Jedro

Namen posestnega varstva je preprečevanje samovoljnih poseganj v posest drugega in v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari, čeprav le začasno (provizorno), do ugotovitve resničnega stanja pravic na nepremičnini, ki predstavljajo pravno podlago za posest. Tisti, ki ima dejanski posestni položaj, ki ustreza vsebini pozitivne služnosti, nima takšne integralne oblasti nad nepremičnino ali njenim delom, da bi bil njen posestnik ali soposestnik (tisti, ki skupaj z drugimi izvršuje dejansko oblast na celotni stvari).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.490,77 EUR v 15 dneh, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku navedenega roka dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je tožena stranka 1.9.2008 motila tožečo stranko v soposesti poti, ki vodi po parc. št. 1865/3, vl. št. 489, k.o. Ž. za potrebe parcele tožeče stranke 1865/6, vl. št. 741, k.o. Ž., in sicer po tistem delu parcele št. 1865/3, ki v naravi predstavlja pot s tem, ko je na to pot postavila cvetlično betonsko korito. Toženi stranki je naložilo, da vzpostavi prejšnje stanje tako, da odstrani betonsko cvetlično korito in ji v bodoče prepovedalo posegati s takšnimi ali podobnimi ravnanji v posest vožnje tožeče stranke po delu parcele št. 1865/3, ki v naravi predstavlja pot. V delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala, da se toženi stranki v bodoče prepoveduje posegati v posest hoje tožeče stranke, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je še odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 1.285,02 EUR pravdnih stroškov.

Tožena stranka je proti ugodilnemu delu odločitve vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge, ki so formalno opredeljeni v 1. odst. 338. člena v zvezi s 366. členom ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da ga v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Tožena stranka je svojo pritožbo razdelila v tri sklope. Prvi se nanaša na ugovorne razloge v zvezi s tožbenim zahtevkom in izrekom sodbe, drugi v zvezi s posestjo tožnice in tretji v zvezi s pravočasnostjo tožbe. Meni, da so napačni zaključki sodišča v zvezi z ugovorom nesklepčnosti tožbe. Opozarja na odločbo Vrhovnega sodišča RS z dne 6.3.2002, opr. št. II Ips 657/2001. Iz te odločbe jasno izhaja, da je v pravdah zaradi motenja posesti ugotovitveni zahtevek odveč ali celo nedovoljen. V pravdah zaradi motenja posesti je tožbeni zahtevek ne glede na njegov eventualni ugotovitveni del dajatveni zahtevek. Vrnitveni in prepovedni zahtevek kot dajatvena zahtevka morata biti konkretizirana do te mere, da bi bilo povsem jasno, kakšno motilno dejanje je tožencu prepovedano in v kakšnem obsegu. Na podlagi dajatvenega dela tožbenega zahtevka in dajatvenega dela izreka izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti, v kakšnem obsegu se zahteva vzpostavitev v prejšnje stanje. Vrnitev v prejšnje stanje se v 2. točki izreka sklepa razteza na celotno nepremičnino, ki obsega 423,00 m2. Sodišče je s prepovednim delom odločitve odločilo mimo zahtevka. Tožnica je zahtevala bodočo prepoved poseganja v posest služnostne pravice hoje in vožnje tožnice. Sodišče pa je takšen tožbeni zahtevek razbilo na posest vožnje in posest hoje in tožencu v bodoče prepovedalo posegati v posest vožnje tožnice. S tem je sodišče skušalo sanirati napačno postavljen prepovedni zahtevek, vendar kvalitativne razlike s tem ni storilo, saj gre v obeh primerih za zahtevo po varstvu posesti pravice in neposesti stvari. Posest pravice pa po določbah SPZ ni več varovana in je treba tako oblikovani tožbeni zahtevek zavrniti. Obstaja tudi nasprotje z ugotovitvenim in prepovednim zahtevkom. Izrek sklepa v prepovednem delu je tako nekonkretiziran, da bi bil toženec dolžan omogočati vsakršno vožnjo vsakomur in bi s tem tožnica za ostale osebe dejansko pridobila krožno pot, ki je doslej niso imele. Toženec tako dejansko ne bi mogel preprečiti uporabe poti nikomur, tožnici pa je že doslej ni preprečeval, saj ne vozi in ni vozila. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da naj bi obstajala le posest vožnje z osebnimi vozili, ne pa z (kot je zatrjevano v tožbi in opredeljeno tudi v okviru premalo konkretiziranega zahtevka in sedaj izreka sklepa) z gradbenimi stroji in delovnimi stroji, razen s traktorjem enkrat na dve leti. Zaradi zahtevanega in z izpodbijanim sklepom danega varstva posesti, v nedefiniranem obsegu (vsakršne) vožnje brez opredelitve vsebine zadnjega stanja mirne posesti (vsebine zatrjevane posesti), katerega niti ugotovitveni del izreka ne pojasnjuje, so tožencu v morebitnem izvršilnem postopku že vnaprej odvzeti vsi morebitni ugovori, če bi se na primer uprl vožnji tožničinih sosedov sorodnikov, saj bodo vožnje s tem sklepom legalizirane v vsakršnem obsegu in za vse vrste vozil, dejansko tudi do njihove nepremičnine. Tožnica je spremenila trditveno podlago tožbenega zahtevka, ko je pričela trditi, da so tretji kot dejanski upravljalci vozil detentorji, ki jih je zaprosila za potrebe vožnje, ali so se k njej pripeljali k obiski. Toženec je opozoril, da gre za dejansko spremembo tožbe, podano po poteku roka iz 32. člena SPZ. Priče, na podlagi katerih je sodišče zaključilo, da je bila tožnica posestnica, niso razlikovale med vožnjami tožnice in vožnjami P. do njihove hiše. Kot toženec opozarja že od vsega začetka, imajo prav ti edini dejansko interes za tožničin uspeh v tej pravdi in pravdi zaradi ugotovitve obstoja služnosti poti. Ugotovljena tožničina posest ne zadovoljuje kriterijev zunanje vidnosti, trajnosti, izključujočnosti in dostopnosti stvari posestnikov. Sodišče je zaključilo, da je bila tožnica posestnica dela sporne poti, ne da bi opredelilo vrsto njene posesti. Nihče od tistih, ki naj bi se vozili po sporni poti, ni vozil tam zato, ker bi mu tožnica tako rekla ali naročila, ampak ker naj bi od nekdaj tako vozili. Tožnica ni zatrjevala, da so se bili ti glede na svoj odnos do tožnice dolžni ravnati po njenih navodilih. Predpogoj za izvajanje oblasti nad stvarjo osebno ali preko detentorja je neposredna fizična oblast nad njo. Tožnica ni bila neposredni posestnik poti, saj je sama za lastno vožnjo z vozili ni uporabljala. Morebitnemu posestniku pravice vožnje pa SPZ ne daje pravnega varstva. Posesti, ki je tožnica nima sama, zanjo ne morejo ustvarjati drugi, ki po oceni sodišča pot uporabljajo. Ne strinja se tudi z odločitvijo sodišča glede njegovega ugovora pravočasnosti tožbe. Ob pravilni oceni na kom je trditveno in dokazno breme, ob pravilni oceni vprašanja njegovega prehoda, ob pravilni oceni izpovedb obeh strank ter prič, bi namreč bil pravilen zaključek le, da je šlo že od 26.8.2008 dalje za kontinuirano zaporo poti in da je bila zato tožba vložena prepozno.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Tožnica je v tej pravdi zahtevala posestno varstvo. Namen posestnega varstva je preprečevanje samovoljnih poseganj v posest drugega in v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari, čeprav le začasno (provizorno), do ugotovitve resničnega stanja pravic na nepremičnini, ki predstavljajo pravno podlago za posest. Posest kot dejanska oblast nad stvarjo (1. odstavek 24. člena Stvarnopravnega zakonika, SPZ) se izkazuje kot dejanskost določene uporabe. Tožnica je v tožbi zatrjevala dejansko oblast na nepremičnini toženca, katere vsebina je dejansko izvrševanje hoje in voženj za potrebe njene nepremičnine. Sodišče prve stopnje je sledilo tožbenim trditvam in zaključilo, da je tožnica pred obravnavanim motilnim dejanjem za dostop do svoje hiše uporabljala tudi pot po toženčevi parceli, mimo njegove hiše, in sicer za hojo, za vožnje z osebnimi vozili, ki so jih za tožnico opravljali drugi, ter za prevoze drv s traktorjem.

Ugotovilo je torej, da je bila z navedenimi dejanji, ki po vsebini predstavljajo izvrševanje pozitivne stvarne služnosti, omejena toženčeva posest njegove nepremičnine oziroma omejena njegova popolna (integralna) oblast na nepremičnini. Na ta način je šlo za specifično delitev dejanske oblasti na toženčevi nepremičnini. Po prej veljavnih predpisih (ZTLR) bi bilo mogoče govoriti o tožničini posesti pravice stvarne služnosti, vendar pa je SPZ opustil konstrukcijo posesti pravice, zato varstvo posesti služnosti ni več mogoče. Vendar pa sodna praksa in pravna teorija (Komentar SPZ, str. 876) tožničinemu položaju, v katerem ima opredeljeno delno oblast nad stvarjo, priznavata posestno varstvo v obsegu dejanskega izvrševanja oblasti in na temelju splošnih pravil o posesti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec s postavitvijo betonskega cvetličnega korita menjal obstoječe posestno stanje, saj je onemogočil vožnje z osebnimi vozili za tožnico preko njegove nepremičnine. Takšno toženčevo dejanje je bilo samovoljno. Če je tako, bi imela tožnica pravico do posestnega varstva vendar pa le v navedenem obsegu, torej v obsegu dejanskega izvrševanja hoje in voženj z osebnimi avtomobili. Njen tožbeni zahtevek bi bil lahko usmerjen le v zavarovanje takšnega dejanskega položaja. Večjega varstva ne more zahtevati. Kljub obstoju takšne dejanske trditvene podlage, pa tožnica v tožbenem predlogu zahteva ugotovitev „soposesti poti“. Takšne (so)posesti glede na ugotovljeno nima. Tisti, ki ima dejanski posestni položaj, ki ustreza vsebini pozitivne služnosti, nima takšne integralne oblasti nad nepremičnino ali njenim delom, da bi bil njen posestnik ali soposestnik (tisti, ki skupaj z drugimi izvršuje dejansko oblast na celotni stvari). Pritrditi je treba toženi stranki, da je takšen tožbeni predlog nesklepčen. Nepravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, ki je sledila tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da ima tožnica soposest poti.

Če nima posestnega varstva v zahtevani vsebini, na tej podlagi zato ne more biti utemeljen niti zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja oziroma na odstranitev betonskega cvetličnega korita. Enako pa velja tudi za prepovedni zahtevek. Ta je bil tudi sicer nesklepčen, saj je tožnica zahtevala, da se toženi stranki v bodoče prepoveduje poseganje v posest služnostne pravice hoje in vožnje tožeče stranke. Kot izhaja iz zgoraj navedenih razlogov, varstvo posesti pravice ni mogoče, zato je takšen zahtevek materialnopravno napačen. Pri tem je treba poudariti, da je sodišče pri odločanju, v skladu z načelom dispozitivnosti, vezano na tožbeni zahtevek. Ta mora biti konkretno opredeljen. Pravilo o vezanosti na zahtevek preprečuje sodišču, da tožeči stranki prisodi kaj več ali kaj drugega, kot je s tožbo zahtevala. Sodišče lahko prisodi manj, kadar je prisojeno v resnici del tistega, kar je tožeča stranka s tožbo zahtevala. Sodišče prve stopnje, ki je o zahtevanem varstvu posesti služnostne pravice odločilo tako, da je tožnici priznalo varstvo dejanskega posestnega položaja, je preseglo svoja pooblastila iz 2. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj tožnici ni prisodilo del zahtevanega, ampak nekaj drugega.

Iz navedenih razlogov je bilo treba toženčevi pritožbi ugoditi in sklep sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek zavrne (3. točka 365. člena ZPP).

Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve. Tožeča stranka v pravdi ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti njene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 1.104,66 EUR. Navedeni stroški predstavljajo strošek sodne takse za odgovor na tožbo v znesku 41,05 EUR, strošek nagrad za opravljene odvetniške storitve v višini 849,15 EUR, 2 % materialne stroške v višini 16,98 EUR, DDV v znesku 169,83 EUR ter kilometrino v znesku 27,65 EUR. Tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 386,11 EUR. Ti stroški obsegajo strošek sodne takse za pritožbo v višini 164,20 EUR ter strošek nagrad za opravljene odvetniške storitve, 2 % materialne stroške in DDV v skupnem znesku 221,91 EUR. Skupaj je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 1.490,77 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s prostovoljnim plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi.