Jedro

V predmetni zadevi ni prišlo do glavne obravnave. Tožba je bila umaknjena le nekaj dni po tem, ko je tožena stranka v celoti izplačala še preostalih 80 % protiustavno znižane pokojninske dajatve. Zato je potrebno šteti, da je bila tožba umaknjena takoj po izpolnitvi zahtevka, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške (prvi odstavek 158. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (II. tč. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe s sklepom ustavilo postopek (I. tč. izreka) in hkrati toženo stranko zavezalo, da tožniku povrne 248,00 EUR, v 15 dneh v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper stroškovni del sklepa se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri odločitve, da trpi tožnik sam svoje stroške postopka. Meni, da v 1. odst. 158. čl. ZPP ni urejeno procesno stanje, kakršno je podano v predmetni zadevi, zato je prišlo do zmotne uporabe materialnega prava. Tudi sicer ni druge zakonske podlage, da bi bilo mogoče tožeči stranki ob umiku tožbe priznati povračilo stroškov postopka.

Tožeča stranka naj nadalje nebi nikjer zapisala, da je bil v obravnavani zadevi izpolnjen zahtevek, niti kdaj naj bi bil izpolnjen. Dejstvo izpolnitve in ali je bila tožba umaknjena takoj, naj tako sodišče prve stopnje niti ne bi moglo ugotoviti. S tem naj bi bila podana tudi bistvena kršitev postopka iz 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Meni namreč, da izplačila dela pokojnine po odločbi št. ... z dne 24. 6. 2013 ni mogoče šteti za izpolnitev tožbenega zahtevka po tej odločbi, saj je bila izdana v povsem samostojnem postopku, na podlagi Zakona o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odst. 143. čl. Zakona za uravnoteženje javnih financ in ne zaradi tožbe v predmetni zadevi. Priznanje stroškov tožeči stranki naj ne bilo na mestu niti zaradi časovnega razkoraka med domnevno izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe, ker ni mogoče zaključiti, da bi bila tožba umaknjena takoj po izpolnitvi zahtevka. Izpolnitev zahtevka, če že, naj bi namreč pomenila izdajo odločbe od 24. 6. 2013 in ne šele izplačilo dela pokojnine v mesecu maju 2014. Tožeča stranka v pisnem odgovoru na pritožbo prereka vse navedbe tožene stranke. Uvodoma poudarja, da ji je hudo žal, da je tožbo sploh umaknila, in da tega ne bo verjetno nikoli več storila. Tožena stranka namreč odpira pravna vprašanja glede uporabe 158. čl. ZPP, ki so v sodni praksi že zdavnaj rešena. Edina svetla točka njene pritožbe je v tem, da le priznava izjemo po 1. odst. 158. čl. ZPP, vse drugo pa je netočno, da ne uporabi kak drugi, težji izraz. Po njenem mnenju mora biti človek kar pogumen, da zapiše, naj tožeča stranka ob umiku tožbe sploh ne bi navaja, kdaj je bil tožbeni zahtevek izpolnjen in nekatere druge tovrstne navedbe.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je bila tožba dne 25. 3. 2013 dejansko vložena zoper odločbo št. ... z dne 8. 3. 2013 o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjsko ugotovitveno odločbo št. ... z dne 27. 8. 2012, da se tožniku invalidska pokojnina od 1. 6. 2012 izplačuje v znesku 622,00 EUR na mesec. Navedeni odločbi sta bili izdani na podlagi 143. čl. Zakona za uravnoteženje javnih financ o t.i. negativni uskladitvi pokojnin, ki pa je bila z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013, kot protiustavna razveljavljena. S tožbo v predmetni zadevi je bila zahtevana odprava obeh navedenih posamičnih upravnih aktov ter izplačilo razlik protiustavno znižane pokojninske dajatve skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroškov sodnega postopka.

Kljub jasni odločitvi Ustavnega sodišča RS, ki pomeni, da je potrebno vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred protiustavnim posegom v pravnomočno priznano pokojninsko dajatev, je država za tem sprejela Zakon o odpravi posledic razveljavitve 2. 3. in 4. odst. 143. čl. Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/2013; v nadalj. ZOPRZUJF). Na njegovi podlagi je tožena stranka 24. 6. 2013 vsem prizadetim uživalcem pokojnin izdala nove posamične upravne akte, s katerimi je zagotavljala vzpostavitev stanja pred protiustavnim posegom v pridobljene pravice, vendar tako, da je bilo 20 % razlike protiustavno znižane pokojnine izplačane meseca juniju 2013, preostalih 80 % razlike pa odloženo na datum izplačila pokojninskih dajatev meseca maja 2014. V zvezi s pozivom z dne 26. 8. 2013 vsem prizadetim uživalcem pokojninskih dajatev, da sodišče pisno obvestijo, ali še vztrajajo pri tožbah oz. v nasprotnem primeru soglašajo, da se zadeve rešijo izven glavne obravnave, je tožeča stranka z vlogo z dne 2. 9. 2013 sodišče obvestila, da naj se zadeva reši brez glavne obravnave. Hkrati je vztrajala pri izplačilu 761,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2013 dalje ter povračilu stroškov postopka. Dne 5. 6. 2014 pa je pisno izrecno izjavila, da tožbo umika, saj je 30. 5. 2014 tožena stranka izplačala 549,00 EUR nezakonito odtegnjene pokojnine. Sočasno je pojasnila, da s tem stanje sicer ni v celoti sanirano, saj izpodbijane nezakonite odločbe niso odpravljene, niti niso bile plačane zakonske zamudne obresti, čeprav je povračilo opravljeno dve leti po nezakonitem odtegljaju. Kljub temu šteje, da je sporno razmerje na ta način v pretežni meri rešeno.

Glede na to, da v predmetni zadevi sploh ni prišlo do glavne obravnave, tožba pa je dejansko umaknjena 6. 6. 2014, in torej le nekaj dni potem, ko je tožena stranka v celoti izplačala še preostalih 80 % protiustavno znižane pokojninske dajatve, ne glede na to, da je to storila v zvezi s posamičnim upravnim aktom z dne 24. 6. 2013, ki sicer ni bil predmet tega sodno socialnega spora, je potrebno šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi zahtevka. Pomeni, da je v predmetni zadevi podano dejansko stanje iz 1. odst. 158. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadalj. ZPP). Po ustaljeni sodni praksi (npr. v zadevah Psp 104/2014, Psp 139/2014 in nekaterih drugih) je bilo že večkrat poudarjeno, da je med upravičence do povračila stroškov v smislu 1. odst. 158. čl. ZPP potrebno šteti tudi tožečo stranko, v kolikor jo ne zadene sankcija zakrivljene zamude z umikom tožbe. Navedena določba se na takšen način razlaga ob uporabi razlagalnega argumenta sklepanja od podobnega na podobno, ko se neposredno pravno normativno urejeni dejanski stan in neposredno pravno neurejeni dejanski stan ujemata v bistvenih lastnostih tako, da je mogoče sklepati, da tudi za podoben primer velja enaka pravna posledica, ki je določena za neposredno urejen pravni primer.

Sicer pa gre v obravnavani zadevi dejansko za umik tožbe takoj po vzpostavitvi stanja, kakršno je obstajalo pred protiustavnim posegom v tožnikovo pokojninsko dajatev z t.i. negativno uskladitvijo pokojnin. To pa je tudi edino odločilno za pritožbeno rešitev zadeve. Obširna pritožbena izvajanja, da naj tožeča stranka v umiku sploh ne bi zatrjevala izpolnitve zahtevka, so protispisna. V pisni vlogi o umiku tožbe je celo izrecno navedeno, da je tožena stranka z nakazilom pokojnine za mesec maj 30. 5. 2014 izplačala tudi preostanek nezakonito odtegnjene pokojninske dajatve v znesku 549,00 EUR. Hkrati je poudarjeno, da stanje s tem ni v celoti sanirano, saj izpodbijani protiustavni odločbi nista odpravljeni, niti tožena stranka ni priznala obresti, je pa pokojninska dajatev vrnjena na prvotno raven, torej izplačana tudi razlika nezakonito odtegnjenega pokojninskega zneska, tako da je sporno razmerje v pretežni meri rešeno.

Povsem nerazumno in tudi sicer nesprejemljivo je zato pritožbeno zatrjevanje, da naj 30. 5. 2014 izplačanih 549,00 EUR razlike pokojnine ne bi bilo mogoče šteti za izpolnitev vsaj dela tožbenega zahtevka v predmetni zadevi. Čeprav v obravnavani zadevi ni šlo za izpodbijanje odločbe z dne 24. 6. 2013 temveč protiustavnih in zato nezakonitih posamičnih upravnih aktov z dne 27. 8. 2012 in 8. 3. 2013, je bila poleg odprave teh odločb zahtevana tudi vzpostavitev stanja, kakršno je obstajalo pred njihovo izdajo. Torej izplačilo razlike med pravnomočno priznano pokojnino in izplačano nižjo pokojninsko dajatvijo na podlagi 143. čl. Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012; v nadaljevanju ZUJF), ki je bil v ustavno sodni presoji kot protiustaven razveljavljen.

Ker pri odločanju o priglašenih stroških postopka ob umiku tožbe sodišče prve stopnje materialnega prava ni zmotno uporabilo, niti ni prišlo do zatrjevane absolutne bistvene kršitve iz 15. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008), je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti ter na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje.

Hkrati je bilo potrebno odločiti, da trpi tožeča stranka sama svoje stroške, saj z odgovorom na pritožbo ni v ničemer pripomogla k pritožbeni rešitvi zadeve.