Jedro

Ustavno sodišče se je v odločbi U-I-246/14-20 z dne 24. 3. 2017 opredelilo do vprašanja uporabe izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, v točki 41 obrazložitve pa tudi natančno pojasnilo, v katerih primerih organi pregona dostopajo do gradiva, pridobljenega s PPU, četudi sta minili več kot dve leti od konca izvajanja ukrepov. Kot bistveno je iz nje povzeti, da se dveletni rok iz četrtega odstavka 153. člena ZKP in iz drugega odstavka 154. člena ZKP, v katerem mora državni tožilec začeti kazenski pregon, sicer se izsledki PPU uničijo, nanaša le na tista kazniva dejanja, zaradi katerih so bili PPU odrejeni oziroma konkretni izsledki PPU zbrani. Ko je prvotni namen pridobitve izsledkov PPU potrjen oziroma "validiran" s pravočasnim začetkom kazenskega pregona za kaznivo dejanje iz sodne ali tožilske odredbe, se gradivo naprej hrani, dokler se hrani kazenski spis. V tem času pa se lahko pokaže potreba po uporabi izsledkov še za druga kazniva dejanja, za katera ZKP in sodna praksa dopuščata njihovo uporabo. Izsledke PPU je mogoče uporabiti tudi v kazenskem postopku zoper osebo, glede katere ukrep ni bil odrejen, oziroma zoper osumljenca tudi za kaznivo dejanje, za katero ukrep ni bil odrejen (če gre za "kataloško" kaznivo dejanje), če seveda ne gre za naklepne zlorabe organov. V sistemu ZKP ni prepovedi dostopanja tožilstva do še obstoječih (ne še uničenih) gradiv iz PPU za te namene. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v svojih prejšnjih odločbah v obravnavani zadevi, je Ustavno sodišče s sklepom U-I-462/18-22 z dne 13. 12. 2018 začasno zadržalo izvrševanje prve, druge in tretje povedi drugega odstavka 154. člena ZKP (ki se izvrši na način, da se gradivo iz četrtega odstavka 153. člena in prvega odstavka 154. člena ZKP zapečati), razen v primeru, ko državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona. Pri tem je v 15. točki obrazložitve do končne odločitve Ustavnega sodišča zapovedalo razlago izpodbijanih zakonskih določb z vsebino, kot jim jo je dala avtentična razlaga. V skladu s končno določbo iz 143. člena novele ZKP-N se spremembe 153. člena ter prvega do četrtega odstavka in šestega odstavka 154. člena ZKP začnejo uporabljati tri mesece po uveljavitvi novele ZKP-N, torej 20. 7. 2019, kar je glede na datum izpodbijane odločitve (27. 3. 2020) preden je sodišče prve stopnje odločalo o pravilni uporabi navedenih določb. Veljavnost procesnih dejanj se namreč preizkuša po zakonu, ki je veljal v času, ko je bilo takšno procesno dejanje opravljeno. Bistveno je namreč, da obdolženi A. K. v času odrejanja in izvajanja PPU ter hišnih preiskav ni imel statusa osumljenca, kar pomeni, da zoper njega niso obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je v hudodelski združbi izvrševal tatvine motornih vozil, zaradi česar je tudi upravičeno lahko nastopal kot priča pri hišnih preiskavah. Šele kasneje, na podlagi zbranega dokaznega gradiva, podan utemeljen sum, da je storil drugo kaznivo dejanje, torej ne tisto, zaradi katerih so bili ukrepi odrejeni, pa na njegovo prvotno vlogo priče pri hišnih preiskavah ne more vplivati in zgolj iz tega razloga ni mogoče izločiti zapisnikov o opravljenih hišnih preiskavi, zaradi česar tudi ni podano navzkrižje interesov.

Izrek

Pritožbe zagovornikov obdolženih N. J., M. C., A. K., D. C. in M. P. se kot neutemeljene zavrnejo.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom X K 41595/2017 z dne 27. 3. 2020 na podlagi 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) kot neutemeljene zavrnilo predloge za izločitev dokazov, ki so jih obdolženci in njihovi zagovorniki vložili na predobravnavnem naroku dne 18. 12. 2018. 2. Zoper sklep so se pritožili: - zagovornik obdolženega N. J. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje; - zagovorniki M. C. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbenemu sodišču pa predlagajo, da predlogu obdolženca ugodi in iz spisa izloči dokaze, kot izhaja iz njihovega predloga; - zagovornik obdolženega A. K. smiselno zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni; - zagovornica obdolženega D. C. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu predlogu za izločitev dokazov ugodi oziroma podrejeno, da sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje; - zagovornica obdolženega M. P. zaradi vseh pritožbenih razlogov, brez konkretnega predloga pritožbenemu sodišču. 3. Na pritožbe zagovornikov je odgovoril okrajni državni tožilec T. B. s Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbe zavrne kot neutemeljene.

4. Pritožbe niso utemeljene.

5. Zagovornika obdolženega N. J. in M. P. uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanji, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na kakšni pravni podlagi je presojalo vložene predloge za izločitev dokazov. Pritožnika nimata prav. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi izpodbijanega sklepa (še zlasti v točkah 21 in 22) navedlo določne, jasne in tehtne razloge, s katerimi je utemeljilo zavrnitev predlogov za izločitev dokazov, medtem ko je iz vsebine zagovornikovih nadaljnjih pritožbenih navedb razbrati, da se ne strinjata z odločitvijo sodišča prve stopnje in v tej zvezi uveljavljata zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Enako je mogoče ugotoviti glede bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki jo uvodoma uveljavljajo zagovorniki obdolženega M. C., ter kršitev obdolženčevih pravic do zasebnosti (35., 37. in 38. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava)), ki jih pavšalno uveljavljajo zagovorniki obdolženih M. C., A. K. in D. C.. Kršitve navedenih ustavnih pravic niso podane, saj sodišče prve stopnje določb o uporabi in hrambi gradiva, pridobljenega s prikritimi preiskovalnimi ukrepi (v nadaljevanju PPU), ni napačno uporabilo, kot to skušajo v zvezi uveljavljanami ustavnimi kršitvami prikazati pritožniki.

6. Skupno vsem pritožbam je v bistvu grajanje odločitve sodišča prve stopnje, da so dokazi, ki so bili pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi iz druge zadeve, zakonito uporabljeni tudi v predmetni zadevi. Po mnenju zagovornikov se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) U-I-246/14-20 z dne 24. 3. 2017, vendar jim ni mogoče pritrditi.

7. Ustavno sodišče se je namreč v citirani odločbi opredelilo do vprašanja uporabe izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, v točki 41 obrazložitve pa tudi natančno pojasnilo, v katerih primerih organi pregona dostopajo do gradiva, pridobljenega s PPU, četudi sta minili več kot dve leti od konca izvajanja ukrepov. Kot bistveno je iz nje povzeti, da se dveletni rok iz četrtega odstavka 153. člena ZKP in iz drugega odstavka 154. člena ZKP, v katerem mora državni tožilec začeti kazenski pregon, sicer se izsledki PPU uničijo, nanaša le na tista kazniva dejanja, zaradi katerih so bili PPU odrejeni oziroma konkretni izsledki PPU zbrani. Ko je prvotni namen pridobitve izsledkov PPU potrjen oziroma „validiran“ s pravočasnim začetkom kazenskega pregona za kaznivo dejanje iz sodne ali tožilske odredbe, se gradivo naprej hrani, dokler se hrani kazenski spis. V tem času pa se lahko pokaže potreba po uporabi izsledkov še za druga kazniva dejanja, za katera ZKP in sodna praksa dopuščata njihovo uporabo. Izsledke PPU je mogoče uporabiti tudi v kazenskem postopku zoper osebo, glede katere ukrep ni bil odrejen, oziroma zoper osumljenca tudi za kaznivo dejanje, za katero ukrep ni bil odrejen (če gre za „kataloško“ kaznivo dejanje), če seveda ne gre za naklepne zlorabe organov. V sistemu ZKP ni prepovedi dostopanja tožilstva do še obstoječih (ne še uničenih) gradiv iz PPU za te namene.

