Jedro

Dokler je oškodovancu škoda skrita, zanjo ne more vedeti in se posledično od njega niti ne pričakuje, da bi ugotavljal, kdo je škodo povzročil. Vendar v konkretnem primeru ni šlo za tak primer.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.174,13 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Tožeča stranka E d. o. o. je dolžna tožeči stranki Občini X, plačati 39.616,92 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 9. 12. 2013 dalje, do plačila, vse v roku 15-ih dni, pod izvršbo. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega pravdnega postopka v roku 15-ih dni od izdaje odločbe sodišča prve stopnje, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila.“ (I. točka izreka) in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.888,56 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila, navedla je, da uveljavlja razloge po členu 338/I, točka 1., 2. in 3 ZPP in predlagala višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču oziroma, da zahtevku ugodi.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo s predlogom višjemu sodišču, da jo kot neutemeljeno zavrne s stroškovno posledico za tožečo stranko. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo kot nesporno dejstvo, da sta bili tožeča stranka in pravna prednica tožene stranke v pogodbenem razmerju na podlagi Pogodbe o izdelavi, dobavi in montaži opreme za telovadnico pri OŠ P. z dne 20. 7. 2001 in da je delavec tožene stranke pri vrtanju v tla telovadnice (zaradi montaže droga) dne 24. 9. 2001 poškodoval cev talnega ogrevanja. Tožeča stranka je trdila, da se je na podlagi navedenega dejanja delavca tožene stranke iz cevi talnega ogrevanja v področje športnega poda iztekla znatna količina vode, ki se je od tu razlivala po prostoru, po špranji med hidroizolacijo in gradbeno folijo. Trdila je, da je količina vode od izlitja dalje ostala ves čas ista in da je zato les v podu telovadnice strohnel. Odškodnino za povrnitev stroška sanacije, ki je bila izvedena v letu 2013 (za refleksno škodo, ki ji je nastala na njenem premoženju), je zahtevala od tožene stranke (odgovornost delodajalcev, 147. člen OZ), in sicer po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti (tretji odstavek 468. člena OZ). Trdila je, da je za vzrok nastanka škode in za tistega, ki jo je povzročil zvedela z angažiranjem izvedenca, ki je podal strokovno mnenje 25. 4. 2011 z dopolnitvijo z dne 21. 6. 2012. Tožbo je vložila 30. 1. 2014. 6. Nosilni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je zaključek sodišča prve stopnje, da je odškodninska terjatev tožeče stranke zoper toženo stranko v skladu s prvim odstavkom 352. člena OZ zastarala. Poleg navedenega razloga pa je sodišče prve stopnje odločitev utemeljilo še z zaključkom, da tožeča stranka ni uspela dokazati vzročne zveze med dejanjem delavca tožene stranke in nastankom škode. Pri tem je v 17. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj ocenjuje, da v konkretnem primeru ni izključena možnost, da se je voda v področju poda nahajala že pred nastopom zatrjevanega škodnega dogodka ali pa da se je izlila od drugod po nastopu zatrjevanega škodnega dogodka. Obrazložilo je tudi svoje stališče, da sodni izvedenec po preteku štirinajstih let in ob dejstvu, da je stanje sedaj v celoti sanirano, voda odstranjena in parket zamenjan, ne bi mogel ugotoviti, ali se je voda pod parketom nahajala že pred izlivom ob montaži ali ne. Zato je dokaz z imenovanjem izvedenca zavrnilo. Navedeno stališče je prepričljivo, z njim pa se strinja tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da tožeča stranka s pritožbo ne izpodbija pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje o neizkazani vzročni zvezi med poškodbo cevi talnega gretja v podu telovadnice in nastankom škode, ki jo uveljavlja tožeča stranka s tožbo. Če pa ni vzročne zveze, tudi ni podlage za ugoditev zahtevku za plačilo odškodnine (prvi odstavek 131. člena OZ). S tem pa se izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje na tej podlagi materialnopravno pravilna.

7. Pravilna pa je po stališču pritožbenega sodišča tudi ocena sodišča prve stopnje, da je odškodninska terjatev tožeče stranke zoper toženo stranko (v kolikor bi se izkazalo, da je povzročila škodo), v skladu z določbo prvega odstavka 352. člena OZ zastarala. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka trdila, da so se na športnem podu telovadnice določen čas po montaži, ki jo je izvedla tožena stranka v letu 2001, pojavile lokalne udrtine in vertikalne deformacije in da se je obseg deformacij sčasoma povečeval, zaradi česar so bile v letu 2005 te poškodbe deloma sanirane z zamenjavo poškodovanih delov poda, da pa so kljub temu poškodbe nastajale še naprej na nesaniranih mestih in da so poškodbe močno ovirale potek športne vzgoje in ostalih športnih aktivnosti. Trdila je tudi, da je zato, da bi ugotovila stanje ter vzrok nastanka omenjenih poškodb na podu angažirala strokovnjaka, ki je izdelal mnenje v letu 2011 in da je z angažiranjem izvedenca izvedela za vzrok nastanka škode. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo, ali je imela tožeča stranka možnost zvedeti za škodo in tistega, ki jo je povzročil, prej kot šele čez deset let od škodnega dogodka. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je pri tem pomembno, kdaj se je škoda na premoženju dejansko pokazala, saj ni izključena možnost, da se v določenih primerih škoda izrazi tudi čez deset ali več let po nastopu škodnega dogodka. Dokler je oškodovancu škoda skrita, zanjo ne more vedeti in se posledično od njega niti ne pričakuje, da bi ugotavljal, kdo je škodo povzročil. Vendar v konkretnem primeru ni šlo za tak primer. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je imela tožeča stranka vse objektivne možnosti za ugotavljanje vzrokov udiranja tal v telovadnici pred letom 2011. Presodilo je, da je glede na dejstvo, da je tla delno sanirala v letu 2005, imela možnost zvedeti za škodo in tistega, ki jo je povzročil, šele po letu 2005. Vendar glede na ugotovljeno dejstvo, da so se tudi po sanaciji še vedno pojavljale enake poškodbe kot pred sanacijo, le še tri leta po izvedeni delni sanaciji tal v letu 2005. Takemu stališču tožena stranka v odgovoru na pritožbo sicer nasprotuje, ker da je z oceno o primernosti triletnega roka za ugotavljanje vzroka, sodišče prve stopnje šlo preveč v prid tožeči stranki. Naveden ugovor tožene stranke za odločitev o zastaranju v konkretnem primeru ni pomemben, ker je tožeča stranka tožbo vložila šele leta 2014, terjatev pa zastara v treh letih odkar je oškodovanec zvedel za škodo. Zato se do njega pritožbenemu sodišču ni bilo treba opredeliti.

8. Tožeča stranka v pritožbi neuspešno zatrjuje, da so bile poškodbe od leta 2005 do angažiranja izvedenca v letu 2011 prikrite oziroma izražene v manjšem obsegu, saj takih trditev pred prvostopenjskim sodiščem ni podala, ravno obratno, trdila je, da so se tudi po letu 2005 pojavljale še naprej enake poškodbe kot pred sanacijo. Ni res, da se ni časovno opredelila, na kar se sklicuje v pritožbi. Stanje je bilo v konkretnem primeru časovno opredeljeno od leta 2005 do leta 2011. Če bi želela poudariti, da so se napake po sanaciji pojavile ponovno prvič v letu 2011, pa bi to morala izrecno trditi. Pritrditi je toženi stranki, da tožeča stranka s trditvami v pritožbi, da je angažirala strokovnjaka za ugotavljanje vzroka šele potem, ko parket ni bil več uporaben in je bila nujno potrebna sanacija, ni ovrgla pravilnega stališča sodišča prve stopnje, da je torej za škodo zvedela že prej, torej še preden parket v telovadnici ni bil več uporaben. To, da so se ves čas po letu 2005 pojavljale v telovadnici na tleh poškodbe, ki so ovirale športno vzgojo, za toženo stranko ni bilo sporno. Sodišče ne izvaja dokazov glede pomembnih dejstev, ki med pravdnima strankama niso sporna (214. člen ZPP), zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem prič, ki naj bi časovno opredelile trenutek, kdaj so se pojavile napake v parketu. Z dokazi ni mogoče nadomestiti manjkajočih trditev, sicer pa tožeča stranka v pritožbi niti ne pove, katero pričo naj bi predlagala zaradi ugotovitve dejstva, kdaj so se pojavile poškodbe na parketu. S tem pa se izkaže, da ni uspela s pritožbenim razlogom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v celoti potrdilo (353. člen ZPP).

10. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške, ki so ji nastali med pritožbenim postopkom v zvezi s pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP) in sicer nagrado za postopek po Tar. št. 3210 942,40 EUR, 20 EUR po Tar. št. 6002, oboje povečano za 22% DDV.