Jedro

V izreku izpodbijane odločbe je organ odločil (zgolj), da se tožnici vpiše novo stalno prebivališče na naslovu v tujini, in sicer na območju, ki ni pod jurisdikcijo Republike Slovenije, to je v Črni Gori. Tak izrek ni v skladu z določbo šestega odstavka 8. člena ZPPreb.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Kranj št. 210-166/2013-17 z dne 8.10.2013 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se z dnem dokončnosti odločbe tožnici vpiše novo stalno prebivališče na naslov A., Črna Gora. V svoji obrazložitvi navaja, da je postopek ugotavljanja tožničinega dejanskega stalnega prebivališča uvedel na podlagi dne 28. 2. 2013 prejetega dopisa Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ker tožnica naj ne bi prebivala na naslovu B. Tožnica je bila na podlagi dopisa organa vabljena na zaslišanje na Veleposlaništvo Republike Slovenije (RS) v Podgorici. Vabilo je prevzela dne 5. 5. 2013, kar je razvidno iz priložene povratnice, vendar se vabilu na zaslišanje ni odzvala. Organ je v postopku na zaslišanje vabil tudi več prič, med drugim C.C. in policista Č.Č. Slednji je povedal, da tožnice kljub večkratnemu iskanju na navedenem naslovu v B. niso našli in da je bilo v razgovorih s stanovalci ugotovljeno, da na tem naslovu ne živi že več kot 10 let. Po tako izvedenem ugotovitvenem postopku je organ odločil tako, kot izhaja iz izreka te odločbe. Sklicuje se na določbe 3. in 8. člena Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb).

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ na podlagi pisnih izjav in izpovedb zaslišanih (navedenih) prič pravilno ugotovil, da tožnica, na navedenem naslovu v B. stalno ne prebiva.

Tožnica zoper takšno odločitev vlaga tožbo, v kateri navaja, da izpodbijano odločbo zavrača zaradi napačnega tolmačenja zakonskih določb. Meni, da se zakonske določbe, na katere se sklicujeta prvostopenjski in drugostopenjski organ, nanašajo le na primere, v katerih osebi poteče pravica do prebivanja, pa oseba iz kakršnih koli razlogov ne opravi formalnosti. To pa daje pravico UE, da formalnosti opravi v imenu stranke. V njenem primeru pa gre za grob in nasilen poskus administrativne spremembe, kljub neoporečni pravici do bivanja na navedenem naslovu, kar zato predstavlja tudi kršitev človekovih pravic. Zakon ji ne omejuje pravice do prostega gibanja in o svojih obiskih pri znancih, otrocih in vnukih, ki so razpršeni po vsej Evropi, ni dolžna vsakokrat posebej poročati. Sodišče je smiselno štelo, da predlaga odpravo izpodbijanega akta.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača navedbe tožnice in vztraja pri navedbah iz izpodbijane odločbe z dne 23. 12. 2013. Ocenjuje, da so navedbe tožnice neutemeljene in ne vplivajo na končno odločitev. Sodišču predlaga, da tožbo tožnice zavrne.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih v tožbi navaja tožnica.

V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje odločba prvostopenjskega organa, s katero je le-ta odločil, da se z dnem dokončnosti te odločbe tožnici vpiše novo stalno prebivališče na naslov A., Črna Gora.

Postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča ureja ZPPreb v 8. členu. Po določbi šestega odstavka tega člena pristojni organ na podlagi dokončne odločbe, s katero ugotovi dejansko stalno prebivališče posameznika, vpiše v register stalnega prebivalstva novo stalno prebivališče oziroma odjavi stalno prebivališče v primeru stalne odselitve z območja Republike Slovenije (RS). Citirana zakonska določba določa še, da dokončna odločba velja kot potrdilo o prijavi oziroma odjavi stalnega prebivališča. Po proučitvi obravnavane zadeve sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ v konkretnem primeru ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča tožnice kršil pravila postopka. V izreku izpodbijane odločbe je namreč odločil (zgolj) tako, da se tožnici vpiše novo stalno prebivališče na navedenem naslovu v tujini, in sicer na območju, ki ni pod jurisdikcijo Republike Slovenije, to je v Črni Gori. Tak izrek pa po mnenju sodišča ni v skladu z določbo šestega odstavka 8. člena ZPPreb. Ker navedene nezakonitosti ni odpravil niti drugostopenjski organ, je po presoji sodišča tudi odločba drugostopenjskega organa nezakonita.

Sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani sporni zadevi za primerljiv primer, kot v zadevi, o kateri je sodišče odločilo s sodbo I U 1626/2011-11 z dne 9. 5. 2012, in v zadevi I U 603/2011 z dne 7. 6. 2012. Treba je poudariti, da gre pri odločanju o tem, kje posameznik ne prebiva, in pri odločanju, kje prebiva, na podlagi ZPPreb, za odločanje o ustavni pravici, po kateri ima vsakdo pravico, da si izbira prebivališče, kar z bistveno manjšimi omejitvami velja za državljane Republike Slovenije kot za tujce (1., 2. in 3. odstavek 32. člena Ustave). Tožnica je državljanka Republike Slovenije. Pravico tožnice do izbire prebivališča je med drugim možno omejiti tudi zaradi zavarovanja javnega reda (2. odstavek 32. člena Ustave), kar je relevantno v obravnavanem primeru. Tožničino pravico do izbire prebivališča je dopustno omejiti zaradi zavarovanja javnega reda, če je to v skladu z načelom sorazmernosti (3. odstavek 15. člena Ustave), kar je treba presojati v vsakem posamičnem primeru glede na konkretne okoliščine. Tožena stranka pa te pravne narave in možnih okvirov omejevanja pravica do izbire prebivališča ni upoštevala, prav tako tudi ne upravni organ prve stopnje v izpodbijani odločbi.

Ker je sodišče ugotovilo, da v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, je tožbi že iz tega razloga ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in se zato ni posebej opredeljevalo do tožbenih navedb.