8. Ob obrazloženem pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlogovanje sodišča prve stopnje pravilno temelji na navedeni ustavni odločbi. Zoper obdolžene N. J., M. C. in D. C. ter zoper M. J. in M. K. so se zaradi kaznivega dejanja hudodelskega združevanja po drugem odstavku 294. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) od decembra 2013 do 24. 2. 2014 izvajali prikriti preiskovalni ukrepi iz 149.a, 155.a ter 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP (obstajal je utemeljen razlog za sum, da imenovani na območju Republike Slovenije in Republike Avstrije v hudodelski združbi izvršujejo velike tatvine motornih vozil). Dne 24. 2. in 25. 2. 2014 so bili pri obdolženih N. J., M. C. in D. C. opravljene hišne preiskave, kjer so policisti med drugim zasegli pripomočke in kemikalije, za katere se je sumilo, da tvorijo laboratorij za proizvodnjo prepovedanih drog. Kasneje je bilo s preiskavo v Nacionalnem forenzičnem laboratoriju ugotovljeno, da je bilo v zaseženih posodah skupaj 4,85 kilogramov prepovedane droge amfetamin. Izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov in hišnih preiskav so bili pravočasno, torej še znotraj dveletnega roka iz četrtega odstavka 153. člena ZKP in drugega odstavka 154. člena ZKP, uporabljeni v postopku pred sodiščem v Grazu v Republiki Avstriji, kjer je bila obdolženemu M. C. s sodbo 014 HV 79/2014 z dne 15. 12. 2014 v zvezi z izvrševanjem tatvin v hudodelski združbi na območju Republike Avstrije izrečena kazen tri leta in šest mesecev zapora. Prav tako je pristojno državno tožilstvo pravočasno dne 5. 2. 2016 na Okrajno sodišče v Mariboru vložilo obtožni predlog zoper M. K. in obdolženega M. C. zaradi kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. 9. Prvotni namen pridobitve izsledkov PPU je bil torej potrjen s pravočasnim začetkom kazenskega pregona v Republiki Avstriji za kaznivo dejanje, zaradi katerega so bili odrejeni PPU (hudodelsko združevanje). Z ukrepi pridobljeno gradivo se hrani, dokler se hrani tamkajšnji kazenski spis,1 in ne zgolj do konca kazenskega postopka, kot to skušajo neutemeljeno prikazati zagovorniki obdolženega M. C.. Zahteva za preiskavo je bila v obravnavani zadevi vložena 18. 9. 2017, kar je glede na višino izrečene kazni obdolženemu M. C. v Republiki Avstriji, še preden je obdolženec celotno kazen prestal. Medtem ko zgolj okoliščina, da so bili izsledki PPU uporabljeni v kazenskem postopku v Republiki Avstriji, na hrambo in nadaljnjo uporabo izsledkov PPU ne more vplivati. Razen tega pa je tudi pristojno državno tožilstvo v Sloveniji pravočasno „reagiralo“ ter zoper obdolženega M. C. in M. K. vložilo obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja tatvine,2 glede česar se je pritožbeno sodišče opredelilo že v sklepu z dne 16. 5. 2018. Zagovornica obdolženega D. C. tudi neutemeljeno navaja, da so bili dokazi v kazenskem postopku II K 8211/2014 Okrajnega sodišča v Mariboru vloženi nezakonito. Iz pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru II K 8211/2014 z dne 23. 2. 2018 namreč izhaja, da kljub temu, da kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 ne predstavlja kataloškega kaznivega dejanja, torej kaznivega dejanja, zaradi katerega bi bilo navedene PPU mogoče odrediti zoper obdolženca, izsledki PPU niso nezakoniti in jih ni potrebno izločiti, pač pa jih „zgolj“ ni dovoljeno uporabiti kot dokaz. Sicer pa je prvotni namen pridobitve izsledkov PPU bil „validiran“ že pred postopkom na Okrajnem sodiščem v Mariboru, in sicer z izjavo za začetek kazenskega pregona v Republiki Avstriji, kar zagovornica očitno prezre, zaradi česar njene polemike, kdo ima pravico vpogledati v dokaze, ki so bili „izločeni“ iz sodnega spisa, niso na mestu, v tej zvezi uveljavljana „zmotna uporaba materialno-procesnih predpisov“ pa ni podana.

10. Kljub v pritožbah izpostavljeni odločbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 55384/2011 z dne 31. 5. 2018, pa odločitev sodišča prve stopnje ni nezakonita. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v svojih prejšnjih odločbah v obravnavani zadevi, je Ustavno sodišče s sklepom U-I-462/18-22 z dne 13. 12. 2018 začasno zadržalo izvrševanje prve, druge in tretje povedi drugega odstavka 154. člena ZKP (ki se izvrši na način, da se gradivo iz četrtega odstavka 153. člena in prvega odstavka 154. člena ZKP zapečati), razen v primeru, ko državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona. Pri tem je v 15. točki obrazložitve do končne odločitve Ustavnega sodišča zapovedalo razlago izpodbijanih zakonskih določb z vsebino, kot jim jo je dala avtentična razlaga. Sicer pa v predmetni zadevi ni bistveno, kakšne narave je dveletni rok, saj so bili izsledki PPU, v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega so bili odrejeni, uporabljeni pravočasno, torej znotraj tega roka. Pravno relevantno je vprašanje nadaljnje uporabe izsledkov tudi za druga kazniva dejanja in za druge osebe, zaradi oziroma glede katerih ukrepi niso bili odrejeni. To vprašanje je Ustavno sodišče rešilo v omenjeni odločbi U-I-246/14-20 z dne 24. 3. 2017, na katero se tudi pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Glede na obrazloženo so neutemeljene pritožbene navedbe zagovornikov obdolženih A. K. in M. P., da zoper imenovana niso bili odrejeni PPU, zaradi česar njunega položaja naj ne bi bilo mogoče enačiti z drugimi obdolženci. Prav pa nima niti zagovornik obdolženega N. J. ko navaja, da se izsledki ukrepov zoper obdolženega N. J. ne bi smeli uporabiti, ker zoper njega kasneje ni bila vložena obtožba v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega so bili prvotno odrejeni ukrepi. Odločilno je namreč, da se je kazenski pregon za kaznivo dejanje, zaradi katerih so bili odrejeni PPU, pravočasno začel zoper enega obdolženca (M. C.), medtem ko so v obravnavani zadevi uporabljeni izsledki PPU za drugo kataloško kaznivo dejanje, glede katerega ukrepi niso bili odrejeni in je njihova uporaba dovoljena, ker je bil prvotni namen pridobitve izsledkov „validiran“.

11. Zagovornik obdolženega N. J. sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita „kršitev kazenskega zakona“ z navajanji, da je svojo odločitev oprlo na spremembe, ki so bile uvedene z novelo ZKP-N, ki pa v času vložitve obtožnice (23. 8. 2018) še niso veljale. Sodišče prve stopnje je namreč svoje zaključke v glavnem sprejelo na podlagi že večkrat omenjene odločbe Ustavnega sodišča U-I-246/14-20 z dne 24. 3. 2017, spremembi četrtega odstavka 153. člena ZKP in drugega odstavka 154. člena ZKP z novelo ZKP-N pa je tudi pravilno upoštevalo. V skladu s končno določbo iz 143. člena novele ZKP-N se spremembe 153. člena ter prvega do četrtega odstavka in šestega odstavka 154. člena ZKP začnejo uporabljati tri mesece po uveljavitvi novele ZKP-N, torej 20. 7. 2019, kar je glede na datum izpodbijane odločitve (27. 3. 2020) preden je sodišče prve stopnje odločalo o pravilni uporabi navedenih določb. Veljavnost procesnih dejanj se namreč preizkuša po zakonu, ki je veljal v času, ko je bilo takšno procesno dejanje opravljeno. Vsebino spremenjenih določb je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo, saj je novela ZKP-N dveletni rok podaljšala na več načinov. Rok se po noveli šteje od konca izvajanja zadnjega od ukrepov, ki jih odreja državni tožilec, prav tako so zelo široko opredeljena dejanja, ki povzročijo, da se gradivo ne uniči. Državni tožilec mora v dveh letih predlagati, odrediti ali izvesti vsaj eno aktivnost, ukrep ali preiskovalno dejanje, usmerjeno v pregon zoper osumljenca.3 V obravnavani zadevi tako ne gre za zmotno uporabo navedenih sprememb, kot to uveljavlja zagovornica obdolženega D. C..

