Jedro

To, da toženka pred odločanjem ni še sama uradoma pridobivala dodatnih informacij o izvorni državi, temveč se je oprla zgolj na relevantna poročila in informacije, ki ji jih je predložil tožnik, ne pomeni očitne kršitve pravil postopka. Ne nazadnje zato, ker dokazno breme v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito ni izključno na strani toženke, temveč je deljeno med njo in tožnikom. Še zlasti to velja ob dejstvu, da tožnika zastopa posebej kvalificirani pooblaščenec.

Glede tožbenih navedb, da ima tožnikov (družinski) spor s stricem zaradi verskega prepričanja znake preganjanja, sodišče izpostavlja, da je nedržavne subjekte možno šteti kot subjekte preganjanja le, če je mogoče dokazati, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik po lastnih navedbah zaščite niti ni iskal, ne s prijavo pri policiji, niti kakorkoli drugače, zato ni mogoč zaključek, da mu zaščita ni bila nudena. Družinski spori pa praviloma ne pomenijo preganjanja v smislu določb ZMZ in družinskih članov tudi ni mogoče šteti za subjekte preganjanja.

Na območju DR Konga, iz katerega prihaja tožnik, to je glavno mesto Kinšhasa, ne potekajo kakršnekoli aktivnosti oboroženih skupin. Zato je toženka utemeljeno zaključila, da bi tožnik v primeru vrnitve lahko brez strahu prebival oziroma živel v predelu, iz katerega je prišel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi uvodoma ugotavlja, da ob podaji prošnje tožnik svoje istovetnosti ni izkazal. Nadalje povzema, kaj je tožnik navedel v prošnji za mednarodno zaščito in kaj je napisal v svoji lastnoročni izjavi, v kateri je navedel, da prosi za azil v Sloveniji, ker je bil več let otrok ulice, brez službe in premoženja, prenočeval je v cerkvi in nima sredstev za preživljanje svojega otroka. Tožena stranka nadalje v obrazložitvi povzema, kaj je tožnik navedel na osebnem razgovoru dne 12. 12. 2013, na katerem je predložil kopijo svoje volilne izkaznice, ki jo je prejel po elektronski pošti. Pojasnil je, da je prepovedano pošiljanje originalnih osebnih dokumentov iz države, kar nadzoruje Urad za varnost, ki pregleduje poštne pošiljke. Prošnjo za mednarodno zaščito je utemeljeval s strahom zaradi groženj svojega strica, ker se tožnik noče priključiti cerkvi Eckankar, kar naj bi od tožnika zahteval že njegov pokojni oče, ko je tožnik dopolnil 18 let. Oče je tedaj zahteval, da se mu pridruži v cerkvi Eckankar, kar je tožnik zavrnil rekoč, da sam verjame v Jezusa Kristusa, oče pa mu je zapretil s prenehanjem plačevanja stroškov tožnikovega šolanja, kar je skalilo njune do tedaj dobre odnose. Ko je v prometni nesreči izgubil oba starša, je očetovo zahtevo ponovil tudi očetov brat, tožnikov stric. Tudi njegovo zahtevo je tožnik zavrnil rekoč, da verjame v svojega Boga in časti Jezusa Kristusa. Zaradi tožnikove zavrnitve ga je stric skupaj z njegovimi sestrami pregnal iz domače hiše. Tako je ostal brez doma in je občasno prenočeval v cerkvi, kjer je leta 2011 spoznal opata A., ki je tožniku od tedaj pomagal, navsezadnje tudi tako, da mu je preskrbel francoske osebne dokumente in mu dne 10. 10. 2013 uredil vse potrebno, da je z letalom zapustil državo.

Tožena stranka nadalje v obrazložitvi ugotavlja, da tožnik svoje istovetnosti ni izkazal s predložitvijo kakršnekoli originalne listine, katere pristnost bi lahko pristojni organ preveril, upoštevajoč določila 2. odstavka 43. člena ZMZ v povezavi s 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2). Ugotavlja tudi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca po 2. odstavku 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ) ob dejstvu, da je svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval s strahom zaradi stričevih groženj, ker zavrača versko pridružitev cerkvi Eckankar, ki naj bi pomenile nadaljevanje očetovih pritiskov, da se pridruži tej cerkvi. V tej zvezi nadalje ugotavlja, da tožnik ni pojasnil, čigava je bila domača hiša, ki naj bi jo moral zapustiti po smrti staršev, saj je enkrat navajal, da hiša ni bila njihova, čeprav so tako mislili, drugič pa je vztrajal, da je bil pravi lastnik prav njegov oče. Ne glede na navedeno pa je po oceni tožene stranke malo verjetno, da bi stric bratove otroke „vrgel iz hiše“ samo zato, ker se eden od njih noče priključiti cerkvi Eckankar, medtem ko so tožnikove sestre po njegovih navedbah vseskozi obiskovale omenjeno cerkev. Kljub temu pa naj bi z njim vred morale oditi od doma oziroma zapustiti hišo. Čeprav tožnikovim sestram stric ni grozil, pa so domačo hišo morali zapustiti vsi skupaj. V kolikor se je stric želel polastiti bratove hiše, je to po presoji tožene stranke storil iz drugih razlogov in ne zaradi tožnikovega odklanjanja cerkve Eckankar.

