvom o pravilni gradnji dimnika (glede požarne varnosti) morala izraziti tožena stranka. Ona je strokovnjak, ki se poklicno ukvarja z zavarovalniško dejavnostjo in kot takšna mora tudi strokovno ukrepati. Ko je izvedela, da je bil dimnik prestavljen, bi morala od tožnika pisno zahtevati še morebitno dodatno dokumentacijo ali pa vsaj drug dokaz o tem, kako je bil dimnik zgrajen. K temu jo zavezuje prvi odstavek 7. člena splošnih pogojev. Sodišči sta ugotovili, da dodatnih pisnih pojasnil ni zahtevala. Če pa tega ni storila, nosi sama riziko morebitne napačne prijave ali nepopolne prijave s strani sklenitelja zavarovanja. V skladu s tem je pravilna ugotovitev sodišča druge stopnje, da se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na pravico do razdrtja (razveljavitve) zavarovalne pogodbe po 908. členu ZOR.

Sodišči sta zato pravilno uporabili 911. člen ZOR. Zavarovalnica, ki so ji bile tedaj, ko je bila sklenjena pogodba, znane ali ji niso mogle ostati neznane okoliščine, pomembne za ocenitev nevarnosti, se ne more sklicevati na morebitno neresničnost prijave ali na zamolčanje pomembnih okoliščin.

Sodišči sta nadalje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da tudi ni pogojev za uporabo drugega odstavka 898. člena ZOR. Dejstvo, da je zavarovalni primer nastal manj kot leto dni po sklenitvi zavarovanja še ne pomeni, da je bil v času sklenitve zavarovanja že v nastajanju oziroma da je bilo gotovo, da bo nastal. To dejstvo bi morala tožena stranka dokazati, kar pa ji med postopkom ni uspelo.

Zaradi navedenega tožena stranka v reviziji zmotno zatrjuje, da bi se sodišči morali ukvarjati z neposrednim vzrokom požara, to je nestrokovno zidavo dimnika. Ko nastopi zavarovalni primer, je treba ugotavljati, ali je bila pogodba veljavno sklenjena ali ne. Morebitne napake ob sklenitvi pogodbe bi bile pravno odločilne le, če bi bilo ugotovljeno, da je zavarovalnica tedaj storila vse, kar je po splošnih pogojih in ZOR bila dolžna storiti, pa kljub temu ni mogla priti do pravno odločilnih podatkov, ki vplivajo na njeno obveznost ob nastopu zavarovalnega primera. Da je prišlo do povečanja nevarnosti požara zaradi spremembe dimnika po sklenitvi pogodbe (8. člen sploših pogojev) pa tožena stranka ni zatrjevala.

Ugotovljena dejanska podlaga, ki je za revizijsko sodišče dokončna (že navedeni 3. odstavek 385. člena ZPP), tako ne omogoča drugačne pravne presoje, kot sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Zato sta sodišči pravilno razsodili, da mora tožena stranka izponiti svojo pogodbeno obveznost. Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo ne uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne tistih, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), materialno pravo pa prav tako ni bilo zmotno uporabljeno, je revizijo na podlagi 393. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.