Jedro

Bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu je podana vedno, če je odločitev v nasprotju s podatki spisov. Ker v spisih ni dokazila iz uradne evidence, da je bil tožnik tri dni in več samovoljno odsoten iz azilnega doma, je odločitev sodišča v nasprotju s podatki upravnih spisov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne prvostopnemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/03 in 85/05-odlUS) zavrnilo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 23.6.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 1. odstavka 42. člena ZAzil ustavila postopek za priznanje azila tožniku in mu hkrati določila rok, v katerem mora zapustiti Slovenijo. Pojasnila je, da je tožnik 22.4.2005 vložil ponovno prošnjo za priznanje azila, zaradi česar je bil začasno nastanjen v Azilnem domu v L., od koder je samovoljno odšel dne 17.6.2005 in se v azilni dom ni vrnil v roku treh dni. To pa je razlog, da se v skladu s 5. alineo 1. odstavka 42. člena postopek za azil ustavi.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka. Menilo je, da so izpolnjeni pogoji za ustavitev postopka po 5. alinei 1. odstavka 42. člena ZAzil. Iz podatkov in listin predloženega upravnega spisa izhaja, da je v uradnih evidencah pristojnega organa evidentirano, da je tožnik dne 17.6.2005 samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil vse do datuma izdaje izpodbijanega sklepa, torej do dne 23.6.2005, ki je bil tožnikovi pooblaščenki vročen dne 7.7.2005. Tožnik v tožbi niti ni izpodbijal ugotovljenih dejstev, navajal je le, da je azilni dom zapustil zaradi udeležbe na pogrebu svojega sorodnika. Takšna navedba pa po presoji prvostopnega sodišča na drugačno odločitev v obravnavanem primeru ne more vplivati. Ker je bilo v obravnavanem primeru po presoji prvostopnega sodišča dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, prvostopno sodišče tudi ni opravilo glavne obravnave, čeprav jo je tožnik v tožbi izrecno zahteval. Tožnik namreč v tožbi ni navedel ničesar, kar bi kazalo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje in na okoliščine, ki so pravno pomembne za odločitev o ustavitvi postopka v takšnem primeru.

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožnik, in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnih predpisov. Meni, da se mu neopravičeno očita, da je samovoljno zapustil azilni dom, saj je imel smrtni slučaj in je moral na pogreb, ni pa vedel, da mora to sporočiti v azilni dom. Sodišče ga ni zaslišalo in ni opravilo glavne obravnave, zato je podana kršitev pravil postopka in je že zato treba izpodbijano sodbo razveljaviti. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba v celoti razveljavi in naloži prvostopnemu organu ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z določbo 42. člena ZAzil se v določenih primerih prošnja za azil šteje za umaknjeno že s samim nastopom določenih okoliščin. Na podlagi 5. alineje 1. odstavka 42. člena ZAzil se prošnja za azil šteje za umaknjeno in se postopek s sklepom ustavi, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa, ki vodi postopek, razvidno, da je prosilec za azil samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v roku treh dni od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo. V takem postopku prosilec za azil pred izdajo sklepa o ustaviti postopka nima možnosti ugovarjati ugotovljenemu dejanskemu stanju in lahko to prvič stori šele v postopku pred upravnim sodiščem. V tretji alineji 63.a člena ZAzil je določeno, da se zaradi zagotovitve podatkov, potrebnih za opravljanje nalog, določenih s tem zakonom, vodi in vzdržuje evidenca o prosilcih za azil, nastanjenih v azilnem domu oziroma njegovih izpostavah.

V obravnavanem primeru je tožena stranka izdala sklep o ustavitvi azilnega postopka, ker naj bi iz uradnih evidenc izhajalo, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in naj bi bil izbrisan iz njihove evidence dne 17.6.2005. Prvostopno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da "je iz podatkov in listin predloženega upravnega spisa razvidno, da je v uradnih evidencah pristojnega organa evidentirano, da je tožnik dne 17.6.2005 samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil vse do datuma izdaje izpodbijanega sklepa 23.6.2005, ki je bil tožnikovi pooblaščenki vročen 7.7.2005, tožnik pa teh ugotovitev v tožbi ne izpodbija oziroma jih ne oporeka".

Trditve prvostopnega sodišča in tožene stranke, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil vse do izdaje sklepa tožene stranke, pa predloženi upravni spisi ne potrjujejo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje in tožene strnake niti ni navedeno, v kateri uradni evidenci so bila pravno relevantna dejstva evidentirana. V upravnem spisu se nahaja samo Dnevno poročilo azilnega doma z dne 17.6.2005, iz katerega pa ne izhaja, da so bila sporna dejstva evidentirana v uradni evidenci. Ker mora pristojni organ na podlagi 5. alineje 1. odstavka 42. člena ZAzil pravnorelevantna dejstva (samovoljno zapustitev azilnega doma in tridnevno odsotnost) ugotoviti iz uradne evidence, bi vpogled v uradno evidenco lahko vplival na odločitev o pravilnosti izpodbijanega sklepa tožene stranke.

Če sodišče prve stopnje šteje za uradno evidenco fotokopijo Dnevnega poročila iz azilnega doma z dne 17.6.2005, pritožbeno sodišče meni, da to ni izpisek iz uradne evidence v smislu 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-UPB1, Uradni list RS, št. 22/05), saj gre le za fotokopijo dnevnega poročila brez podpisa in štampiljke pristojnega organa, pri čemer iz te fotokopije izhaja le tožnikova odsotnost za dan 17.6.2005, ne pa tudi za naslednje dni. Na podlagi navedenega ni mogoče niti ugotoviti, da bi bil tožnik dejansko samovoljno odsoten iz azilnega doma vsaj tri dni, kar je pravno relevanten rok za ustavitev postopka po 5. alineji 1. odstavka 42. člena ZAzil. Na odločitev v tej stvari ne more vplivati sklicevanje sodišča prve stopnje na dejstvo, da tožnik niti ne ugovarja, da bi bil iz azilnega doma odsoten. Niti izpodbijana sodba niti izpodbijana odločba tožene stranke namreč ne temeljita na priznanju tožnika, temveč na sklicevanju na podatke iz uradne evidence.

Ker torej izpodbijana sodba nima podlage v upravnih spisih, je prvostopno sodišče s tem napravilo kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, to pa je bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu iz 3. odstavka 72. člena ZUS, zaradi katere je treba sodbo prvostopnega sodišča na podlagi 74. člena ZUS razveljaviti in mu zadevo vrniti, da opravi nov postopek.

V ponovljenem postopku bo moralo prvostopno sodišče ugotoviti, ali in s čim je dejansko izkazana tožnikova odsotnost iz azilnega doma. Če bo ugotovilo, da je ta na pravnorelevanten način izkazana, bo moralo presoditi tudi, ali gre za dejansko samovoljno odsotnost oziroma ali je bil tožnik pravilno opozorjen na pravne posledice samovoljne zapustitve azilnega doma. Šele na podlagi tako ugotovljenih dejstev bo lahko prvostopno sodišče ponovno odločalo o tem, ali so v obravnavnem primeru bili izpolnjeni pogoji za ustavitev postopka po 5. alineji 1. odstavka 42. člena ZAzil. Ker je že navedeni razlog dovolj za razveljavitev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, se pritožbeno sodišče do drugih pritožbenih navedb v tem sklepu ne opredeljuje.