Jedro

Sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Pri ugotavljanju otrokove ogroženosti gre za pravni standard, katerega vsebino napolni sodišče v vsakem primeru posebej.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v postopku izreka ukrepa trajnejšega značaja - omejitve starševske skrbi izdalo začasno odredbo, s katero je začasno ukinilo stike mladoletnega A. A., roj. ... 2017, z nasprotnim udeležencem. Z izpodbijanim sklepom je ugodilo ugovoru nasprotnega udeleženca in razveljavilo sklep o začasni odredbi. Odločilo je še, da naj se stiki, ki so bili določeni s sodbo IV P 000/2018 z 30. 7. 2020, začnejo izvajati v petek 19. 3. 2021. 2. Predlagatelj je zoper takšno odločitev vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne ugovor nasprotnega udeleženca zoper izdano začasno odredbo. Predlagatelj ponavlja svoje navedbe iz predloga, da je nasprotni udeleženec večkrat kršil dogovore o načinu izvajanja stikov in otroka neupravičeno zadržal tudi po cel teden, da ne kaže pripravljenosti upoštevanja institucij in sodnih odločb, da nima uvida v posledice lastnih dejanj za zdrav osebnostni in psihosocialni razvoj otroka in da kontinuiteta njegovih ravnanj ne kaže verjetnosti izboljšanja nastale situacije. 4. 3. 2021 je pri CSD potekal multidisciplinarni team, katerega namen je bil izmenjava informacij in strokovnih ugotovitev o funkcioniranju mld. otroka in družine ter načrtovanje nadaljnjega dela z družino. Z nasprotnim udeležencem je spregovoril tudi direktor Inšpektorata Republike Slovenije za delo Peter Stefanovski in mu pojasnil potrebe otroka z vidika varnosti in predvidljivosti, ki sta pri mladoletnemu A. A. zaradi preteklih ravnanj porušeni. Nasprotni udeleženec je zavrnil kakršnokoli pomoč. Sodišču prve stopnje očita, da je pri svoji odločitvi upoštevalo zgolj en vidik, ki ga je zapisala sodna izvedenka B. B. in popolnoma spregledalo drugega, ki pretehta. Način izvrševanja stikov, kot je potekal do sedaj, je za mladoletnega otroka zelo škodljiv in lahko globoko neugodno poseže v vse njegovo nadaljnje osebnostno oblikovanje in dejstvo je, da je otrok zaradi tega ogrožen. Izvedenka je tudi zapisala, da je udeleženkina hiperprotektivnost do mladoletnega otroka posledica nerešenega odnosa med njo in nasprotnim udeležencem. Udeleženka je dolgoletna žrtev nasilja nasprotnega udeleženca, ki ga še vedno vrši nad njo s svojimi dejanji in vedenjem ob predaji otroka na stik oziroma njegovem prevzemu ter s samovoljnim podaljševanjem stikov. Če se navedeno nasilje ne bo prekinilo, je udeleženkina hiperprotektivnost do mladoletnega otroka skorajda neizbežna. Pri tem je treba upoštevati, da je udeleženka oseba, ki redno sodeluje s strokovno službo predlagatelja, da pomoči in svetovanja ne odklanja, ampak ju sprejema, kar predstavlja zmanjšano verjetnost, da bi zaradi tega pri mladoletnem otroku nastala škoda. Nasprotni udeleženec ne zmore niti običajnega poimenovanja matere mladoletnega otroka. Ima neustavljivo potrebo, da svoja neprimerna mnenja o udeleženki izraža neposredno in v prisotnosti otroka. Če bi bilo nasprotnemu udeležencu toliko do stikov z otrokom, bi lahko že davno pokazal svoj interes na način, da se vključi v trening nenasilne komunikacije. Že z majhnim korakom bi lahko nasprotni udeleženec dosegel stike s svojim otrokom. Ključno za dobrobit mladoletnega otroka je, da se nasprotni udeleženec vključi v neko pomoč.

3. Nasprotni udeleženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje. Sklicuje se na izvedenkino mnenje, da popolna ukinitev stikov ni v korist otroka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v razlogih svoje odločitve povzelo ugotovitve sodne izvedenke B. B. (sodna izvedenka za medicino - psihiatrijo, otroško in mladostniško psihiatrijo) z dne 22. 2. 2021, da ravnanje nasprotnega udeleženca, ko od poletja 2020 dalje na svojem domu samovoljno zadržuje mladoletnega otroka preko dogovorjenega ali določenega obsega stikov, ogroža otroka, njegov nadaljnji zdrav razvoj, njegovo notranje ravnovesje ter razvoj njegovega odnosa do očeta in do matere. Konfliktnost predaje otroka med staršema, prisotnost policije in tretjih oseb so lahko vir otrokovih stisk in potencialno vodijo do neprimernih predstav o medsebojnem spoštovanju, dostojni komunikaciji in v izgubo zaupanja v osebe, ki so mu najpomembnejše. Navedeno dogajanje je za zdrav otrokov razvoj zelo škodljivo in lahko globoko neugodno poseže v njegovo nadaljnjo osebnostno oblikovanje zlasti z razvojem vedenjskih motenj, ki izvirajo iz otrokove stiske. Hkrati je prvostopenjsko sodišče povzelo tudi nadaljnje ugotovitve izvedenke, da bi pa popolna ukinitev otrokovih stikov z očetom lahko pomenila veliko tveganje za dečkov zdrav dolgoročni razvoj. Upoštevalo je izvedenkino ugotovitev, da je odnos, ki ga otrok gradi z očetom, glede na njegove konstitucijske značilnosti in materino zaščitniško obnašanje, pomemben. Mld. otrok udeležencev je namreč dobro opremljen z energijo, ima veliko potrebo po akciji, je izrazito ekspanziven v prostoru in ekstrovertiran v medsebojnih odnosih. To pa so lastnosti, zaradi katerih sta odsotnost očeta, predvsem njegovega pozitivnega zgleda, vzpodbud in konstruktivnih vzorov ter pomanjkanje možnosti za skupne dejavnosti in druženje, lahko razlog za tveganje, da se bodo omenjene dečkove energije sčasoma usmerile v napačno smer, kar bi se lahko v prihodnosti kazalo v vedenjskih motnjah, pa tudi v večjih prestopih socialno sprejemljivih meja.

6. V 161. členu Družinskega zakonika (DZ) je določeno, da sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Pri ugotavljanju otrokove ogroženosti gre za pravni standard, katerega vsebino napolni sodišče v vsakem primeru posebej. Za njegovo izpolnjenost daje DZ napotilo v drugem odstavku 157. člena. Otrok je ogrožen, če je trpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo in da je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve starša. Kot izhaja iz povzetih razlogov sodišča prve stopnje, sta v obravnavanem primeru podana dva sklopa dejanskih okoliščin, katerih obstoj ogroža otroka. Presojalo je oba, tako otrokovo ogroženost zaradi zanj škodljivega načina izvajanja stikov z nasprotnim udeležencem, kot visoko tveganje zaradi ukinitve stikov z njim. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo samo en vidik izvedenkinih ugotovitev.

7. Iz sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu IV P 000/2018 z dne 30. 7. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2128/2020 z dne 23. 12. 2020 izhaja, da je režim stikov določen tako, da upošteva otrokovo starost, razdaljo med prebivališčem matere in očeta, da omogoča kvalitetno preživljanje skupnega časa očetu in sinu ter vzpostavljanje njune medsebojne navezanosti. Odločitev o določitvi stikov torej temelji na zaključku, da bodo tako urejeni stiki zagotavljali največjo korist otroka. S tem je v konkretnih okoliščinah dana najboljša možna podlaga za zagotovitev otrokove koristi. Kot pravilno poudarja pritožba, je potreben le majhen korak, da se ta lahko uveljavi. To svojo ugotovitev utemeljeno naslavlja na nasprotnega udeleženca. Ta je sam s seboj v nasprotju, ko nepretrgoma izpostavlja ogroženost otrokovih koristi, po drugi strani pa njihovo ogroženost potencira sam z lastnimi neprimernimi ravnanji. Izvedenka je jasno poudarila, da je njegovo prepričanje o nepoštenosti, krivicah in naravnanosti celotnega sistema proti njemu zgrešeno. Poudarila je tudi, da je za rešitev nastalega zapleta bistveno, da bi nasprotni udeleženec sprejel realnost nujnosti sprememb pri sebi. Tega očitno ne zmore sam, bi pa bilo to možno razviti s psihološko (oporno psihoterapevtsko) obravnavo, za katero bi moral biti sam iskreno motiviran in pripravljen na aktivno sodelovanje.

8. Pravilno je zato sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu z izpodbijano odločitvijo dalo možnost in čas da, kot je navedla izvedenka, svoje sedanje vedenje nadomesti s primernejšo komunikacijo in večjim občutkom za sedanjo in dolgoročno dobrobit svojega otroka. Na njem je torej, ali bo do končne odločitve o predlaganem ukrepu trajnejšega značaja to zmogel in hotel. Za začetek je dovolj, da se drži odločitve glede časa izvajanja stikov. Če je njegovo glasno izražanje potrebe po upoštevanju otrokovih koristi pristno, bo to zmogel. Pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča druge stopnje (2. točka 365. člena zakona o pravdnem postopku, ZPP).