Jedro

Dedičevo upravičenje glede dediščine je vezano na čas življenja dediča in ni v pravnem prometu. Zato ne more biti predmet niti pogodbenega, niti oporočnega razpolaganja.

Oporočni dediči torej ne morejo uveljavljati, da imajo pravico do zapuščine, saj nimajo vstopne pravice, po kateri bi vstopili v položaj dediča po A.M. starejšemu. Nadalje pa se tudi ne morejo sklicevati na oporoko, v kateri je A.M. starejši razpolagal s pričakovano dediščino, saj je po 104. členu ZD pogodba, s katero kdo odtuji pričakovano dediščino, neveljavna.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v zapuščino spadajo nepremičnine vpisane pri vložni številki 20 in 107 k.o. D, da je zapustnik zapustil 10 dedičev II. dednega reda, med drugim tudi vnuka A.M. mlajšega po pokojnem zapustnikovem sinu a starejšemu. Ker so vsi dediči sprejeli dedni delež, je razglasilo, da zakoniti dediči dedujejo zapuščino. Vnuk A.M. mlajši je tako podedoval idealno 1/4 zapuščine, zato bo po pravnomočnosti sklepa pri zapustniku lastnih nepremičninah vknjižen kot lastnik do 12/48. Prvo sodišče je še obrazložilo, da A.M. starejši ni postal dedič glede denacionaliziranega premoženja, ker v trenutku pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji ni bil živ. Ker o je po vstopni pravici dedič postal njegov sin A.M. mlajši, prvo sodišče ni upoštevalo oporoke A.M. starejšega.

Proti takšnemu sklepu so se pravočasno pritožili C, D in E. Sklep o dedovanju izpodbijajo v delu, v katerem je zapuščino podedoval zakoniti dedič A.M. mlajši. Uveljavljajo pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo razveljavitev prvega sklepa in vrnitev v ponovno odločanje. V pritožbi navajajo, da bi moralo biti v denacionalizacijskem postopku premoženje po 11. členu Zakona o denacionalizaciji vrnjeno dedičem prvega dednega reda, med drugim tudi zapustnikovemu sinu A.M. starejšemu, ne pa zapustniku. Sodišče naj upošteva takšno pravilno vrnitev in s tem tudi oporočno razpolaganje a starejšega. Sodišče pa bi moralo upoštevati tudi dejstvo, da je dedič A.M. mlajši državljan Jugoslavije oziroma Srbije, zato ne more dedovati nepremičnin v Sloveniji.

Pritožba ni utemeljena.

Kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih je možno uveljavljati po 354. členu Zakona o pravdnem postopku (dalje ZPP), ki se v zapuščinskem postopku uporablja na podlagi 163. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) pritožba ni formalno opredelila.

Pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pazi le na to, ali ni morda podana kakšna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka tega člena. Ta procesni preizkus je pokazal, da takšnih kršitev ni.

Prav ima sicer pritožba, da 11. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDEN) določa, da če je oseba umrla pred 28. 8. 1945 oziroma 15. 9. 1947, njeno premoženje pa je bilo podržavljeno po njeni smrti, se šteje, da je bilo podržavljeno njenim pravnim naslednikom, ne glede na koga se je glasil akt o podržavljenju.

Vendar sodišča ne morejo odločati z učinkom pravnomočnosti o upravnih zadevah, in obratno, tudi organi uprave ne o civilnih zadevah.

