Jedro

Zavarovalnica je dolžna kriti le tisto škodo, za katero je njen zavarovanec odgovoren. Za ugoditev zahtevku morajo biti na strani zavarovalnice hkrati podani vsi elementi civilnega delikta. Tožnika nista dokazala, da je do škodnega dogodka prišlo na način, kot sta ga zatrjevala. Ob takšnem zaključku pa ni izkazano, da je škoda nastala zaradi protipravnega ravnanja zavarovanca tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbena zahtevka, da je tožena stranka dolžna plačati prvotožniku odškodnino v višini 13.846,65 EUR s pripadajočimi obrestni in stroški postopka, drugotožniku pa odškodnino v znesku 9.040,64 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroški postopka. Zaradi zavrnitve tožbenih zahtevkov je odločilo, da sta tožnika dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 429,06 EUR, in sicer prvotožeča stranka v višini 212,90 EUR, drugotožeča stranka pa v višini 216,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi sta vložila pritožbo tožnika in uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlagala, da sodišče druge stopnje njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da izreče, da je tožena stranka v celoti po temelju odgovorna za plačilo odškodnine obema tožnikoma, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da je zgrešena ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožnika nista dokazala, da se je nezgoda pripetila na zatrjevan način, saj takšna odločitev temelji na selektivnem ugotavljanju dejstev, napačnem vrednotenju le-teh ter neskrbni in materialno pomanjkljivi dokazni oceni. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnopravnega in procesnega pravila o dokaznem bremenu. V zvezi s tem sodba tudi nima jasnih in konsistentnih razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Tožnika sta zatrjevala potek prometne nezgode, ki je bil v izvedenem dokaznem postopku tudi v celoti dokazan. Tožena stranka je dopustila možnost kontakta vozil obeh udeležencev, vendar v majhni razliki hitrosti obeh vozil, kar je dokazni postopek tudi pokazal. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Tožnika sta namreč dokazovala potek prometne nezgode z zapisnikom policistov, ki dokazuje potek nezgode kot sta jo sama opisala. Policijski zapisnik je javna listina. Nasproten dokaz je sicer možen, vendar mora neresničnost ugotovljenih dejstev dokazovati tožena stranka in ne tožnika. Odločitev je že iz tega razloga nezakonita. Nadalje menita, da je dokazna ocena pomanjkljiva in neskrbna. Pravno pomembna dejstva je sodišče selektivno in napačno ocenilo in svojo odločitev oprlo le na izvedeniško mnenje, kar je v nasprotju z načelom enakosti dokaznih sredstev. Glede izvedeniškega mnenja je vprašljiva njegova strokovnost, na kar sta tožnika opozorila že v teku postopka. Nadalje pritožnika obširno opozarjata na nepravilnosti v izvedeniškem mnenju. Po njunem mnenju ne drži, da položaj avtomobilov na skici ne potrjuje poteka dogodka, saj so o tem, kako sta se vozili gibali in kje sta obstali, izpovedali udeleženci prometne nezgode. Tudi policist Z. je govoril o sledovih, zato je nasprotna ugotovitev prvostopnega sodišča protispisna. Sledov odpadlih delov policisti niso ugotovili, kar kaže na njihovo pomanjkljivo delo. Policist ni strokovnjak, zato njegova začudenost o teži poškodb osebnega vozila Volvo na prednji strani v dokaznem postopku ne pomeni nič. Iz fotografij izvedenca Č. izhajajo poškodbe obcestnega količka, v katerega je vozilo trčilo s prednjim delom. Brežina ne predstavlja le narinjene prsti, pač pa je na njej tudi kamenje. Na fotografiji so tudi vidni sledovi olja. Tudi odsotnost zavornih sledi ne pomeni nič, saj jih policisti niso fotografirali. Pri zavornem sistemu ABS pa so zavorne sledi manj intenzivne. Glede zavornih sledi pa obstaja nasprotje v razlogih sodbe, saj sodišče prve stopnje po eni strani ugotavlja, da sledov ni bilo, sodni izvedenec pa je pojasnil, da voznik Passata ni zaviral. Nedvomno je med voziloma prišlo do stika, na kar kažejo sledovi barve obeh vozil, česar ni izključil niti izvedenec. Zato sta pritožnika prepričana, da je izkazano, da je prometna nezgoda potekala tako, kot sta strdila. Sodišče prve stopnje tudi ni navedlo nobenih razlogov glede objektivnih dokazov, ki jih predstavlja medicinska dokumentacija. Medicinska dokumentacija izkazuje poškodbo vratu in kolen, tožnika pa sta obiskala zdravnika takoj po nezgodi. Sodišče prve stopnje bi moralo angažirati izvedenca medicinske stroke, da bi povedal, kakšne poškodbe bi utrpela tožnika, če bi nanju delovala sila, ki je nastala na način, katerega je kot možnega dopustil izvedenec cestnoprometne stroke. O tem izpodbijana sodba nima nobenih razlogov, kar predstavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev določb postopka. Pritožnika zahtevata povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. dostavka 344. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, postopek na prvi stopnji in sodba pa nista obremenjena s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Izvedlo je vse tiste predlagane dokaze, ki so bili potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev. V skladu z določbo 8. člena ZPP je ocenilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter odločilo na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Pritožbeni očitki o tem, da je svojo odločitev oprlo zlasti na ugotovitve sodnega izvedenca in s tem kršilo načelo enakosti dokaznih sredstev, so neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj ne verjame tožnikom in priči P.. Z oceno o neprepričljivosti njihovih izpovedb pritožbeno sodišče v celoti soglaša, saj so njihove izpovedbe v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi in okoliščinami, ki izhajajo iz izvedenega postopka, vsi trije pa so zainteresirani za ugoden izid postopka. Dokazna ocena prvostopnega sodišča ni neskrbna in pomanjkljiva, pač pa celovita, logično prepričljiva in življenjsko sprejemljiva. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in jih pritožbeno sodišče sprejema v celoti ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

Tožnika sta trdila, da jima je nastala škoda, katero vtožujeta v tem postopku, v prometni nezgodi, ki se je pripetila v Depali vasi dne 27.11.2003, ko je prvotožnik kot voznik zaradi zavijanja na odcep ceste, ki vodi do gostinskega lokala Jurček, nekoliko zavrl, tedaj pa je v zadnji del njegovega vozila trčilo vozilo P.. Ob zaslišanju sta oba tožnika ter drugi udeleženec prometne nezgode P. pojasnili, da je zaradi trčenja vozilo U. odbilo naprej na zelenico, kjer je obstalo. Vsi udeleženci so glede P. vozila pojasnili, da ga je ob trčenju prav tako nekoliko odbilo naprej. Ker je predstavljal oviro na cesti, ga je lastnik nekoliko umaknil z vozišča. Vozilo prvotožnika je bilo poškodovano po zadnjem levem delu in po prednjem delu, ker je nasedlo na brežino, vozilo P. pa po prednjem desnem delu. Poškodbe so bile tako hude, da je bilo vozilo nevozno. Trdili so, da so bili na mestu trčenja vidni sledovi odpadlih delcev ter olje in hladilna tekočina. Kraj prometne nezgode sta si ogledala policista Policijske postaje Domžale, ki sta naredila skico in v zapisniku povzela potek nezgode, kot so jo opisali udeleženci. Materialnih sledov nista našla.

Tožnika utemeljujeta resničnost svojih navedb o poteku prometne nezgode tudi s policijskim zapisnikom. Zapisnik o kraju prometne nezgode je javna listina v smislu določbe 1. odstavka 224. člena ZPP, kar pomeni, da dokazuje resničnost tistega, kar se v njem potrjuje. Vendar je ob upoštevanju določbe 4. odstavka istega člena dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena. Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da do prometne nezgode ni prišlo na način, kot so ga zatrjevali udeleženci in kot je bilo ugotovljeno v zapisniku o ogledu kraja nezgode. Po pravilni presoji prvostopnega sodišča pa je tožena stranka to zatrjevano dejstvo tudi dokazala. Po ugotovitvah sodnega izvedenca namreč do prometne nezgode ni moglo priti na način, kot so ga zatrjevali udeleženci. Izvedeniško mnenje je tudi po presoji pritožbenega sodišča jasno in popolno, na pripombe tožnikov je izvedenec odgovoril ob ustnem zaslišanju, zato ni nobenega razloga za dvom v pravilnost mnenja. Nenazadnje pa tožnika tudi nista predlagala drugega izvedenca cestno prometne stroke. Sodni izvedenec je podal mnenje o strokovnih vprašanjih, saj sodišče z ustreznim strokovnim znanjem ne razpolaga, zato je povsem logično, da je sodišče svojo odločitev oprlo na izvedeniško mnenje. Z ugotovitvami izvedenca pa niso potrjene izpovedbe udeležencev o poteku prometne nezgode, o položaju vozil, o odpadlih delcih in zavornih sledeh. Če bi bil potek takšen, kot so ga udeleženci zatrjevali, bi moral biti po ugotovitvah sodnega izvedenca položaj vozil po trčenju drugačen, kot so ga opisali udeleženci in kot je zabeležen v policijskem zapisniku in skici. Udeleženci so res trdili, da je P. vozilo umaknil s ceste, vendar nihče ni omenjal 30 m dolge vzvratne vožnje na priključek ali porivanje vozila, glede na to, da je bilo vozilo po trčenju nevozno. Izgovor v pritožbi, da je še omogočalo premike, ni pa bilo sposobno za vožnjo v cestnem prometu, predstavlja pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ob upoštevanju določbe 1. odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Tudi položaj vozila prvotožnika ne ustreza opisanemu poteku trčenja, saj bi moralo biti z zadnjim delom pomaknjeno v levo stran.

Glede na obseg ugotovljenih poškodb na obeh vozilih bi morali na kraju trčenja ostali sledovi olja in odpadli delci, vendar jih policista nista zaznala. Udeleženci so v tem postopku res trdili, da so sledovi bili, policista pa jih nista našla, ker naj bi delo opravila pomanjkljivo. Policist Z. je ob zaslišanju zanikal, da bi sledovi obstajali, zato tudi niso označeni v skici. Ob upoštevanju okoliščin, da sta prometna policista takoj, ko sta prišla na kraj nezgode, zaradi nekaterih nejasnih okoliščin, zlasti obsega poškodb na prednjem delu tožnikovega vozila, posumila na možnost, da je prometna nezgoda nameščena, sledi logičen sklep, da sta sledove iskala, saj je to materialni dokaz, da sta vozili trčili prav na zatrjevanem mestu in na zatrjevan način. Ker jih nista našla, jih tudi nista označila v skici. Nasprotne trditve udeležencev ob že opisani pravilni oceni prvostopnega sodišča, da izpovedbe udeležencev niso prepričljive in jim sodišče ne verjame, ne morejo biti sprejemljive niti v pritožbenem postopku. Trditev pritožnikov, da je tudi policist Z. govoril o odpadlih delcih plastike na mestu trčenja, je protispisna, saj je Z. potrdil, da na mestu domnevnega trčenja sledov ni bilo, odpadle delce plastike pa je videl ob prednjem delu tožnikovega vozila na mestu, kjer je vozilo stalo ob prihodu policistov.

Trditev pritožnikov, da se je vozilo prvotožnika po prednjem delu poškodovalo, ker je trčilo v obcestni plastični količek, predstavlja pritožbeno novoto, saj je prvotožnik v postopku na prvi stopnji ob zaslišanju pojasnil, da so poškodbe nastale zaradi nasedanja na nasip in ni omenjal nobenega količka, v katerega bi njegovo vozilo trčilo.

Tudi očitki o nestrokovnosti izvedeniškega mnenja glede zavornih sledi so neutemeljeni. Sodni izvedenec je le potrdil, da če bi P. zaviral, bi bili sledovi kljub zavornemu sistemu ABS na cestišču vidni, vendar jih policista nista našla. Ker sta morala policista kljub sumu, da gre za fingirano nezgodo, opraviti ogled tako kot v vseh drugih primerih, je logično, da sta iskala tudi zavorne sledove. Zaradi okoliščine, da na policijski postaji ni bilo fotografij obravnavane prometne nezgode, čeprav je bilo fotografiranje opravljeno, pa dela policistov ob vseh ostalih ugotovitvah ni mogoče opredeliti kot tako malomarnega, da nista zaznala in v skico vrisala sledov na mestu trčenja in zavornih sledi. Kako so udeleženci namestili vozili na mesti, kot sta bili najdeni ob prihodu policistov, ni stvar tega postopka. Tudi okoliščina, da je cesta Trzin - Domžale prometna, ne more vplivati na drugačen zaključek, zlasti še glede na dejstvo, da naj bi do trčenja prišlo ponoči. Tožnika sta s tožbo zahtevala povrnitev škode direktno od zavarovalnice, pri kateri je imel P., ki naj bi bil v smislu določbe 1. odstavka 154. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ) izključno odgovoren za prometno nezgodo, obvezno zavarovano vozilo. Zavarovalnica je dolžna kriti le tisto škodo, za katero je njen zavarovanec odgovoren. Za ugoditev zahtevku morajo biti na strani zavarovalnice hkrati podani vsi elementi civilnega delikta. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki prvostopnega sodišča, da tožnika nista dokazala, da je do škodnega dogodka prišlo na način, kot sta ga zatrjevala. Ob takšnem zaključku pa ni izkazano, da je škoda, ki jo tožnika izkazujeta z zapisnikom o poškodbi vozila ter medicinsko dokumentacijo, nastala zaradi protipravnega ravnanja zavarovanca tožene stranke. Tudi dejstvo, da je sodni izvedenec dopustil možnost kontakta vozil, vendar ne na tak način, kot so ga opisovali udeleženci, ne more vplivati na odločitev. Ob zaključku sodnega izvedenca, da obseg poškodb na avtomobilih in skica prometne nezgode ne potrjujejo, da so vse poškodbe na avtomobilih s predvidenimi silami, ki so delovale na voznika in potnika v avtomobilu Volvo, posledica obravnavane prometne nezgode, sodišče ni bilo dolžno ugotavljati, katere od poškodb pa bi morebiti lahko nastale ob predpostavki, da bi prišlo do trčenja - naleta vozil, katerih razlika v hitrosti bi bila 15 km/h, saj je bilo z izvedenimi dokazi izkazano, da vse že opisane okoliščine o stanju in položaju vozil po trčenju, o ravnanju udeležencev in obsegu poškodb ne potrjujejo, da je do škodnega dogodka prišlo na način, kot ga zatrjujeta tožnika. Zato sodišču prve stopnje pri odločitvi ni bilo potrebno upoštevati medicinske dokumentacije, ki izkazuje poškodbe tožnikov, in ne izvesti dokaza z izvedencem medicinske stroke, saj ob zaključku, da tožnika uveljavljata plačilo odškodnine za škodo, za katero ni izkazano, da je nastala v zatrjevanem škodnem dogodku, objektivno dejstvo izkazanih poškodb na odločitev ne more vplivati. Kje in na kakšen način sta se tožnika poškodovala, če je ugotovljeno, da se nista v obravnavanem škodnem dogodku, v tem postopku ni potrebno ugotavljati, zato dejstvo, da sodišče prve stopnje ni ocenilo predložene listinske dokumentacije, ne predstavlja zatrjevane kršitve določbe pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče sodi, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, v postopku ni storilo zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka, odločitev pa je materialno pravilna. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnikov za povrnitev pritožbenih stroškov. Te stroške v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP nosita sama, saj s pritožbo nista uspela.