Jedro

Tožnik tako v predmetnem postopku, ne glede na vprašanje, ali ga je Upravna enota M., ki je vodila postopek denacionalizacije, zmotno štela kot pooblaščenca A. A., ni izkazal, da bi veljavno zastopal tudi A. A., zaradi česar mu slednji iz tega naslova ni dolžan plačati morebitnih odvetniških stroškov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati toženi stranki 373,32 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani - COVL, opr. št. VL 109524/2017-2 z dne 23. 11. 2017, v točki I. in III. izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. V točki II izreka je tožeči stranki naložilo, da v roku 15 dni povrne toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.550,18 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik). Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je sprejelo zmotno odločitev, da zmotno tolmači pooblastilno razmerje med A. A. in tožnikom, saj je B. B. tožnika veljavno pooblastila za zastopanje A. A.. B. B. je imela pooblastilo za prenos pooblastila na tožnika, kakor izhaja iz pooblastila z dne 15. 1. 1997 in privolitev A. A. v prenos pooblastila posledično ni bila potrebna. Zmotno je zato tolmačenje sodišča prve stopnje, da A. A. ni izkazal volje, da bi B. B. lahko pooblastilo veljavno prenesla na tretjo osebo. Zmoten je zaključek, da naj bi se tožnik neupravičeno in nezakonito predstavljal kot pooblaščenec A. A. Postopek denacionalizacije je namreč bil izveden s tožnikom, kot pooblaščencem B. B. in tudi A. A. . Iz zapisnika v zadevi št. 362-7/93-81 z dne 28. 6. 2006 je razvidno, da je upravni organ obravnaval sedanjega tožnika tudi kot pooblaščenca A. A.. Upravna enota M. odločb ni nikdar vročala neposredno B. B. in A. A., ampak le tožniku. B. B. je bila v postopku denacionalizacije postavljena kot skrbnica za poseben primer, tako da je imela polno pooblastilo, da za zastopanje pooblasti drugo osebo. Takšna je tudi znana sodna praksa, ki jo sodišče prve stopnje očitno negira. Podana je bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, ko se zatrjuje, da ni soglasja A. A. za prenos pooblastila s strani B. B. na tretjo osebo, kar je v pooblastilu z dne 15. 1. 1997 izrecno zapisano. Ker je prenos pooblastila izrecno dovoljen v pooblastilu z dne 15. 1. 1997, pismo B. B. z dne 20. 1. 2013, da je A. A. zaupal le njej in da bi si drugače najel odvetnika, za odločitev ni bistvenega pomena. Tudi dejstvo, da naj bi A. A. v letu 2011 najel pooblaščenca toženca, odvetnika C. C., odločitve ne more spremeniti. Tožnika ni mogoče bremeniti za podajo kakršnih koli poročil, saj je o vsem vedno poročal B. B., ki je bila pooblaščenka A. A. in je s tem svojo dolžnost obveščanja vsekakor izpolnil. Prav tako pa je odločbe prejemala tudi odvetnica D. D., ki jo je pooblastil A. A. in ga je zastopala v postopku 362-7/93-94 (0503). Zmoten je zato zaključek sodišča prve stopnje, da A. A. ni bil seznanjen s pravnomočno zaključenimi zadevami v postopkih št. 321-699/92-11 in 362-7/93. Tožnik v pritožbi nadalje pojasnjuje, zakaj je bil v času zapuščinskega postopka po pokojnem A. A. pripravljen le informativni izračun in se opredeljuje do dogodkov, ki so se zgodili po končanem denacionalizacijskem postopku, na katere ni imel vpliva in se nanj ne nanašajo. Tožnik se zavzema za ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, s stroškovno posledico. Podrejeno se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, zakaj je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in se zavzema za zavrnitev pritožbe. Priglaša tudi stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo s pritožbo uveljavljanih in po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razjasnilo je relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sprejeta odločitev je pravilna, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi očitki pa dodaja:

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je Okrajno sodišče v Ljubljani – COVL s sklepom o izvršbi na podlagi predloga upnika (sedaj tožnika) naložilo dolžniku (sedaj tožencu) plačilo zneska 9.897,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2015 dalje do plačila in plačilo stroškov izvršilnega postopka v znesku 156,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper izdani sklep o izvršbi je toženec vložil ugovor, zaradi česar je izvršilno sodišče s sklepom z dne 14. 2. 2018 razveljavilo sklep o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj ter sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku. Tožnik je plačilo terjatve zahteval na podlagi verodostojne listine, računa št. 2015-00297 z dne 5. 10. 2015 za plačilo zneska 9.897,93 EUR, s priloženim stroškovnikom za odvetniške storitve v skupni višini 19.795,85 EUR (priloga A11), ki jih je opravil v denacionalizacijskem postopku pri Upravni enoti v M., Oddelek za okolje in prostor, za denacionalizacijska upravičenca in predlagatelja postopka E. E. in njegovega brata A. A. Po smrti E. E.1 sta v njegovem imenu denacionalizacijski postopek nadaljevala njegova žena B. B. in sin F. F. Toženec je sin A. A. in njegov edini dedič, kot izhaja iz sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. D 468/2012 z dne 15. 11. 2012. 7. Med pravdnima strankama tekom postopka ni bilo sporno, da je A. A. dne 15. 1. 1997 pooblastil B. B., da ga zastopa v denacionalizacijskem postopku. Kot izhaja iz lastnoročno podpisanega pooblastila (priloga A3), je A. A. pooblastil B. B., da ga zastopa v vseh denacionalizacijskih zahtevkih, ki se vodijo pri Upravni enoti M., izrecno so bili navedeni denacionalizacijski postopki št. 362-7/93-4, 364-06-321/95 in 321-699/92. Kot nadalje izhaja iz besedila pooblastila, „ima imenovana vsa pooblastila, lahko zahtevek umakne, se mu odpove, sklene poravnavo, ga umakne, kar vse velja tudi za odpoved ali umik pravnega sredstva, prenese pooblastilo na drugega, vloži pa lahko tudi katerokoli izredno pravno sredstvo“.

8. Iz besedila pooblastila jasno izhaja, da lahko B. B. prenese pooblastilo na drugega. Napačno je pritožbeno razumevanje razlogov izpodbijane sodbe, da naj bi sodišče prve stopnje zaključilo, da „B. B. ni imela dovoljenja za prenos pooblastila na tožnika“. Kakor že povedano, med pravdnima strankama vsebina pooblastila, ki ga je A. A. zapisal dne 15. 1. 1997, niti ni bila sporna. Pritožba ne more biti uspešna z očitki, da je „zmotno tolmačenje sodišča prve stopnje, da A. A. ni izkazal volje, da bi B. B. lahko pooblastilo veljavno prenesla na tretjo osebo“.

9. Med pravdnima strankama prav tako ni bilo sporno, da je B. B. dne 11. 3. 1996 tožnika pooblastila za zastopanje v postopku denacionalizacije, v katerega je vstopila po svojem pokojnem možu E. E. Kot izhaja iz pritožbe, tožnik meni, da je s tem pooblastilom B. B. veljavno prenesla pooblastilo nanj tudi v imenu A. A. Tožnik prihaja s pritožbenimi navedbami sam s seboj nasprotje, saj po eni strani navaja, da „je notranje razmerje med stranko in pooblaščencem (A. A. in B. B.) bilo zasnovano na zaupanju stranke do pooblaščenca in je tesno osebnega značaja, zaradi česar zakon pogojuje prenos pooblastila na drugega z obstojem strankinega izrecnega pooblastila“, nato pa zmotno meni, da je B. B. pooblastilo veljavno prenesla nanj.

10. Kot izhaja iz pritožbe, tožnik sam poudarja, da „je imel pooblastilo le od B. B., ki ga je pooblastila za zastopanje najprej v svojem imenu, kot dedinja po pokojnem E. E. st., nato kot skrbnica za poseben primer po G. G. in tudi s prenosom pooblastila za A. A.“. Tožnik torej meni, da je B. B. s tem svojim pooblastilom, ko ga je pooblastila za zastopanje, nanj prenesla tudi pooblastilo za A. A. Pri tem spregleda, da je B. B. tožnika pooblastila za zastopanje eno leto pred tem, ko je A. A. njej dal pooblastilo, zaradi česar tega pooblastila ni moč šteti tudi kot pooblastila, danega še za A. A., da pa je bilo tožniku s strani B. B. za tem dano pooblastilo tudi za A. A., pa tožnik v postopku ne zatrjuje.

11. Posledično so neutemeljena pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni zaključilo, da iz pooblastila A. A. B. B. ne izhaja, da ga ne sme prenesti na drugega, ampak da B. B. tožnika ni pooblastila tudi v imenu A. A., saj je njeno pooblastilo tožniku (na katerega se tožnik v postopku ves čas sklicuje) bilo dano skoraj eno leto pred tem, ko je sama postala pooblaščenka A. A. 12. Sodišče prve stopnje pri tem ni „negiralo sodne prakse“, kot neutemeljeno navaja pritožba. Povsem jasno je, da pooblaščenec ne more veljavno prenesti pooblastila na drugega pred tem, ko je sam postal pooblaščenec. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da B. B., ki je sicer imela dovoljenje A. A., da pooblastilo lahko prenese na drugega, tega ni mogla prenesti na tožnika s pooblastilom, ki ga je v svojem imenu podpisala dne 11. 3. 1996, kar je skoraj eno leto pred tem. Tožnik bi lahko veljavno zastopal A. A. le v primeru, če bi B. B. nanj prenesla pooblastilo po 15. 1. 1997, tega pa v predmetnem postopku ni niti zatrjeval, niti izkazal. Tožnik je namreč ves čas navajal, da je B. B. nanj veljavno prenesla pooblastilo, ko ga je sama pooblastila za zastopanje (pooblastilo v prilogi A27 z dne 11. 3. 1996).

13. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, zapisan v točki 10 izpodbijane sodbe, da tožnik pooblastila za zastopanje A. A. v denacionalizacijskem postopku št. 362-7/93 ni predložil, prav tako pa ni z ničemer izkazal, da nastopa kot namestnik pooblaščenke A. A., to je B. B., na podlagi njegovega pooblastila, ki ga je dal za zastopanje v denacionalizacijskem postopku B. B. dne 15. 1. 1997 in dovolitve prenosa na drugega. Tudi v tem primeru bi namreč moral tožnik izkazati, da je B. B. njega izbrala kot njenega namestnika. Kot določa drugi odstavek 753. člena Zakona o obligacijskih razmerjih2 (v nadaljevanju ZOR), ki ga je sodišče prve stopnje uporabilo glede na določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika3, sme prevzemnik izvršitev naročila zaupati drugemu samo, če mu je naročitelj to dovolil ali če so ga k temu prisilile okoliščine. A. A. je dal B. B. v pooblastilu z dne 15. 1. 1997 dovoljenje, da prenese pooblastilo na drugega, vendar tožnik ni izkazal, da bi ga prenesla nanj tudi v imenu A. A., zaradi česar pooblastilno razmerje med tožnikom in A. A. ni nastalo. Tožnik tako v predmetnem postopku, ne glede na vprašanje, ali ga je Upravna enota M., ki je vodila postopek denacionalizacije, zmotno štela kot pooblaščenca A. A., ni izkazal, da bi veljavno zastopal tudi A. A., zaradi česar mu slednji iz tega naslova ni dolžan plačati morebitnih odvetniških stroškov, katerih plačilo sedaj zahteva od toženca, kot njegovega edinega dediča. 14. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje iz točke 13 obrazložitve sodbe, da izvršilni predlog tožnika za izterjavo odvetniških stroškov po računu št. 2015-00297 z dne 5. 10. 2015 v višini 9.897,93 EUR ni utemeljen, saj pooblastilno razmerje med tožnikom, kot odvetnikom in pravnim prednikom toženca A. A., za zastopanje v denacionalizacijskem postopku pred UE M. št. 362-7/93 in 321-699/92 nikoli ni obstajalo oziroma sploh ni bilo veljavno vzpostavljeno, prav tako pa tožnik ni bil pooblaščenec pravnega prednika toženca v nepravdni zadevi naslovnega sodišča N 68/2006, zaradi česar je sklep o izvršbi pravilno razveljavilo glede tožnikovega zahtevka za plačilo terjatve in izvršilnih stroškov (oboje s pripadki) in tožbeni zahtevek zavrnilo.

15. Ostala vprašanja, s katerimi se je tekom sojenja na prvi stopnji ukvarjalo sodišče prve stopnje, in sicer ali je tožnik opravil svojo dolžnost obveščanja A. A., ali mu je podajal poročila, katerega odvetnika je A. A. še pooblastil za zastopanje, kaj se je dogajalo po končanem postopku denacionalizacije in zakaj je tožnik sprva napravil le informativni izračun odvetniških stroškov, upoštevaje zgoraj navedeno, za odločitev v zadevi niso bistvenega pomena, zato se sodišču druge stopnje do teh navedb ni bilo potrebno opredeljevati.

16. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in je pritožba ne more izpodbiti. Sodišče druge stopnje je zato, v skladu z določbo 353. člena ZPP, pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Sodišče druge stopnje je o stroških pritožbenega postopka odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške ter stroške odgovora na pritožbo toženca. Sodišče druge stopnje je tožencu priznalo naslednje stroške: 500 točk za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife – OT (in ne priglašenih 625 točk, saj od 6. 4. 2019 dalje velja nova vrednost točke, ki je 0,60 EUR in ne več 0,459 EUR, kar pomeni, da je glede na vrednost predmeta 9.897,93 EUR vrednost storitve – vložitev odgovora na pritožbo – sedaj 500 in ne več 625 točk4), materialni stroški v višini 2% v skladu z 11/3 členom OT, kar je 10 točk in skupaj znaša 510 točk ter ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 306,00 EUR, kar skupaj z 22% DDV (12/2 člen OT) v znesku 67,32 EUR znaša 373,32 EUR.

1 E. E. je umrl 26. 3. 1994. 2 Določba z enako vsebino izhaja iz drugega odstavka 770. člena OZ. 3 Ker je obligacijsko razmerje nastalo pred veljavnostjo OZ. 4 Glede na določbo drugega odstavka 20. člena Zakona o odvetništvu se plačilo in stroški obračunavajo po odvetniški tarifi, ki velja na dan odločanja, če ni za posamezne primere z odvetniško tarifo drugače določeno.