Glede na tožnikove navedbe, da je strica večkrat naključno srečal in da ga je stric vsakokrat nagovarjal, da naj se pridruži templju Eckankar in da nima druge izbire, ker bo drugače umrl, je bilo tožniku izrecno zastavljeno vprašanje, kolikokrat sta se tako srečala s stricem, na katerega ni konkretno odgovoril, vendar tožena stranka na podlagi njegovih preostalih navedb ugotavlja, da je tožnik v dveh letih in pol, odkar naj bi ga stric prepodil iz domače hiše, strica večkrat naključno srečeval, a se njegovih groženj ni bal do te mere, da bi odšel v drug predel mesta, kjer bi bilo manj možnosti njunih naključnih srečevanj, oziroma, da bi iz rodnega mesta odšel živeti v kakšen drug del države, kjer s stricem ne bi imel nobenih stikov.

Čeprav tožena stranka dvomi v resničnost stričevih groženj, ki naj bi jih tožniku izrekal vsakokrat ob naključnih srečanjih, pa nadalje ugotavlja, da tudi sicer teh groženj ni mogoče opredeliti kot preganjanje v smislu določil 26. člena ZMZ. Tožnik je namreč izvorno državo zapustil šele oktobra 2013, kar je več kot 2,5 leti po tistem, ko ga je stric izgnal iz domače hiše in ko ni bilo nobenega posebnega dogodka oziroma kakšne drugačne grožnje, ki bi ga k temu dodatno spodbudila in katere bi se tožnik še posebej prestrašil, pač pa si je tožnik v tem času celo poskušal ustvariti družino, zaradi česar tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni imel takih problemov, ki bi lahko predstavljali dejanja preganjanja, določena v 1. odstavku 26. člena ZMZ, oziroma v skladu s 1.a členom Ženevske konvencije. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da stričevih groženj tudi ni mogoče šteti za dejanja preganjanja, ki so navedena v 2. odstavku 26. člena ZMZ, ki ga v obrazložitvi nadalje povzema. Tožnik je stričeve grožnje namreč opisal kot njegove izjave, ki so bile izrečene ob njunem naključnem srečanju na ulici, ko mu je stric govoril, da se mora pridružiti templju Eckankar ter da nima druge izbire, drugače bo umrl, enako pa mu je ponavljal vsakokrat, ko ga je videl. Tožnika stric zaradi groženj ni posebej iskal, vendar naj bi do njih prišlo vsakič, ko sta se naključno srečala, tožnik pa ni znal pojasniti, zakaj bi ga stric želel ubiti in kaj bi s tem pridobil. Kljub dvomu o obstoju zatrjevanih groženj pa tožena stranka nadalje ugotavlja, da te grožnje očitno niti niso bile tako resne, da bi tožnik v dveh letih in pol v zvezi z njimi kakorkoli ukrepal in se jim poskušal izogniti, pač pa je še naprej živel in se nahajal v istem predelu mesta, v katerem živi tudi njegov stric in kjer so večje možnosti naključnega srečevanja. Tudi tožnikova pojasnila, da se v kak drug kraj v državi ni preselil, ker to ne bi bil njegov rojstni kraj in domače okolje, pa po oceni tožene stranke kažejo na to, da te grožnje niso bile takšne, da bi tožnik zaradi njih moral zapustiti izvorno državo.

Tožnikove navedbe, da mu je stric govoril, da ga bo našel kamorkoli gre, po mnenju tožene stranke nimajo nobenega pomena, saj se pred stricem tožnik nekaj več kot dve leti in pol sploh ni skrival in se mu ni niti poskušal izogniti. Nasprotno pa bi po mnenju tožene stranke tožnik v primeru resnične ogroženosti naredil vse, da bi se zaščitil in se ne bi izpostavljal morebitnemu tveganju ter da bi izvorno državo zapustil mnogo prej, kot jo je sicer.

Ker morajo biti za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite kumulativno podani objektivni in subjektivni pogoji oziroma dejanja preganjanja ter utemeljen strah pred preganjanjem, pri čemer je mogoče presojati subjektivni pogoj strahu le ob obstoju relevantnega objektivnega dejanja preganjanja oziroma grozečih dejanj in nevarnosti preganjanja, tožena stranka meni, da se lahko šele na podlagi objektivnih lastnosti in vrst dejanj preganjanja (preteklih ali grozečih) v smislu ZMZ presodi, ali je subjektivni strah glede teh preganjanj objektivno in zlasti subjektivno utemeljen. Ker pa je v konkretnem primeru ugotovila, da dejanja preganjanja niso bila takšne narave in intenzivnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ, pri čemer ne obstaja niti resna in neposredna nevarnost, da se bodo šele zgodila, zato ocenjuje, da ni mogoče zaključiti, da gre v tožnikovem primeru za utemeljen strah pred preganjanjem.

Kljub vsem navedenim ugotovitvam se tožena stranka ob predpostavki, da bi tožnik navedel takšna dejanja, ki bi v skladu s 26. členom ZMZ lahko pomenila preganjanje, dodatno v svoji obrazložitvi opredeljuje še do subjekta preganjanja in subjektov zaščite. V skladu s 24. členom ZMZ meni, da navedene stričeve grožnje pomenijo morebitno preganjanje nedržavnega subjekta. Vendar dodaja, da so nedržavni subjekti lahko subjekti preganjanja le tedaj, če je mogoče dokazati, da država oziroma politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistven del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je opredeljena v 28. členu ZMZ, česar pa tožnik v konkretnem primeru ni dokazal, tako da ni mogoče zavzeti stališča, da država ne bi bila sposobna ali ne bi hotela nuditi zaščite tožniku pred preganjanjem ali resno škodo, saj se niti ni obrnil po pomoč na državne subjekte, do katerih je sicer imel dostop. Zgolj na podlagi njegovega mnenja, da je pri njih potrebno policijo podkupiti z denarjem, da se kaj uredi, ni mogoče trditi, da mu je bil onemogočen dostop do subjektov zaščite ali da mu izvorna država ne more oziroma noče nuditi zaščite, saj tožnik v izvorni državi za pomoč ni zaprosil in je to storil šele v Republiki Sloveniji. Tožnik je sicer med postopkom predložil informacije o veri Eckankar, glede katerih pa tožena stranka meni, da jih v tem primeru ni mogoče aplicirati na tožnikove težave oziroma tožnika, saj iz informacij, ki jih je sam predložil, ne izhaja, da ima ta cerkev svojega Boga in da se ukvarja z žrtvovanjem, kot je trdil tožnik, pač pa gre za versko gibanje, ki poudarja osebne duhovne izkušnje kot najbolj naravno pot nazaj k Bogu; glavna je vera ali prepričanje, da človek lahko izkusi perspektivo duše izven omejitev telesa; pomemben koncept verovanja pa je prepričanje, da so posamezniki odgovorni za svojo usodo in da njihove odločitve določajo njihovo prihodnost, medtem ko se glede obredov omenja zgolj duhovne vaje, ki jih člani lahko ustvarjajo tudi sami, Eckankar pa od možnih članov ne zahteva, da se odrečejo svoji veroizpovedi, če se ji želijo pridružiti.

