Jedro

Pravna prednica tožnikov je postala imetnica pravice uporabe na obravnavani nepremičnini. Po tedanjih predpisih je bil mogoč prenos pravice uporabe na družbenem premoženju že z odločbo, s katero je pristojni organ stavbno zemljišče, ki je bilo družbena lastnina, dal v uporabo posamezniku z namenom izgradnje gradbenega objekta.

V skladu s 43. in 46. členom ZPZS je bil mogoč prenos določenega družbenega premoženja z odločbo, s katero je dal organ stavbno zemljišče, ki je družbena lastnina, v trajno uporabo z namenom izgradnje gradbenega objekta in na način, da se to zemljišče uporablja za potrebe tega objekta. Tako izvršen prenos pravice uporabe na družbeni lastnini je zadoščal in za prenos ni bilo treba skleniti pogodbe in izrecnega zapisa prenosa pravice, ampak je do prenosa pravice prišlo že s samo odločbo pristojnega organa o dodelitvi zemljišča za gradnjo in prevzemom zgrajenega objekta v uporabo.

Za oceno, če je pravna prednica tožnikov pridobila pravico uporabe, je pomembno, da je gradila z dovoljenjem pravne prednice tožene stranke, ki ji je v ta namen dala v uporabo zemljišče za gradnjo hiše in za uporabo ter za to potrebna (upravna) dovoljenja. Pravna prednica tožnikov je gradnjo tudi izvedla. Odločba o podelitvi zemljišča za gradnjo in gradbeno dovoljenje vsebujeta pravico graditi, ta pa pravico trajne uporabe zemljišča, na katerem je zgrajen objekt. V obravnavnem primeru se uveljavlja priposestovanje (le) na delu nepremičnine. Tožnika sta od nakupa dalje (tudi) sporni, sorazmerno majhni del zemljišča, za katerega sta bila prepričana, da pripada kupljeni parceli oziroma predstavlja njen sestavni del, uživala. Zato sta bila lahko upravičeno prepričana, da sta postala lastnika spornega, mejnega dela zemljišča. Pri zunajknjižnem priposestvovanju je pravno pomembno, da gre za priposestvovanje majhnega dela zemljišča ob meji dveh sosednjih zemljišč, in ne za priposestovanje celotne samostojne parcele.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta tožnika solastnika vsak do 1/2 nepremičnin parc. št. 937/130 k.o. X in parc. št. 937/129 k.o. X, skladno z izvedenskim poročilom izvedenke H. H. s 13. 12. 2018 in elaboratom parcelacije ter skico terenske meritve, ki je sestavni del elaborata (I. točka izreka). Zavrglo je tožbo v delu, ki se glasi, da je podlaga za vknjižbo ugotovljene pravice pravnomočna sodba (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrniti tožnikoma pravdne stroške v višini 2.963,44 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (I. in III. točko izreka) se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da sta tožnika pridobila lastninsko pravico na podlagi zakona, in sicer na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) in na podlagi priposestvovanja. Če je nekdo pridobil lastninsko pravico na nepremičnini le na podlagi ZLNDL, je ni mogel še priposestvovati, kar izhaja iz sklepa VS RS II Ips 49/2016. Sodišče je svoje stališče utemeljilo le z izvedenskim mnenjem M. M. Ta je priznala, da zemljišče ni bilo predvideno kot pripadajoče zemljišče k stavbi niti po prostorskih aktih niti po projektni dokumentaciji. Odločitev sodišča, da za ugotovitev pripadajočega zemljišča zadošča že pretekla raba zemljišča, je napačna. V prvem odstavku 63. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine (ZVEtL-1) so natančno določeni kriteriji oziroma merila, po katerih sodišče odloča o pripadajočem zemljišču. Pretekla raba je le eden od kriterijev. Sodišče mora odločati po vseh merilih in kriterijih iz 1. do 4. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 in ne le po enem od njih. Poleg tega je ugotavljanje pretekle rabe v pristojnosti sodišča in ne sodnega izvedenca. Sodišče ni navedlo določb ZVEtL in v obrazložitvi o tem ni nobenih razlogov, zaradi česar se izpodbijane odločbe glede pripadajočega zemljišča ne da preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Tožena stranka tudi meni, da ni izkazano priposestvovanje, saj tožnika nista bila v dobri veri. Priča K. K. ni vedela, kdaj naj bi se zgradila ograja, niti kdo naj bi jo postavil. Tožnika pa nista izkazala pravnega naslova, zaradi katerega bi bila v opravičljivi zmoti, da je zemljišče njuna last. Tožena stranka je ves čas pozivala tožnika, da predložita PGD in PZI, vendar ga kljub pozivom nista predložila. Tožnika sta se sklicevala na neke listine kot podlago, zaradi katerih naj bi bila v opravičljivi zmoti in v prepričanju, da naj bi bilo zemljišče njuna last. Listin nista predložila, sodišče pa bi moralo upoštevati, da nimata podlage za to, da bi štela, da je zemljišče v njuni lasti oziroma da bi bila v dobri veri. Ob zanikanju dobre vere, to pomeni zatrjevanje negativnega dejstva, ki ga lahko nasprotna stranka izkaže za neutemeljenega le, da v nasprotju s takim negativnim zatrjevanim dejstvom predloži nasprotne dokaze. Sodišče je le na podlagi prepričljive izpovedi ugotovilo obstoj priposestovanja. Listine pa so izkazovale drugačno pravno in dejansko stanje. Sodišče bi moralo zato tožbeni zahtevek zavrniti.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna. To je navedlo tudi vse razloge, ki tako odločitev utemeljujejo. Razlogi so jasni, si ne nasprotujejo in jih je mogoče preizkusiti. Zatrjevana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

6. Tožnika sta solastnika nepremičnine ID znak 0000 937/24 vsak do ene polovice, ki v naravi predstavlja vrstno hišo s pripadajočim zemljiščem. Hišo je leta 1966 zgradila njena pravna prednica, tožnika pa sta nepremičnino kupila v letu 2001. Funkcionalno zemljišče k hiši nikoli ni bilo odmerjeno.

7. Tožnika v obravnavanem sporu trdita, da je njuna pravna prednica na zemljišču, ki je bilo v sistemu družbene lastnine namenjeno redni rabi stavbe in je imela na njem pravico uporabe, pridobila lastninsko pravico, s prodajo nepremičnine pa je lastninska pravica prešla na tožnika. S tožbo prav tako uveljavljata priposestvovanje spornega dela nepremičnine, saj sta onadva, pred njima pa njuna pravna prednica od zgraditve hiše dalje, imela sporno zemljišče v posesti. Dejansko stanje v naravi se od zgraditve hiše do danes ni spreminjalo.

8. Pritožbeno sodišče šteje, da je pritožbeno sporen prvi prenos pravice uporabe s pravne prednice tožene stranke na pravno prednico tožnikov. Prvostopenjsko sodišče je, da bi ugotovilo, če je pravna prednica tožnikov v letu 1966 (ko je bila hiša zgrajena) pridobila pravico uporabe spornega stavbnega zemljišča, za ugotovitev pravno relevantnih dejstev postavilo izvedenko urbanistične stroke in pravilno izhajalo iz pravnih predpisov, ki so veljali v tistem času. Pravica uporabe stavbnega zemljišča družbene lastnine se je po svoji naravi in načinu prenosa bistveno razlikovala od lastninske pravice. Bistveno je bilo, kdo je družbeno premoženje uporabljal. 9. Iz izvedenskega dela s prilogami izvedenke M. M. izhaja, da je pravni prednik tožene stranke s pogodbo s 1. 6. 1966 (list. št. 70-73 spisa) dovolil, da sme pravna prednica tožnikov zemljišče (ki se je neposredno nanašalo na nepremičnino, ki danes predstavlja parc. št. 937/1 k.o. X in je predmet tega postopka), ki je imelo status družbene lastnine, uporabiti za zgraditev stanovanjske hiše in da je Oddelek za komunalo in gradnje skupščine Občine Y. z odločbo z dne 24. 8. 1966 izdal pravni prednici tožnikov gradbeno dovoljenje za gradnjo stanovanjske atrijske hiše, ki jo je, kot je nesporno ugotovljeno, pravna prednica tožnikov tudi zgradila in jo nemoteno uporabljala, nato pa v letu 2001 prodala tožnikoma, ki sta jo nemoteno uporabljala od vložitve tožbe.

10. Ob taki dejanski podlagi je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je pravna prednica tožnikov postala imetnica pravice uporabe na obravnavani nepremičnini. Po tedanjih predpisih je bil mogoč prenos pravice uporabe na družbenem premoženju že z odločbo, s katero je pristojni organ stavbno zemljišče, ki je bilo družbena lastnina, dal v uporabo posamezniku z namenom izgradnje gradbenega objekta.

11. Prenos pravice uporabe so urejali specialni predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno presojalo. V skladu s 43. in 46. členom Zakona o prometu z zemljišči in stavbami (Ur. list FLRJ, št. 26/1954) je bil mogoč prenos določenega družbenega premoženja z odločbo, s katero je dal organ stavbno zemljišče, ki je družbena lastnina, v trajno uporabo z namenom izgradnje gradbenega objekta in na način, da se to zemljišče uporablja za potrebe tega objekta. Tako izvršen prenos pravice uporabe na družbeni lastnini je zadoščal in za prenos ni bilo treba skleniti pogodbe in izrecnega zapisa prenosa pravice, ampak je do prenosa pravice prišlo že s samo odločbo pristojnega organa o dodelitvi zemljišča za gradnjo in prevzemom zgrajenega objekta v uporabo.

12. Za oceno, če je pravna prednica tožnikov pridobila pravico uporabe, je pomembno, da je gradila z dovoljenjem pravne prednice tožene stranke, ki ji je v ta namen dala v uporabo zemljišče za gradnjo hiše in za uporabo ter za to potrebna (upravna) dovoljenja. Pravna prednica tožnikov je gradnjo tudi izvedla. Odločba o podelitvi zemljišča za gradnjo in gradbeno dovoljenje vsebujeta pravico graditi, ta pa pravico trajne uporabe zemljišča, na katerem je zgrajen objekt. Taka je tudi sodna praksa (primerjaj odločbi VS RS II Ips 553/2002, II Ips 223/2009 in druge). Pritožbeni očitek, da je sodišče določilo pripadajoče zemljišče (le) na podlagi "pretekle" uporabe, tako ni utemeljen. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prepustilo odločitev o tem izvedenki. Sodišče je za razjasnitev pravno pomembnih dejstev potrebovalo strokovno znanje izvedenke, ki jo je tudi postavilo, nato pa na podlagi celotnega dokaznega postopka napravilo zaključke, ki so pravilni in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

13. Po izvedenem dokaznem postopku je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je zemljišče na severnem delu parcele, sedaj označeno z novo nastalo parc. št. 937/129 in zemljišče na zahodnem in jugozahodnem delu parcele, sedaj označeno z novonastalo parc. št. 937/13, zemljišče, potrebno za redno uporabo stavbe (12. člen ZTLR). Razlogi, ki utemeljujejo ugotovitve sodišča izhajajo iz obrazložitve sodišča v točkah 8 do 11 sodbe. Ti razlogi temeljijo na dokaznem postopku, ki je obsegal poleg izvedenskega mnenja še zaslišanje strank in priče ter ogleda na kraju samem tudi listinske dokaze v spisu. Zaključki sodišča prve stopnje pa so pravilni, logični in prepričljivi ter jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

