Jedro

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da terjatev tožeče stranke v višini 1.796,80 EUR ni dokazana, saj iz predloženega računa ni razvidno od katerih računov vtožuje zamudne obresti, niti zapadlost, niti plačilo le-teh in tudi ne stopnjo zamudnih obresti, kar pa tožeča stranka tudi v svojih vlogah ni navedla. Trditveno in dokazno breme pa je na tožeči stranki (7. in 212. člen ZPP). Z dokazno oceno prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče v celoti soglaša.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo v I. točki izreka sklepa sklenilo, da se zaradi umika tožbe za plačilo glavnice v višini 6.109,40 EUR pravdni postopek v tem delu ustavi, v I. točki izreka sodbe je naložilo toženi stranki plačilo zneska 2.116,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.078,94 EUR od 27. 12. 2019 dalje do plačila, v II. točki izreka sodbe je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 1.796,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2020 dalje do plačila, v III. točki izreka pa je naložilo tožeči stranki plačilo stroškov pravdnega postopka v višini 170,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper prvostopno sodbo in sklep je tožeča stranka po pooblaščencu vložila pritožbo s katero izpodbija prvostopno sodbo v II. in III. točki izreka ter predlaga sodišču, da pritožbi ugodi ter sodbo spremeni, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in priglaša pritožbene stroške.

Navaja, da je tožeča stranka prejela dve sodni odločbi z enakim pravnim poukom, čeprav je pravočasno napovedala pritožbo zoper sodbo in sklep II Pg 144/2021 in uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da je zavrnitev tožbenega zahtevka za znesek 1.796,80 EUR zmotna. Na podlagi 287. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se terjatve oziroma obveznosti poravnavajo po vrstnem redu kot so zapadle v izpolnitev. Če dolžnik ne navede, kaj plačuje oziroma zanj plača nekdo tretji, pomeni, da terjatev ni plačana in je tožeča stranka utemeljeno zaračunava zamudne obresti za neplačane račune, ki jih je za toženo stranko plačal v višini 6.000,00 EUR tretji. Tožeča stranka ni mogla ugotoviti na katero obveznost se plačilo nanaša in bi sodišče moralo na podlagi neizvedenih dokazov ugotoviti, da je tožena stranka opravljala plačilo preko tretjega, ki ni navedel, kaj plačuje, zato je opravičeno zaračunala zakonske zamudne obresti. Če neplačani račun v znesku 3.681,44 EUR zapade 26. 12. 2019 in je bil plačan 29. 1. 2020, račun v znesku 1.583,60 EUR pa je zapadel v plačilo 14. 11. 2019 in je bil plačan 29. 1. 2020, je zamuda vsekakor nastala. Sodišče bi moralo v obrazložitvi sodbe to pojasniti, saj je tožeča stranka pričakovala, da bo uporabilo določbo 287. člena OZ, kar pomeni, da je napačno uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje.

Pritožba še navaja, da je utemeljena v delu povračila pravdnih stroškov, saj tožena stranka na zadnjo obravnavo ni pristopila in ni priglasila stroškov, prav tako tudi ni priglasila stroškov ob zaslišanju priča A. A. Ker stroškov tožena stranka ni priglasila pred koncem glavne obravnave, do njih tudi ni upravičena. Sodišče je toženi stranki neutemeljeno priznalo 652,32 EUR pravdnih stroškov, ki jih je pobotalo s priznanimi stroški tožeče stranke in s tem prekoračilo tožbeni zahtevek.

3. Navaja, da je pritožba utemeljena na podlagi določb prvega odstavka v zvezi s 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, prav tako je napačno uporabilo določbe OZ.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da ugotovljenega dejanskega stanja, ki je razvidno že iz prvostopne sodbe na tem mestu ne bo podrobneje povzemalo, temveč se bo v nadaljevanju opredelilo do pritožbenih očitkov.

7. Pritožba izpodbija prvostopenjsko sodbo v II. in III. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov, zato sta predmet pritožbenega preizkusa navedeni točki izreka izpodbijane sodbe (prvi odstavek 350. člena ZPP).

8. Glede očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), da je tožeča stranka prejela dve sodni odločbi z enakim pravnim poukom, čeprav je pravočasno napovedala pritožbo zoper sklep in sodbo II Pg 144/2021, pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni vplivala na zakonitost in pravilnost izdane sodne odločbe, saj je bila pritožba tožeče stranke pravočasna in jo je pritožbeno sodišče obravnavalo.