Sodišča in upravni organi namreč izvršujejo isto enotno oblast, vendar vsak zase samostojno in neodvisno drug od drugega. Upravni organ v upravnem postopku torej odloča o premoženju, ki se vrača, o upravičencih, ki se jim premoženje vrača, o obliki in obsegu premoženja, ki se vrača, o zavezancih za izročitev premoženja ter o rokih za izpolnitev odločbe (1. odstavek 66. člena ZDEN). Sodišče pa v zapuščinskem postopku odloča o dedovanju premoženja, ki je pripadlo upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, če v pravnomočno končanem zapuščinskem postopku po tej osebi o tem premoženju še ni bilo odločeno (74. člen ZDEN). Odločba, izdana v denacionalizacijskem postopku je procesna predpostavka za uvedbo zapuščinskega postopka, kadar je denacionalizacijski upravičenec že umrl oziroma bil razglašen za mrtvega (76.člen ZDEN). Zapuščinsko sodišče zato niti v okviru predhodnega vprašanja ne more ugotavljati, kateremu upravičencu bi moralo biti premoženje vrnjeno, ampak je vezano na konkretni akt upravnega organa, ki je že odločil o tem vprašanju (1. odstavek 12. člena ZPP).

V danem primeru gre torej za dedovanje po umrlem denacionalizacijskem upravičencu. Osrednji materialnopravni problem je vprašanje, ali lahko oporočni dediči vstopijo v položaj umrlega a starejšega, ki je umrl pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji.

Glede na specifično problematiko dedovanja denacionaliziranega premoženja, ZDEN določa, da v tem postopku pokojnikova zapuščina preide na dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.

Odločbe o denacionalizaciji v korist zapustnika A so postale pravnomočne na dne 11. 12. 1995 in 11. 1. 1996. A.M. starejši je umrl dne 2. 2. 1992. Tega premoženja torej ni podedoval, ker je umrl prej, kot bi moglo denacionalizirano premoženje kot zapuščina po A.M. starejšemu preiti nanj. Po 12. členu ZD del zapuščine, ki bi šel prej umrlemu, če bi preživel zapustnika, dedujejo njegovi otroci, zapustnikovi vnuki. S trenutkom pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe je torej premoženje prešlo na zapustnikovega vnuka A.M. mlajšega.

Po 8. členu ZD lahko oporočitelj razpolaga le s svojim premoženjem. V trenutku, ko je A.M. starejši sestavil svojo oporoko dne 4. 1. 1992 in ko je dne 2. 2. 1992 umrl, v njegovem premoženju ni bilo nepremičnin, s katerimi je oporočno razpolagal in ki so sedaj predmet tega zapuščinskega postopka. Predmet dedovanja so lahko le stvari in pravice, ki pripadajo posameznikom (2. člen ZD), toda z omejitvijo, da gre za pravice, ki so v pravnem prometu, ne pa za pravice, ki so vezane na osebo zapustnika in z njegovo smrtjo prenehajo. Dedičevo upravičenje glede dediščine je vezano na čas življenja dediča in ni v pravnem prometu. Zato ne more biti predmet niti pogodbenega, niti oporočnega razpolaganja.

Oporočni dediči torej ne morejo uveljavljati, da imajo pravico do zapuščine, saj nimajo vstopne pravice, po kateri bi vstopili v položaj dediča po A.M. starejšemu. Nadalje pa se tudi ne morejo sklicevati na oporoko, v kateri je a starejši razpolagal s pričakovano dediščino, saj je po 104. členu ZD pogodba, s katero kdo odtuji pričakovano dediščino, neveljavna.

Ustava Republike Slovenije v 1. odstavku 68. člena določa, da tujci lahko pridobijo lastninsko pravico na nepremičninah pod pogoji, ki jih določa zakon ali če tako določa mednarodna pogodba, ki jo ratificira državni zbor, ob pogoju vzajemnosti. Zakon o temeljnih lastninskih razmerjih pa v 82. členu določa, da imajo tuje fizične osebe ob vzajemnosti lahko lastninsko pravico na zemljišču in stavbah, ki so jih podedovale, če ne določa mednarodna pogodba drugače. Ker torej velja domneva o obstoju vzajemnosti z državo Jugoslavijo, katere pa pritožnik konkretno niti ne izpodbija, lahko A.M. mlajši deduje nepremično premoženje, tudi v kolikor je resnično jugoslovanski državljan.