14. V postopku ni bilo sporno, da je tožnikoma njuna pravna prednica prodala nepremičnino v letu 2001, ko je bila nanju prenesena lastninska pravica. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je bila z nakupom nepremičnine v letu 2001 na tožnika prenesena tudi lastninska pravica na zemljišču označenem z novimi parcelami št. 937/129 in 937/130 k.o. X. 15. Kot dodatne (rezervne) razloge za ugotovitev pridobitve lastninske pravice spornem zemljišču je prvostopenjsko sodišče presojalo še, če sta tožnika pridobila lastninsko pravico na drugi pravni podlagi, in sicer s priposestvovanjem. Pritožbeno sklicevanje tožene stranke na odločbo VS RS II Ips 49/2016 (po kateri kdor je na podlagi določb ZLNDL postal lastnik nepremičnine, ne more lastninske pravice na njej še priposestvovati), v obravnavani zadevi ne more biti uspešno, saj gre za drugačno pravno situacijo. Ob uveljaviti ZLNDL v letu 1997 je postala lastnica nepremičnine pravna prednica tožnikov, ki je s kupoprodajno pogodbo v letu 2001 na tožnika prenesla lastninsko pravico. V dodatnih (rezervnih) razlogih pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da sta tožnika dobila lastninsko pravico tudi s priposestovanjem. Izhajajoč iz njunega pravnega položaja, iz pogodbe, s katero sta kupila nepremičnino (med postopkom ni bilo sporno, da sta nepremičnino kupila v letu 2001), sta se zanesla, da je v pogodbi navedeno vse ter da sta kupila celotno nepremičnino, kot sta jo prejela v naravi. Štela sta, da sta zemljišče prejela v last v celoti na podlagi veljavnega pravnega posla. Dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po poteku desetih let (drugi odstavek 43. člena SPZ).

16. V obravnavnem primeru se uveljavlja priposestovanje (le) na delu nepremičnine. Tožnika sta od nakupa dalje (tudi) sporni, sorazmerno majhni del zemljišča, za katerega sta bila prepričana, da pripada kupljeni parceli oziroma predstavlja njen sestavni del, uživala. Zato sta bila lahko upravičeno prepričana, da sta postala lastnika spornega, mejnega dela zemljišča. Pri zunajknjižnem priposestvovanju je pravno pomembno, da gre za priposestvovanje majhnega dela zemljišča ob meji dveh sosednjih zemljišč, in ne za priposestovanje celotne samostojne parcele (primerjaj odločbi VSL I Cp 4514/2010 in VSM I Cp 996/2018 in teorijo; Ana Vlahek, Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, Zbornik znanstvenih razprav, LXVI, 2006, stran 325, 326).1

17. Kot je pravilno obrazložilo že prvostopenjsko sodišče, se dobra vera domneva in je tožnika nista dolžna dokazovati (tožena stranka v pritožbi zmotno trdi, da je dovolj že zanikanje dobre vere, kar predstavlja negativno dejstvo, ki ga ni moč dokazati). Nasprotna stranka je tista, ki mora nedobrovernost dokazati (9. člen SPZ). Prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni imelo pomislekov, da sta bila tožnika ob nakupu in celotno priposestvovalno dobo v dobri veri, da spada sporno zemljišče k parceli, na kateri stoji njuna stanovanjska hiša, saj sta ga uporabljala in urejala več kot 20 let. To je potrdila tudi priča K. K. Sodišče pa se je o stanju v naravi prepričalo ob ogledu, razvidno je tudi iz fotografij v spisu. Sodišče je ugotovilo, da je celotno naselje urejeno identično, da tožnika sporno zemljišče ves čas uporabljata kot svoje, saj stanovanjske hiše drugače niti ne bi bilo mogoče uporabljati. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bila dobra vera pri tožnikih podana ves čas priposestovalne dobe (več kot deset let) oziroma od nakupa nepremičnine dalje, pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

18. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, niti niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

1 Avtorica kot možen primer izjemoma dovoljenega zunajknjižnega priposestvovanja dodaja tudi primer obmejnih delov sosednjih zemljišč, torej primere priposestovanj na delih zemljišč, ki ga sicer tudi sedaj izrecno predvideva določba tretjega odstavka 43. člena SPZ.