Up-74/98

16.12.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe L. R. iz L. na seji senata dne 16. decembra 1998

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba L. R. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 5/96 z dne 3.12.1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1539/94 z dne 23.2.1995 in sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, št. V P 672/91-148 z dne 14.4.1994 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik izpodbija v izreku navedene sodbe, izdane v pravdnem postopku zaradi ugotovitve skupnega premoženja in izstavitve zemljiškoknjižne listine ter po nasprotni tožbi zaradi ugotovitve posebnega premoženja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da polovica dvosobnega stanovanja v L., G. 13, deloma predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer naj bi znašal delež tožnice na celotnem stanovanju 1/10, delež pritožnika (tedaj toženca) pa 9/10. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo reviziji obeh strank. Sodišča so o zadevi odločala trikrat, izpodbijane sodbe pa se nanašajo na zadnje odločanje o zadevi.

2.Pritožnik oporeka pravilnost in zakonitost izpodbijanih sodb. Zatrjuje kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 14., 18., 21., 22., 23., 25., 33., 52. in 60. člena ter ustavnih načel iz 2. in 67. člena Ustave. Zatrjuje še kršitev določb 53. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in prvega odstavka 20. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. V sicer obširni vlogi v glavnem ponavlja trditve in stališča, ki jih je uveljavljal v pravdi. Po mnenju pritožnika ni pogojev za skupno lastnino. Navaja, da je kupno pogodbo za stanovanje sklenil dne 8.9.1970, kupnino pa poravnal s kreditom, ki ga je dobil kot vodilni strokovnjak I. Glede na to, da naj bi bila kupna pogodba za stanovanje sklenjena še preden naj bi bil pritožnik tožnico spoznal, in glede na to, da naj bi mu prodajalec prenesel lastninsko pravico s potrdilom z dne 8.6.1971, t.j. pred sklenitvijo zakonske zveze dne 29.12.1978, naj bi bila napačna ugotovitev sodišča, da stanovanje deloma predstavlja skupno premoženje. Zato naj bi bilo tudi napačno stališče Vrhovnega sodišča, da naj bi bila za nastanek skupne lastnine zakoncev odločilna izročitev stanovanja v posest v času trajanja zakonske zveze in redno odplačevanje anuitet.

3.Pritožnik predlaga Ustavnemu sodišču, naj izpodbijane sodbe odpravi in potrdi sodbi št. IV P 85/87 z dne 27.2.1990 in št. II Cp 918/90 z dne 23.10.1990, ki sta bili izdani, ko je o zadevi sodišče odločalo drugič, ali pa naj Ustavno sodišče o pritožnikovem zahtevku iz nasprotne tožbe samo odloči.

B.

4.Ustavno sodišče ni še ena instanca rednega sojenja in ni pristojno presojati, ali je bilo v pravdi dejansko stanje prav ugotovljeno, materialno in procesno pravo pa prav uporabljeno.

Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršena katera od človekovih pravic, kadar ustavni pritožnik to zatrjuje.

5.Za zatrjevane kršitve človekovih pravic pa očitno ne gre. V čem bi bila kršena pravica enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) pritožnik niti ne utemeljuje. Pravica do enakega varstva pravic v sodnem postopku (22. člen Ustave) bi bila lahko kršena, ko bi sodišče v obravnavanem primeru določbe o ugotovitvi skupnega premoženja zakoncev drugače uporabilo kot sicer, ali bi sodba ne vsebovala odgovorov na vsa relevantna vprašanja oziroma trditve, česar pa izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati.

Pritožnik navaja primere sodne prakse Vrhovnega sodišča Bosne in Hercegovine iz leta 1978 in Vrhovnega sodišča Hrvaške iz leta 1988, ki pa glede pravice do enakega varstva pravic v sodnem postopku pred rednimi sodišči Republike Slovenije ne morejo biti relevantne. Če gre zgolj za očitek nepravilne uporabe materialnega prava, ki na raven človekovih pravic in svoboščin ne posega, bi Ustavno sodišče kvečjemu lahko presojalo, ali je izpodbijana sodba očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve. V tem primeru bi namreč lahko šlo za kršitev enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, ki vključuje tudi prepoved sodniške samovolje oz. arbitrarnosti. Vendar izpodbijanim sodbam v obravnavanem primeru takšnih pomanjkljivosti gotovo ni mogoče očitati. Sodišča so odločitev, da sodi del stanovanja v skupno premoženje, oprla na ustrezne določbe citiranih zakonov ter svoje odločitve obrazložila z argumenti, ki jih v pravni znanosti uveljavljene metode razlage zakonov tudi dopuščajo.

6.Tudi če bi bila odločitev sodišča napačna in bi po pritožnikovih zatrjevanjih tožnica imela le obligacijski zahtevek in ne stvarnopravnega, taka odločitev sodišča samo zato ne bi mogla pomeniti kršitve pravice do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave). Pritožnikovo premoženje, namreč ne bi bilo zaradi spremembe pravne narave premoženjskega zahtevka nič večje.

7.Pravice invalidov (52. člen) in pravice iz ustvarjalnosti (60. člen Ustave) ni mogoče razlagati na način, kot to zmotno meni pritožnik. Dodelitev posojila iz kadrovskih sredstev družbe, kjer je bil pritožnik zaposlen, ne sodi med pravice iz ustvarjalnosti, ki jih zagotavlja 60. člen Ustave; določbe 52. člena Ustave pa invalidom zagotavljajo določene pravice, ki so odraz uresničevanja načela socialne države in ne pomenijo nekih posebnih pravic, ki bi jih lahko uveljavljali v civilnopravnih premoženjskih razmerjih.

8.Pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave) in pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave) sta bili pritožniku dani in ju je s pravdanjem na treh stopnjah tudi izkoristil. Nezadovoljnost z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišč pa sama po sebi ne more biti argument o kršitvi teh človekovih pravic.

9.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave). Kot izhaja iz pritožnikove vloge, v tem okviru zatrjuje tudi kršitev 18. člena (prepoved mučenja) in 21. člena Ustave (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva), vendar teh kršitev posebej ne utemeljuje. V postopku, ki naj bi bil predolgo trajal, je bila že izdana pravnomočna odločba in je torej dejanje, s katerim naj bi bila kršena ustavna pravica, že v času vložitve ustavne pritožbe prenehalo. Morebitne zahtevke iz naslova domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja lahko pritožnik v takem primeru uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem. Pritožnik ni izkazal, da bi to sodno pot pred vložitvijo ustavne pritožbe izkoristil. Ker torej ni izčrpal vseh pravnih sredstev (51. člen Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS), se Ustavno sodišče v presojo te kršitve ni spuščalo.

10.Kršitev drugih ustavnih norm, mimo človekovih pravic in svoboščin, ne more biti predmet ustavne pritožbe, kršitev zakonskih določb sama po sebi (če ne pripelje do kršitve človekove pravice ali svoboščine) pa tudi ne.

11.Ker torej očitno ne gre za kršitev človekovih pravic, ki jih ustavna pritožba zatrjuje, je ni bilo mogoče sprejeti v obravnavo.

C.

12.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi 1. alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v senatu v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter sodnik Franc Testen in sodnica dr. Dragica Wedam - Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude