Jedro

Pritožba utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče zadevo na naroku zaključilo, ne da bi zaslišalo tudi toženca. Na ta narok je pristopil njegov pooblaščenec in pojasnil, da je toženec odsoten iz opravičenih razlogov, da ima hujše zdravstvene težave, da je pri zdravniku in da bo naknadno dostavil zdravniško opravičilo. Takšno pojasnilo odsotnosti in predlagana predložitev dokazila o upravičeni odsotnosti v smislu drugega odstavka 115. člena ZPP sta po presoji pritožbenega sodišča utemeljevala preložitev naroka iz upravičenega razloga (prvi odstavek 115. člena ZPP)

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2017 v bruto znesku 749,92 EUR, plačilo regresov za letni dopust za leti 2018 in 2019 pa v vsakokratnem bruto znesku 888,80 EUR, oziroma po odvodu davkov plačilo neto zneskov z obrestmi, ki tečejo od vsake posamične glavnice od 1. 7. v koledarskem letu; kar je tožnik zahteval drugače (opisni del izreka, ki ne sodi vanj), je zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Tožencu je naložilo, da tožniku povrne 817,31 EUR stroškov postopka (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov. Očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ga sodišče ni zaslišalo, zaradi česar posledično ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Na naroku 23. 8. 2022 je zadevo zaključilo, čeprav je pooblaščenec povedal, da je toženec pri zdravniku in bo naknadno dostavil zdravniško opravičilo. Toženec zato ni mogel pojasniti dogovora strank o izplačevanju regresa za letni dopust na način, da je tožniku mesečno plačeval 120,00 EUR za stanovanje. Sodišče ni obrazložilo, za katere mesece je tožniku priznalo regres za letni dopust, saj sta bili pogodbi o zaposlitvi sklenjeni le za določeno obdobje leta 2017 in 2018. V letu 2019 mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana z dnem 1. 6., kljub temu pa mu je bil regres prisojen za celo leto. Izhajajoč iz višine minimalne plače tudi sicer ni jasno, kako je sodišče lahko tožniku priznalo enak znesek regresa za leti 2018 in 2019. Prisojene višine regresa za posamezno leto ni obrazložilo, čeprav gre za vprašanje uporabe materialnega prava. Odmera stroškov postopka je delno napačna. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva ugotovilo z vpogledom v listine in zaslišanjem tožnika. V zvezi z neudeležbo toženca na naroku dne 23. 8. 2022 ob 9.00 uri, na katerem naj bi bil zaslišan, je v izpodbijani sodbi obrazložilo, da mora biti stanje takšno, da onemogoča prihod na sodišče, o čemer dokaz ni bil predložen, in da tudi ni podelilo roka, da bi se to dokazovalo kasneje. Pritožba utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče zadevo na naroku 23. 8. 2022 zaključilo, ne da bi zaslišalo tudi toženca. Na ta narok je pristopil njegov pooblaščenec in pojasnil, da je toženec odsoten iz opravičenih razlogov, da ima hujše zdravstvene težave, da je pri zdravniku in da bo naknadno dostavil zdravniško opravičilo. Takšno pojasnilo odsotnosti in predlagana predložitev dokazila o upravičeni odsotnosti v smislu drugega odstavka 115. člena ZPP sta po presoji pritožbenega sodišča utemeljevala preložitev naroka iz upravičenega razloga (prvi odstavek 115. člena ZPP), kar velja še zlasti zaradi postopanja sodišča, ki je istega dne na naroku v drugi pravdi (Pd 44/2019), ki je potekal med istima strankama takoj po zaključku naroka v tem sporu, obravnavalo toženca drugače. Ob istem dejanskem stanju v zvezi z odsotnostjo mu je namreč dodelilo 15-dnevni rok za predložitev zdravniškega potrdila. Da je bila odsotnost toženca z naroka dejansko upravičena, potrjuje pritožbi priloženo zdravniško potrdilo na predpisanem obrazcu, iz katerega izhaja, da je bil 23. 8. 2022 pri osebnem zdravniku, ki je za obdobje enega tedna ugotovil upravičeno odsotnost z naroka glavne obravnave oziroma drugega procesnega dejanja pred sodiščem zaradi nenadne in nepredvidljive bolezni, ki onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje pri procesnem dejanju. Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožencu v prvostopenjskem postopku odvzeta pravica do izjave oziroma možnost enakopravnega obravnavanja pred sodiščem. Na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP je zato razveljavilo izpodbijani del sodbe (tj. ugodilni del in stroškovno odločitev) ter vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje, da odpravi ugotovljeno bistveno kršitev postopka.

6. V ponovljenem sojenju naj sodišče pri presoji utemeljenosti vtoževane terjatve izhaja iz določb drugega in tretjega odstavka 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) oziroma sodne prakse, izoblikovane v zvezi s tema določbama. Če bo tožbenemu zahtevku ugodilo, mora uporabo materialnega prava (tako glede temelja kot višine priznanih terjatev) utemeljiti z ustreznimi dejstvi. V zvezi z izpodbijanim delom odločitve namreč pritožba opozarja na trditve strank, da sta bili pogodbi o zaposlitvi sklenjeni le za določeno obdobje leta 2017 in 2018, v letu 2019 pa je bila tožniku po njegovih trditvah pogodba o zaposlitvi odpovedana s 1. 6. 2019. Sodišče prve stopnje je sicer povzelo določbe ZDR-1 o tem, kdaj ima delavec pravico do izrabe 1/12 letnega dopusta za vsak mesec dela (prvi odstavek 161. člena ZDR-1) in da ima v primeru pravice do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta pravico le do sorazmernega dela regresa (četrti odstavek 131. člena), ni pa obrazložilo, ali in kako je te določbe upoštevalo v obravnavani zadevi. Iz besedila izreka sodbe je namreč sklepati, da je prisodilo regres za celotni leti 2018 in 2019. Tudi sicer bo sodišče moralo jasno ugotoviti, koliko časa je bil tožnik res v delovnem razmerju pri tožencu in kolikšen letni dopust (ter posledično regres) mu je pripadal. Tožnik je namreč izpovedal, da je bil pri njem zaposlen 30 mesecev, iz navedb toženca pa izhaja, da je namesto regresa mesečno plačeval tožniku po 120,00 EUR za stroške bivanja in mu na ta način izplačal 2.880,00 EUR (torej za 24 mesecev). Nadalje pritožba utemeljeno opozarja, da iz izpodbijanega dela sodbe tudi ne izhaja, kolikšni zneski minimalne plače, povečani za 1 %, so sploh predstavljali podlago za izračun regresov. Ugoditev tožbenemu zahtevku za leti 2018 in 2019 v enaki višini v nobenem primeru (torej tudi če bi obstajal temelj za plačilo regresov za celi leti) ni logična, glede na to, da je bila minimalna bruto plača za ti leti različna (842,79 EUR in 886,63 EUR).

7. Pritožba pravilno očita tudi delno napačno odmero stroškov postopka. Če bo v ponovljenem sojenju podana podlaga za odmero stroškov tožniku, bo sodišče moralo upoštevati, da je zanj na narok dne 23. 8. 2022 namesto pooblaščenke pristopila substitutka, ki ima sedež v Brežicah. Za pristop na narok ji zato ni mogoče priznati povračila priglašene kilometrine in stroškov potovanja za relacijo Krško - Brežice - Krško.

8. Pritožbeno sodišče ni moglo samo odpraviti ugotovljene bistvene kršitve oziroma dopolnjevati postopka, saj namen inštančnega odločanja ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Sodišče prve stopnje je dolžno v okviru ponovnega sojenja zaslišati toženca, raziskati pa tudi vsa odločilna dejstva, na katera je pritožbeno sodišče opozorilo v 6. točki tega sklepa. O zadevi naj nato odloči ob vestni in temeljiti oceni dokazov, ki jo narekuje 8. člen ZPP.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).