9. Navedbe pritožnice glede zmotne ugotovitve prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni dokazala obstoja terjatve za znesek v višini 1.796,80 EUR, s čimer pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP), niso utemeljene. Prvostopno sodišče je v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da terjatev tožeče v višini 1.796,80 EUR ni dokazana, saj iz predloženega računa ni razvidno od katerih računov vtožuje zamudne obresti, niti zapadlost, niti plačilo le-teh in tudi ne stopnjo zamudnih obresti, kar pa tožeča stranka tudi v svojih vlogah ni navedla. Trditveno in dokazno breme pa je na tožeči stranki (7. in 212. člen ZPP). Z dokazno oceno prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče v celoti soglaša. 10. Pritožbene navedbe, (-) da se obveznosti poravnavajo po vrstnem redu kot so zapadle, če dolžnik ne navede kaj plačuje oziroma zanj plača tretji, ki ne navede kaj plačuje, to pomeni, da terjatev ni plačana, (-) da je tožeča stranka utemeljeno zaračunala zamudne obresti za neplačane račune, ker ni mogla ugotoviti na katero obveznost se plačilo tretjega v višini 6.000,00 EUR nanaša, (-) da bi sodišče moralo na podlagi neizvedenih dokazov to ugotoviti, zato je toženi stranki zaračunala zamudne obresti, (-) če je neplačan račun v znesku 3.681,44 EUR zapadel 26.12.2019 in bil plačan 29.1.2020, račun v znesku 1.583,60 EUR pa je zapadel v plačilo 14.11.2019 in bil plačan 29.1.2020, je zamuda nastala, so pritožbene novote, ki jih tožeča stranka v zvezi z navedeno terjatvijo (zaračunanimi in vtoževanimi zamudnimi obrestmi po spornem računu), do konca postopka na prvi stopnji ni podala. Zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj jih tožeča stranka ni podala pravočasno (337. člen ZPP).

11. Pritožba konkretizirano ne pojasni očitka o neizvedenih dokazih in so tovrstne pritožbene navedbe neupoštevne. Poleg tega je tožeča stranka svoje dokazne predloge na naroku dne 15.9.2022 umaknila in predlagala, da sodišče odloči na podlagi listinskih dokazov in zaslišanja priče A. A., kar je prvostopno sodišče upoštevalo in so tovrstni očitki tudi iz tega razloga neutemeljeni.

12. Zmotne uporabe materialnega prava glede določbe 287. člena OZ pritožbeno sodišče ni zaznalo, saj tožeča stranka ni dokazala terjatve v višini 1.796,80 EUR. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje, tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

13. Glede pritožbenega očitka, da tožena stranka ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov, ker na zadnjo glavno obravnavo ni pristopila in stroškov ni priglasila, niti ni stroškov priglasila priča A. A., pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožena stranka na zadnji narok 15.9.2022 res ni pristopila, je pa stroške pooblaščenec sproti priglašal v pripravljalnih vlogah, kar je prvostopno sodišče pravilno upoštevalo in priglašene stroške toženi stranki priznalo, glede na dosežen uspeh, upoštevaje 154., 155. člen in 163. člen ZPP. Pravdni stroški tožene stranke, o katerih je prvostopno sodišče odločalo, so torej bili pravočasno priglašeni (163. člen ZPP). Da bi sodišče priznalo toženi stranki ne priglašene stroške zaslišane priče iz spisa ne izhaja. Glede na dosežen uspeh in pravočasno priglasitev stroškov, je prvostopno sodišče priznalo in odmerilo stroške pravdnima strankama, jim medsebojno pobotalo in presežek naložilo tožeči stranki v plačilo. Prvostopno sodišče toženi stranki iz navedenih razlogov ni neutemeljeno priznalo 652,00 EUR pravdnih stroškov. Z odločitvijo o stroških, sodišče tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka, saj toženi stranki ni dosodilo nekaj, kar ta ne bi bila zahtevala, kot skuša zmotno prikazati pritožba.

14. Pritožbeni očitek kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ni podan. Izpodbijana prvostopna sodba nima pomanjkljivosti zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, saj razloge ima, ti so jasni in niso v nasprotju s samim seboj.

15. Drugih pritožbenih navedb tožeča stranka ni podala, sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitve določb postopka na katere pazi po uradni dolžnosti, ob ugotovljenem dejanskem stanju je materialno pravo pravilno uporabljeno, zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Pritožbeno sodišče je odločalo tudi o stroških pritožbenega postopka v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške.