Jedro

Sodišče prve stopnje je predlog za začasno odredbo zavrnilo zato, ker je štelo, da ni podan objektivni pogoj (odškodovanja upnikov) po 2.drugem odstavku 255. člena OZ. Pri tem je opustilo presojo zgoraj predstavljenih pravno pomembnih trditev tožeče stranke, do katerih se bo moralo opredeliti v ponovljenem postopku. Zaradi svojega stališča tudi ni presojalo obstoja predpostavk po drugem odstavku 272. člena ZIZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi toženi stranki do pravnomočnega zaključka tega postopka prepovedalo odtujitev ali obremenitev v izreku izpodbijanega sklepa navedenih petih nepremičnin.

2. Zoper tak sklep se pravočasno iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča strank, ki predlaga spremembo ali vsaj razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala in enega od nadaljnjih pogojev.1 Sodišče prve stopnje je predlog za začasno odredbo zavrnilo, ker je menilo, da tožeča stranka ni uspela verjetno izkazati, da so izpolnjeni pogoji za izpodbijanje dolžnikovih dejanj, določeni v 255. členu Obligacijskega zakonika (OZ), in s tem verjetnost terjatve.

5. Vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (1. in 2. odstavek 255. člena OZ). Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi izhajalo iz stališča sodne prakse, ki šteje, da pogoj, da mora biti pravno dejanje, ki se izpodbija s paulijansko tožbo, storjeno v škodo upnika in da zaradi tega dejanja dolžnik nima več dovolj sredstev za poplačilo upnikove terjatve, pri odplačnih pogodbah ni izpolnjen, če je dolžnik prejel primerno premoženjsko korist.2 Tudi v komentarju Obligacijskega zakonika3 je zavzeto stališče, da je odplačna dejanja, kjer sta si nasprotni izpolnitvi ekvivalentni, treba obravnavati kot obliko prevrednotenja dolžnikovega premoženja, saj je dolžnik prejel premoženjsko vrednost, s katero jamči za izpolnitev svojih obveznosti.

6. Po presoji pritožbenega sodišča verjetnost, da je ob prodaji sporne nepremičnine prišlo do odškodovanja upnikov, kljub temu ni izključena. To sodišče namreč sprejema stališče dr. Neže Pogorelčnik Vogrinc4, da je v primeru prodaje nepremičnine prejeta kupnina v primerjavi s prodano nepremičnino likvidnejša in enostavneje prenosljiva oblika premoženja, ki (v primerjavi z razpolaganjem z nepremičnim premoženjem) omogoča hitrejše in manj transparentno razpolaganje s premoženjem.5 Pri odsvajanju nepremičnega premoženja obstajajo varovala, ki otežujejo netransparenten prenos (zahtevana obličnost in vpis v zemljiško knjigo), v primeru razpolaganja z denarnimi sredstvi dolžnika pa ni nikakršnega varovala, ki bi onemogočilo netransparenten prenos takega premoženja. Pritožbeno sodišče s svojo razlago materialno pravnih določb ne odstopa od zgoraj predstavljene sodne prakse, ampak opozarja, da je treba presojati obstoj pogojev iz 2. odstavka 255. člena OZ ob upoštevanju vseh okoliščin primera.6 To pa je sodišče prve stopnje opustilo, saj se ni opredelilo do konkretnih trditev tožeče stranke: da je bil edini namen prodaje v tem, da se njen dolžnik znebi nepremičnega premoženja, da upnica nanj ne bo mogla poseči, da je sicer neobičajno, da izvenzakonski partner svojo nepremičnino prodaja izvenzakonski partnerki, da je nenavadna nizka cena nepremičnine in dejstvo, da po sklenitvi prodajne pogodbe dolžnik brezplačno živi v stanovanju, da je bil po prepričanju tožnice denar za nakup nepremičnine nakazan le, da bi bil pravni posel navzven videti verodostojno, verjetno pa je bil isti denar kmalu dvignjen in vrnjen toženki. Pritožnica (s sklicevanjem na izpisek prometa na dolžnikovem računu (priloga B 9) utemeljeno izpostavlja, da kljub v dveh zneskih nakazanih 150.000 EUR na dolžnikovem računu nikdar ni bilo toliko, kolikor je na podlagi pravnomočne sodbe P 15/2019-II s 26. 11. 2019 v zvezi s sodbo VSL II Cp 1454/2020 s 23. 11. 2020 dolžan plačati tožnici.

7. V zvezi s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala zapadlosti svoje judikatne terjatve, pritožnica utemeljeno izpostavlja, da za izdajo začasne odredbe zadošča izkaz, da bo upniku terjatev zoper dolžnika nastala.

8. Sodišče prve stopnje je, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, predlog za začasno odredbo zavrnilo že zato, ker je štelo, da ni podan objektivni pogoj (odškodovanja upnikov) po 2. odstavku 255. člena OZ. Pri tem je opustilo presojo zgoraj predstavljenih pravno pomembnih trditev tožeče stranke, do katerih se bo moralo opredeliti v ponovljenem postopku. Zaradi svojega stališča tudi ni presojalo obstoja predpostavk po 2. odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo večjih in zaključenih sklopov dejstev, pomembnih za odločitev o utemeljenosti predloga za začasno odredbo, bi šele pritožbeno sodišče prvič presojalo ta pravno odločilna dejstva, kar ne bi pomenilo le dopolnitve dokaznega postopka (355. člen ZPP), pač pa glede ugotavljanja obstoja okoliščin iz 2. odstavka 272. člena ZIZ njegovo celotno izvedbo. To bi pomenilo poseg v ustavno pravico strank do pritožbe (25. člen Ustave RS) in s tem rušenje načela dvostopenjskega sojenja. Sklep je bilo zato treba razveljaviti, v ponovljenem postopku pa bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi obstoj vseh okoliščin iz 255. in 256. členov OZ ter 2. odstavka 272. člena ZIZ in nato ponovno odločiti o predlogu za začasno odredbo.

9. Stroški postopka s predlogom za izdajo začasne odredbe so del pravdnih stroškov. Ker pravdni postopek še ni končan, je odločitev o povrnitvi stroškov pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo (4. odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk:- nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena;- da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode;- da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (272. člen ZIZ). 2 Prim. VSL sodba in sklep II Cp 3609/2010, sodba I Cpg 152/2012 in druge. 3 M. Juhart, v Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, 2003, stran 260. 4 N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV založba, 2015, stran 52 do 54. 5 Odločba Up-648/02-5 s 15. 12. 2003. 6 Ob tem avtorica izpostavlja, da se Ustavno sodišče RS o vprašanju izrecno še ni izreklo, da pa je posredno izpostavilo, da bi bilo stališče, da nadomestitev ene oblike premoženja z drugo nima negativnega učinka na upnikovo možnost uveljavljanje terjatve, ker dolžnikov skupni obseg premoženja ostaja enak, lahko ustavno sporno. Prim. sklep VSL I Cp 110/2021.