Po navedenem tožena stranka zaključuje, da tožnik ni poznal osnovnih značilnosti verskega gibanja, v katerega naj bi bila vključena vsa njegova družina, kar dodatno poraja dvom v verodostojnost tožnikovih izjav o verskih težavah, saj bi po mnenju tožene stranke tožnik, v kolikor bi res živel v družini, ki je že od nekdaj verovala v Eckankar in v to cerkev tudi redno zahajala, moral poznati to verovanje, ne glede na to, da sam tam nikoli ne bi bil, zagotovo pa bi od svojih sester ali očeta slišal vsaj za duhovne vaje, prepevanje in vzklikanje, tako pa je omenjeno versko gibanje zgolj označil za zlo in slabo sekto in ni znal pojasniti, zakaj ter na podlagi česa tako meni.

Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi slabih razmer, v katerih se je bil po smrti staršev znašel in je od januarja 2011 dalje do odhoda iz države 10. 10. 2013 živel na ulici in bil brez dela, prenočeval na tržnicah in ulici, občasno pa se je zatekal v cerkev, kjer je srečal opata A., ki mu je nato pomagal zapustiti državo. Zaradi slednjega tožena stranka dodatno ugotavlja, da so pravi razlog za tožnikov odhod iz države težke razmere, v katerih je živel, ne pa grožnje strica, saj je takšen zaključen mogoče sprejeti že na podlagi odgovorov tožnika na različna vprašanja, ko je pojasnjeval, da ni imel denarja za prijavo na policijo niti za uveljavljanje svojih pravic do dediščine na sodišču, niti za preživljanje svojega otroka in da se je tudi sam preživljal s pomočjo prijateljev. Četudi je tožnik sam zanikal, da je ključen razlog njegovega odhoda ekonomske narave, vendar to po oceni tožene stranke izhaja iz njegovih izjav in samega ravnanja. Kljub temu pa ekonomskih razlogov ni mogoče šteti za trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic in ne morejo predstavljati preganjanja, kot se je uveljavilo v azilnem pravu in azilni praksi kot podlaga za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka glede na vse navedeno ugotavlja, da razlogov za zapustitev izvorne države, ki jih je podal tožnik, ni mogoče opredeliti kot preganjanje ter da dogodki, ki jih je navajal, niso povezani s kršitvijo njegovih temeljnih pravic, tako da ni izkazal ne objektivnega in tudi ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljenega strahu, da bi bil v izvorni državi ogrožen, saj je na podlagi dogodkov, ki jih je navedel kot razlog za zapustitev izvorne države in zaradi katerih prosi v Republiki Sloveniji za mednarodno zaščito, razvidno, da mu v Demokratični republiki Kongo ne grozi preganjanje v smislu 26. člena ZMZ. V zvezi z različnimi informacijami, ki jih je tožnikov pooblaščenec med postopkom dodatno predložil, tožena stranka ugotavlja, da navedene informacije poročajo o stanju človekovih pravic v Demokratični republiki Kongo, iz katerih izhaja, da so se razmere na vzhodu države zaostrile zaradi naraščanja števila oboroženih skupin, enostavnega dostopa do orožja in streliva ter nasilja kongoških oboroženih sil, pri čemer se posebej omenja provinca Južni Kivu na vzhodni meji z Burundijem. Prav na vzhodnem delu države pa je razporejenih skoraj 18.000 pripadnikov mirovnih sil za vzdrževanje reda in miru. Glede na to, da tožnik ni navajal nobenih problemov z vladnimi silami ali drugimi oboroženimi skupinami, zaradi katerih bi mu bile grobo kršene človekove pravice, tožena stranka predloženih informacij ne vključuje v svojo oceno o upravičenosti priznanja mednarodne zaščite, saj jih ni mogoče povezati s tožnikom, ki nikoli ni imel nobenih problemov z vlado, državnimi organi in mu ni grozilo nepravično sojenje ali zapor ter se tudi politično ali kakor drugače ni udejstvoval, niti ni pojasnil, kaj želi z omenjenimi informacijami dokazati, oziroma katere navedbe želi z njimi podkrepiti.

Tožena stranka je citirane informacije presojala tudi v okviru razlogov za priznanje subsidiarne oblike zaščite, vendar meni, da na njihovi podlagi ni mogoč zaključek, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu določil 28. člena ZMZ, ki zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Na podlagi tožnikovih navedb in predloženih informacij namreč po oceni tožene stranke ni mogoče zaključiti, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo njemu osebno grozila smrtna kazen ali usmrtitev ali mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi. Prav tako iz predloženih informacij ne izhaja, da v izvorni državi tožnika poteka mednarodni ali notranji oboroženi spopad, ki bi lahko zaradi samovoljnega nasilja pomenil resno in individualno grožnjo za njegovo življenje in osebnost. V tožnikovi izvorni državi Demokratični republiki Kongo (v nadaljevanju: DR Kongo) kot je splošno znano, ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji nedvomno množično poročali. Tudi informacija Zunanjega ministrstva Združenih držav Amerike, ki jo je predložil tožnik, navaja, da so razmere v večini krajev v državi negotove in problematične, da so slabe gospodarske razmere in visoka brezposelnost, nizke plače v policiji in vojski pa prispevajo h kriminalu po vsej državi, kljub temu pa potovanj tja ne odsvetuje, saj je območje Kinshase, od koder prihaja tudi tožnik, ter drugih večjih mest, na splošno varno. Navedeno poročilo opozarja le na previdnost in budnost potnikov. Poleg tega je toženi stranki tudi v zvezi z njenim delovnim področjem in odločanjem o prošnjah drugih prosilcev iz iste izvorne države ter v zvezi s spremljanjem sodne prakse nekaterih drugih držav članic EU znano, da varnostna situacija v tožnikovi izvorni državi ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi vsaka v to državo vrnjena oseba bila soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ. Zaradi vseh navedenih razlogov je na podlagi 2. alineje 52. člena v povezavi s 1. alinejo 53. člena ZMZ tožnikovo prošnjo zavrnila.

V tožbi tožnik meni, da je izpodbijana odločba nezakonita. Toženi stranki očita, da ni ravnala v skladu s pravili iz 21. in 22. člena ZMZ ter izoblikovano sodno prakso, ki velja za odločanje v rednem postopku, za katerega se je v konkretnem primeru odločila tožena stranka, četudi tožniku v glavnem očita neizpolnjevanje pogojev iz 55. člena ZMZ, po katerem bi lahko odločila tudi v pospešenem postopku. S tem, ko se je odločila za redni postopek, pa naj bi morala tožena stranka v skladu s pravili III. poglavja ZMZ, v členih 21 in naslednjih, preverjati izjave tožnika tudi v povezavi z informacijami o izvorni državi, ki naj bi jih morala sama pridobiti in s temi informacijami tožnika pred izdajo odločbe tudi seznaniti ter mu omogočiti, da poda svoje mnenje. Vendar meni, da tožena stranka večinoma ni ugotavljala, ali so izpolnjeni pogoji iz 21. in 22. člena ZMZ ter ni preverjala izjav tožnika v povezavi z informacijami o izvorni državi, ki bi jih sama pridobila, pač pa zgolj to, ali so izjave tožnika skladne in verjetne, pa še to le deloma in pomanjkljivo. Pri tem naj bi storila napako, češ da naj bi ocenjevanje verodostojnosti ne temeljilo na odločevalčevi intuiciji ali občutku, namesto na razpoložljivih in pomembnih dokazih. Tožnik kot primer takšne pomanjkljivosti izpostavlja navedbo v obrazložitvi izpodbijane odločbe na strani 4, odstavek 4, „da ni verjetno, da prosilec ni nikoli obiskal cerkve Eckankar in da bi ga oče kot otroka zagotovo kdaj odpeljal s seboj, saj se kot majhen otrok očetu ne bi mogel upirati“. Tožnik izpostavlja kot verjetno tudi nasprotno trditev, da ga oče v času otroštva ni resno silil v cerkev, ker se cerkev sama za tako mlade vernike ne zanima, nezanemarljivo pa je tudi, da je tožnik najmlajši v družini. Zato ni neverjetno, da do polnoletnosti nanj starši niso vršili tako velikih pritiskov v zvezi s cerkvijo Eckankar, kot po polnoletnosti. Da ne bi prihajalo do subjektivnega ocenjevanja in enako verjetnih, a diametralno nasprotnih ocen, mora biti ocenjevanje verjetnosti obstoja dogodkov po mnenju tožnika utemeljeno na objektivnih, to je neodvisnih in preverljivih virih. Toženi stranki pa očita, da ne izpostavi konkretnih informacij o izvorni državi ali organiziji Eckankar, na podlagi katerih utemeljuje svoje verjetnostne ocene, temveč izpostavlja zgolj splošne informacije, ki ji jih je predložil sam tožnik. Nadalje v zvezi z ocenjevanjem skladnosti izjav izpostavlja potrebnost soočenja s pomembnimi neskladji v izjavah tožnika, ki mu je potrebno omogočiti, da jih pojasni še pred izdajo odločbe. Tako izjasnitev pa naj bi tožena stranka omogočila tožniku le izjemoma, na primer v osebnem razgovoru na strani 9. Tožnik pri tem kot primer, ko mu ni bilo omogočeno izjasniti se o pomembnih neskladjih, izpostavlja v tožbi ugotovitev tožene stranke glede neskladja tožnikovih izjav, ko povzema, da je tožnik očetovo povabilo v cerkev Eckankar pri 18 letih zavrnil zato, ker verjame v Jezusa Kristusa, čeprav naj bi šel prvič v cerkev B. v začetku 2010, kot je navedeno v odločbi na strani 4, odstavek 3 (ko je tožnik imel cca 20 let, kar je več kot leto dni, odkar je očeta zavrnil in mu povedal, da verjame v Jezusa Kristusa). Tožnik meni, ker ga tožena stranka s tem neskladjem ni soočila, da je bil prikrajšan, da bi lahko to in tudi druga neskladja pojasnil še pred izdajo odločbe. Glede navedbe, da lastnosti dejanja preganjanja ne ustrezajo 26. členu ZMZ v izpodbijani odločbi na strani 5, odstavek 2, tožnik meni, da že ponavljajoča se grožnja s smrtjo nedvomno predstavlja vsaj dejanje psihičnega nasilja. Kot napačne pa označuje tudi zaključke tožene stranke, da tožnik stričevih groženj ni jemal resno, saj naj se ne bi skušal preseliti v kak drug kraj v državi. V tej zvezi tožnik meni, da tožena stranka ni ustrezno upoštevala njegovih odgovorov. Dodatno še pojasnjuje, da preselitev ni bila mogoča iz dveh razlogov, in sicer, da je bilo za njegovo preživetje zaslužno prav to, da se je nahajal v domačem okolju, kjer je imel poznanstva in socialno mrežo, ki mu je omogočala preživetje, medtem ko bi bilo vprašljivo njegovo preživetje kje drugje v državi, ki ne pozna socialnega varstva oziroma pomoči in gre za eno najnevarnejših držav na svetu z množico internih oboroženih spopadov. Drug pomemben argument pa predstavlja grožnja strica, da ga bo našel kjerkoli in ubil, saj tožena stranka ni upoštevala, da je njegov stric premožen in da cerkev Eckankar deluje kot kult, za katere je značilno, da njegovi akterji delujejo usklajeno in povezano, tako da bi stric grožnje lahko uresničil, če bi tožnika v kakšnem drugem kraju države opazil kateri od sledilcev omenjenega kulta. Razlog, da je tožnik zapustil državo šele skoraj tri leta po smrti staršev, je v pomanjkanju sredstev, to pa mu je omogočila šele pomoč opata A. Brez njegove pomoči tožnik sploh ne bi mogel zapustiti države. Zaradi navedenih razlogov kot neutemeljene označuje navedbe tožene stranke, da grožnje niso bile tako resne, saj tožnik sicer ne bi ostal v istem okolju še toliko časa, vse dokler je zapustil državo. Tožnik navaja, da kljub prejemanju resnih groženj, ni imel možnosti umika in je bil tako izpostavljen resni nevarnosti v smislu 26. člena ZMZ. Kot neutemeljen označuje tudi zaključek tožene stranke, da niso izpolnjeni pogoji po 24. členu ZMZ ob dejstvu, da je stric zaradi verskih razlogov tožnika skupaj z njegovimi sestrami izgnal iz njihovega lastnega doma. Na pomoč policije pa naj ne bi mogel računati, saj je v DR Kongu možno računati na pomoč policije le v primeru plačila podkupnine. Nasprotno sklepanje tožene stranke, da bi policija pomagala tožniku v situaciji, v kateri se je s sestrami znašel, temelji na predvidevanju tožene stranke, ki je kulturno pogojeno na podlagi sklepanja, kako bi v tovrstnem primeru ravnala slovenska policija. Vendar tožena stranka ni preverila nobenega poročila o tem, kako dejansko ravna policija DR Konga. Da gre v tej zvezi za napako izpodbijane odločbe, tožnik navaja ob izpostavljenih citatih v informacijah „Liberian Police, Others Take Bribe“ datirano 12. 7. 2013, ter „Ireland: Refugee Documentation Centre, Democratic Republic of Congo: Information on corruption and police corruption in the Democratic Republic of the Congo“, z dne 18. 2. 2011, na podlagi katerih tožnik nakazuje, da ni mogel računati na pomoč policije pri reševanju svoje težave. V takih okoliščinah pa je po njegovem mnenju tudi nedržavni subjekt - stric lahko subjekt preganjanja. V zvezi z vprašanjem priznanja subsidiarne zaščite tožnik izpostavlja navedbe tožene stranke v izpodbijani odločbi na strani 8, odstavek 2, glede katerih tožnik navaja svoje dvome, češ da tožena stranka ni navedla nobenega konkretnega vira, ki bi ga sama raziskala, ter meni, da tožena stranka izpolnjevanja teh pogojev ni dovolj natančno proučila, njeno sklicevanje na splošno znana dejstva pa po njegovem mnenju ne morejo nadomestiti njene zakonske dolžnosti, da tudi pri odločanju o subsidiarni obliki zaščite sama zbere potrebno procesno gradivo, to je splošne in specifične informacije o izvorni državi prosilca v skladu s 1. in 2. odstavkom 22. člena ZMZ, medtem ko so edini konkretni viri, ki jih navaja tožena stranka, prav viri, ki jih je predložil tožnik. Z vidika 3. alineje 28. člena ZMZ je sicer res, da DR Kongo trenutno ni v situaciji mednarodnega oboroženega spopada, vendar se vrstijo notranji oboroženi spopadi, kot je razvidno tudi iz poročil, ki jih v nadaljevanju povzema tožnik, in sicer „10 fact you should know about the crisis in the DRC, 20. 3. 2013“ ter „Forgotten crisis in the Democratic Republic of the Congo, 4. 5. 2013“, iz katerih je razvidno, da DR Kongo pretresajo notranji oboroženi spopadi tako na vzhodu, kot na severovzhodu države, kakor navaja izpodbijana odločba, pa tudi na jugu in v drugih delih države, čeprav drži, da je največje žarišče spopadov prav na vzhodu države. Tožnik še očita, da naj tožena stranka tovrstnih poročil sploh ne bi iskala, niti proučila, kar šteje za njeno dolžnost, ampak je zgolj povzela dele poročil, ki ji jih je predložil tožnik. Glede na to ji tožnik očita, da naj tožena stranka ne bi presojala vseh pogojev, ki bi jih morala v okviru odločanja v rednem postopku ter pomanjkljivosti pri presoji pogojev, ki jih je vendarle obravnavala, češ da gre za nepravilno uporabo 26. in 24. člena ZMZ ter opustitev njenih dolžnosti v zvezi s presojo priznanja subsidiarne oblike zaščite. Sodišču tožnik predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo, ki ga je sodišču predložila skupaj z upravnim spisom v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji), sklicuje na razloge v obrazložitvi izpodbijane odločbe in podrobno odgovarja na tožbene navedbe, ki jih kot neutemeljene zavrača. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnik v pripravljalni vlogi ponavlja tožbene očitke in nasprotuje navedbam tožene stranke v odgovoru na tožbo iz razlogov, ki jih utemeljuje v nadaljevanju. Sicer se strinja, da njegovega primera ni mogoče obravnavati kot očitno neutemeljenega, pač pa meni, da ga je bilo potrebno obravnavati v okviru rednega postopka, a vztraja, da je pri tem prišlo do pomembnih pomanjkljivosti. Po njegovem mnenju to še zlasti velja glede uporabe določil 21. člena ZMZ, pri čemer se sklicuje na stališča sodne prakse v izpostavljenih sodbah upravnega sodišča, kot tudi glede dolžnosti tožene stranke v zvezi s 1. in 2. odstavkom 22. člena ZMZ. Izpostavlja razliko med zbiranjem dokaznega materiala in ocenjevanjem dokaznega materiala ter poudarja, da od tožene stranke ne zahteva, da bi mu razkrila dokazno oceno še pred izdajo odločbe. Očita ji tudi, da napačno navaja, da sta predložena članka tožbena novota, pri čemer se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS, ki je v podobnem primeru v sodbi št. I Up 471/2012 pod točko 23 med drugim navedlo, da je potrebno zavrniti pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti kot nedopustne tožbene novote informacije o izvorni državi, ki jih je predložil tožnik šele v tožbi, ker gre za splošno dostopne informacije, ki so (bile) na voljo tudi toženi stranki.