12. Slednja uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker po njenem mnenju izpodbijani sklep nima razlogov o navedbah iz predloga za izločitev dokazov, da je odredba za hišno preiskavo pomanjkljivo obrazložena glede „utemeljenega suma“ in sorazmernosti ukrepa. Pritožnica nima prav, saj se v izpodbijanem sklepu, kljub manjšemu obsegu, nahajajo vsebinsko zadostni razlogi v tej smeri v točki 16 obrazložitve, kjer se sodišče prve stopnje sklicuje na preizkus utemeljenosti in zakonitost odredbe, ki ga je opravilo pristojno sodišče Republike Avstrije. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odredba za hišno preiskavo z dne 21. 2. 2014 ustrezno obrazložena. V točkah 14 in 15 razlogov odredbe je zelo obširno pojasnjeno, na čem temeljijo zaključki o utemeljenih razlogih za sum, da je tudi obdolženi D. C. storil kaznivo dejanje hudodelskega združevanja po prvem in drugem odstavku 294. člena KZ-1, v točkah 16 in 17 pa je obrazložena sorazmernost ukrepa, medtem ko pritožnica samih razlogov odredbe za hišno preiskavo niti konkretno ne graja.

13. Po mnenju zagovornika obdolženega A. K. je izpodbijani sklep neobrazložen, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj prisotnosti obdolženega A. K., ki je pri opravljanju hišne preiskave nastopal v vlogi priče, ni mogoče izenačiti s procesno situacijo, ko bi imela dva obdolženca istega zagovornika. Pritožnik nima prav, smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa ni podana. Sodišče prve stopnje se je namreč v točki 22 razlogov izpodbijanega sklepa natančno opredelilo do vloge, ki jo je obdolženi A. K. imel pri opravljenih hišnih preiskavah. Bistveno je namreč, da obdolženi A. K. v času odrejanja in izvajanja PPU ter hišnih preiskav ni imel statusa osumljenca, kar pomeni, da zoper njega niso obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je v hudodelski združbi izvrševal tatvine motornih vozil, zaradi česar je tudi upravičeno lahko nastopal kot priča pri hišnih preiskavah. Šele kasneje, na podlagi zbranega dokaznega gradiva, podan utemeljen sum, da je storil drugo kaznivo dejanje, torej ne tisto, zaradi katerih so bili ukrepi odrejeni, pa na njegovo prvotno vlogo priče pri hišnih preiskavah ne more vplivati in zgolj iz tega razloga ni mogoče izločiti zapisnikov o opravljenih hišnih preiskavi, zaradi česar tudi ni podano navzkrižje interesov. Zadeva pa ni primerljiva s situacijo, ko imata dva obdolženca istega zagovornika, saj, kot rečeno, obdolženi A. K. v času opravljanja hišne preiskave ni imel statusa (tudi) osumljenca.

14. Po obrazloženem, ker je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožbe zagovornikov obdolžencev pa neutemeljene, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

15. Če bo za obdolžence nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožb zoper sklep o zavrnitvi predlogov za izločitev dokazov po tarifni številki 74013 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

1 Tako odločba Ustavnega sodišča U-I-246/14-20 z dne 24. 3. 2017. 2 Začetek kazenskega pregona je formalna zahteva državnega tožilca, torej zahteva za uvedbo preiskave, vložitev neposredne obtožnice ali obtožnega predloga. Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 15930/2017 z dne 31. 5. 2018. 3 Tako dr. Sabina Zgaga Markelj v Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) z novelo ZKP-N, Uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 60.