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, ki je z izpodbijano odločbo v rednem postopku zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot neutemeljeno na podlagi 2. alineje 52. člena v povezavi s 1. alinejo 53. člena ZMZ, v dejanskem pogledu pa na podlagi ugotovitve, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca iz 2. odstavka 2. člena ZMZ, niti pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite iz 3. odstavka 2. člena ZMZ v zvezi s 26. in 28. členom ZMZ.

ZMZ je z določilom 1. odstavka 2. člena opredelil statusne oblike udejanjanja pravice do mednarodne zaščite, iz katerih posledično izhaja tudi različen obseg in časovno trajanje pravic, izhajajočih iz posameznega priznanega statusa mednarodne zaščite, ki tako pomeni bodisi status begunca, kot ga je zakonodajalec opredelil v 2. odstavku 2. člena ZMZ, ali pa status subsidiarne oblike zaščite, kot je definiran v 3. odstavku 2. člena ZMZ. Z drugimi besedami mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji po določbi 2. člena ZMZ pomeni bodisi status begunca ali pa status subsidiarne oblike zaščite.

Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo (2. odstavek 2. člena ZMZ). Status subsidiarne oblike zaščite se na podlagi 3. odstavka 2. člena ZMZ prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ.

V obravnavanem primeru med strankama ni sporno in kar izhaja tudi iz podatkov v predloženem upravnem spisu, da je tožnik državljan DR Kongo, roj. ... ... 1990, s prebivališčem v Kinshasi na naslovu ..., iz matične države je odšel dne ... ... 2013 z letalom v Turčijo, nato pa od tam z letalsko vozovnico do Amsterdama z vmesnim pristankom v Ljubljani pripotoval v Slovenijo dne ... ... 2013. Zaradi ponarejenih dokumentov (ponarejena francoska osebna izkaznica in vozniško dovoljenje) je bil obravnavan pred pristojnim sodiščem v C., kjer je bil pogojno obsojen na 3-mesečno zaporno kazen s preizkusno dobo dveh let, po končani sodni obravnavi pa je dne 18. 10. 2013 zaprosil za azil. Tedaj je v lastnoročni pisni izjavi v francoščini navedel, da prosi za azil, ker je bil več let otrok ulice, sirota brez staršev, brez službe in premoženja, da bi preživljal sebe in svojega otroka. Ko pa je dne 21. 10. 2013 vložil prošnjo za mednarodno zaščito na predpisanem obrazcu, je kot razlog za mednarodno zaščito dodatno uveljavljal preganjanje zaradi verskega prepričanja, češ da je njegov stric zahteval od tožnika, da naj se pridruži cerkvi Eckankar, sicer ga bo „vrgel iz hiše“ in ker ga je tožnik zavrnil, ga je stric dne 30. 1. 2011 hkrati z vsemi tremi sestrami, sicer pripadnicami cerkve Eckankar, tudi resnično pregnal iz domače hiše in mu ob njunih naključnih nadaljnjih srečanjih tudi grozil s smrtjo, če se ne pridruži cerkvi Eckankar.

Sporno za tožnika ostaja vprašanje, ali je tožena stranka imela podlago za odločanje v rednem postopku po 1. alineji 53. člena v zvezi z 2. alinejo 52. člena ZMZ izključno na podlagi podatkov v informacijah in poročilih, ki ji jih je predložil tožnik, brez da bi si pred odločanjem še sama pridobila dodatne informacije o izvorni državi tožnika, četudi tožnik konkretno ne navede pravne podlage, ki bi tovrstno dolžnost nalagala toženi stranki v skladu s 1. odstavkom 120. člena Ustave, po katerem morajo biti pristojnosti uprave določene z zakonom (enako tudi organizacija uprave in način imenovanja njenih funkcionarjev). Ker takšne pravne podlage v veljavnem pravnem redu Republike Slovenije sodišče ni našlo, zato navedeni tožnikov očitek kot neutemeljen zavrača. Pri tem po oceni sodišča tudi ne gre za bistveno kršitev določb postopka v tem smislu, da bi bila podana katerakoli izmed okoliščin, ki jih je zakonodajalec z določili 1. do 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP opredelil kot absolutne bistvene kršitve pravil postopka.

Po vpogledu upravnega spisa sodišče namreč meni, da ni nobene podlage za očitek, da bi tožena stranka izpodbijano odločbo izdala v tožnikovem primeru kot stvarno nepristojen organ, kar bi utemeljevalo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 1. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, saj je zakonodajalec z določilom 3. točke 3. člena ZMZ toženi stranki podelil pristojnost za odločanje v postopkih za priznanje mednarodne zaščite, za kar gre v obravnavani sporni zadevi. Po oceni sodišča tudi ni podlage za očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, da bi ne bila osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranka ali stranski udeleženec v postopku, ta možnost ne bila dana. Enako tudi ni podlage za očitek, da bi stranki, to je tožniku, v upravnem postopku ne bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, saj je iz podatkov v listinah predloženega upravnega spisa razvidno, da je tožnik med trajanjem predmetnega postopka večkrat podajal svoje izjave, tako ustno kot pisno, in sicer najprej z lastnoročno pisno vlogo za azil v francoščini, v nadaljevanju pa tudi ustno ob vložitvi svoje prošnje na predpisanem obrazcu dne 21. 10. 2013 in na ustnem zaslišanju 12. 12. 2013. Prav tako ni podlage za očitek, da v konkretnem primeru stranke (sedaj tožnika) v skladu z zakonom ne bi zastopal zakoniti zastopnik, oziroma, če pooblaščenec ne bi imel ustreznega pooblastila. Tožnik je namreč že dosegel starost 18 let in je polnoleten, s čimer je pridobil tudi popolno pravno in poslovno sposobnost, zato v njegovem primeru ni potrebno zastopanje tožnika po zakonitem zastopniku. Pač pa ga je ves čas med trajanjem upravnega postopka zastopal pooblaščenec, in sicer na podlagi tožnikovega lastnoročno podpisanega pooblastila, ki se nahaja med listinami predloženega upravnega spisa.

Kršene pa v obravnavanem primeru prav tako niso bile določbe zakona (ZUP) o uporabi jezika v postopku (5. točka 2. odstavka 237. člena), saj je tožena stranka z angažiranjem tolmača za francoski jezik ves čas med trajanjem postopka tožniku zagotavljala sodelovanje v jeziku, ki ga tožnik razume, saj je tudi sam vložil lastnoročno napisano prošnjo za azil v francoščini.

V konkretnem primeru tudi ni podlage za očitek o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz 6. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, da bi pri odločanju ali vodenju postopka sodelovala oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena, česar tožnik niti ni izrecno in določno uveljavljal. Prav tako pa tudi ni podlage za očitek o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v tem smislu, da bi se izpodbijane odločbe ne dalo preizkusiti. Slednji očitek je še zlasti neutemeljen glede na to, da je v konkretnem primeru sam tožnik po svojem pooblaščencu med postopkom predložil več relevantnih informacij oziroma poročil o stanju v izvorni državi DR Kongo in o verskem gibanju oziroma cerkvi Eckankar, do katerih se je tožena stranka v svoji obrazložitvi opredelila, jih povzela in se nanje pri odločitvi tudi oprla.

Po povedanem samo po sebi dejstvo, da ni tožena stranka pred odločanjem še sama uradoma pridobivala dodatnih informacij o izvorni državi, ki bi jih pošiljala v vednost še tožniku, da bi o njih podajal svoje mnenje, temveč se je oprla zgolj na relevantna poročila in informacije, ki ji jih je predložil tožnik, ne daje podlage za očitano kršitev pravil postopka. Ne nazadnje tudi zato, ker dokazno breme v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito ne leži izključno na strani tožene stranke, temveč je deljeno med tožnikom (1. in 2. odstavek 21. člena ZMZ) in toženo stranko (1. odstavek 22. člena ZMZ). Slednje še zlasti velja ob dejstvu, da tožnika na stroške v breme Republike Slovenije zastopa posebej kvalificirani pooblaščenec (13. člen ZMZ).

Sodišče je po preučitvi izpodbijane odločbe, kot je predhodno povzeta v točkah 1 do točke 11 te sodbe, in podatkov v predloženih upravnih spisih, presodilo, da je odločitev tožene stranke glede na razloge, ki jih je v upravnem postopku uveljavljal tožnik, pravilna in zakonita. Kot podlago za priznanje mednarodne zaščite je tožnik uveljavljal svoje versko prepričanje, konkretno strah pred preganjanjem svojega strica oziroma ogroženosti s strani strica (brata pokojnega očeta, ki se je hkrati z ženo oziroma tožnikovo mamo smrtno ponesrečil dne ... ... 2010), ker od tožnika zahteva pridružitev cerkvi Eckankar, toženi stranki pa je sam tožnik v tej zvezi med upravnim postopkom predložil relevantne informacije, do katerih se je tožena stranka v svoji obrazložitvi tudi opredelila in po tako izvedenem ugotovitvenem postopku na podlagi dejanskega stanja, ki ga je obrazloženo navedla v izpodbijani odločbi po presoji sodišča pravilno zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, določenih v 2. in 3. odstavku 2. člena ZMZ.

Kar se tiče navedb v tožbi, da ima tožnikov (družinski) spor s stricem zaradi verskega prepričanja v konkretnem primeru znake preganjanja, pri čemer se v tožbi tožnik sklicuje na 24. člen ZMZ, ki določa, da se kot subjekti preganjanja ali resne škode lahko štejejo tudi nedržavni subjekti, sodišče meni enako kakor tožena stranka, da je nedržavne subjekte možno šteti kot subjekte preganjanja zgolj v primeru, če je mogoče dokazati, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Tožena stranka je v zvezi s tem izpostavila, da je tožnik v svoji izjavi ob ustni vložitvi prošnje na predpisanem obrazcu dne 21. 10. 2013 na posebno vprašanje, zakaj ni stričevega dejanja prijavil oblastem oziroma policiji, odgovoril, da tega ni storil, ker je treba pri njih policijo podkupiti z denarjem, da se kaj uredi, iz navedene izjave same po sebi pa tudi po mnenju sodišča ni mogoče zaključiti, da oblasti ne bi bile sposobne ali da ne bi hotele nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, saj je tožnik sam izjavil, da ravnanja svojega strica sploh ni prijavil policiji oziroma oblastem. Iz navedenega razloga pa ni mogoče logično izpeljati zaključka, da zaščita tožniku ni bila nudena, saj je sam tožnik po lastnih navedbah niti ni iskal, ne s prijavo pri policiji, niti kakorkoli drugače, zato ni mogoč zaključek, da mu zaščita ni bila nudena. Družinski spori pa - za kar očitno gre v tožnikovem primeru - namreč praviloma ne pomenijo preganjanja v smislu določb ZMZ, družinskih članov pa tudi po stališču Vrhovnega sodišča RS, izraženem v primerljivi zadevi v sodbi št. I Up 256/2013 z dne 9. 7. 2013, ni mogoče šteti za subjekte preganjanja v smislu določb ZMZ, kakor zmotno zatrjuje tožnik v tožbi.

V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države in splošno situacijo v državi je tožnik predložil več poročil in informacij o izvorni državi, na podlagi katerih je tožena stranka ugotovila tudi, da na območju, iz katerega prihaja tožnik, to je glavno mesto Kinshasa, kjer je vse od rojstva pa do odhoda iz DR Konga živel tožnik, ne gre za območje, kjer bi potekale kakršnekoli aktivnosti s strani oboroženih skupin. Zato je logično prepričljivo utemeljen zaključek tožene stranke, da bi tožnik lahko v primeru vrnitve brez strahu prebival oziroma živel v istem predelu, to je v prestolnici DR Konga, iz katerega je prišel. Prav tako je pravilno ugotovila na podlagi splošno znanih dejstev in tudi na podlagi s strani tožnika pridobljenih poročil, da v DR Kongu ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v zadevni državi množično poročali, tako da ni dosežen standard, postavljen za ugotovitev, da bi bilo v DR Kongo prisotno vsesplošno nasilje takšne narave, da bi bila vsaka v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ. Sodišče v tej zvezi posebej opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS v izpostavljeni sodbi (pod točko 15) glede slabih splošnih varnostnih razmer v izvorni državi, ki izpostavlja uvodno izjavo 26 Direktive Sveta 2004/83/ES, v skladu s katero „nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo“, pri čemer gre za načelo, da tveganje, kateremu je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ene države ali ena skupina prebivalstva, ne pomeni individualne grožnje, ki pa mora biti individualno podana za priznanje mednarodne zaščite.

Po povedanem so zaključki tožene stranke v izpodbijani odločbi, kot je predhodno povzeta, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca in tudi ne subsidiarne zaščite, po presoji sodišča pravilni in skladni s podatki v listinah predloženega upravnega spisa, prav tako pa je bilo v upravnem postopku pravilno ugotovljeno relevantno dejansko stanje glede na izjave tožnika v lastnoročni pisni vlogi in v njegovi prošnji na predpisanem obrazcu z dne 21. 10. 2013 ter na ustnem zaslišanju dne 12. 12. 2013. Slednji imata namreč dokazno veljavo javne listine v skladu s 1. odstavkom 48. člena ZMZ, tako da je bilo na njihovi podlagi mogoče sprejeti izpodbijano odločitev, zato sodišče lahko v celoti sledi razlogom tožene stranke v izpodbijani odločbi, kot je predhodno povzeta in jih na podlagi pooblastila iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 v svoji obrazložitvi ne ponavlja. V nasprotju s tožbenimi očitki o nepravilni in nepopolni dokazni oceni tožene stranke (tožnikove verodostojnosti) se je po presoji sodišča tožena stranka pravilno pri presojanju tako subjektivnih kot tudi objektivnih elementov pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite tožniku oprla na določila 1., 2. in 3. odstavka 21. člena v povezavi z 22. in 23. členom ZMZ ter jih v tem materialnopravnem okviru pravilno obravnavala, četudi fragmentarno, glede na vse omenjene navedbe tožnika v zvezi z razlogi, zaradi katerih je po zapustil izvorno državo DR Kongo, v njegovi lastnoročni pisni vlogi, sestavljeni v francoščini, ter v prošnji za mednarodno zaščito na predpisanem obrazcu z dne 21. 10. 2013 in izjavi na ustnem zaslišanju 12. 12. 2013, od katerih imata slednji dve dokazno veljavo javne listine v smislu 1. in 2. odstavka 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) v povezavi s 30. členom in 1. odstavkom 48. člena ZMZ.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1), ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in da je tudi izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen.

O zadevi je odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi določbe 2. alineje 1. odstavka 59. člena ZUS-1, čeprav je tožnik v tožbi predlagal svoje zaslišanje in s tem smiselno odločanje sodišča na podlagi glavne obravnave. Tožnik namreč v tožbi ni z ničemer utemeljil, kako bi njegovo zaslišanje na glavni obravnavi pomembno vplivalo na odločitev. Tudi iz upravno sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, med drugim iz sodbe št. I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012, namreč izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev.