Jedro

Med tožnico in toženo stranko je obstajal dogovor o plačilu dela plače za delovno uspešnost, pri čemer je bil ta del plače odvisen od obsega in uspešnosti dela tožnice. Tožnica je tudi že pred vtoževanim obdobjem prejemala del plače za delovno uspešnost. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožnici v vtoževanem obdobju pripadal del plače iz naslova delovne uspešnosti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici za obdobje od januarja 2009 do julija 2011 in od februarja 2012 do aprila 2012 obračunati bruto zneske razlike v plači iz naslova delovne uspešnosti, kot izhajajo iz I. točka izreka, od teh bruto zneskov odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. V II. točki izreka je v presežku tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo, v III. točki izreka pa je odločilo, da je dolžna tožnica toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 2.535,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo.

2. Zoper II. in III. točko izreka navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožena stranka pa naj ji v vsakem primeru povrne njene pritožbene stroške. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom iz sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1459/2014 z dne 18. 2. 2015. Tožnici stimulacija pripada za celotno vtoževano obdobje, saj v postopku ni bilo ugotovljeno, da tožnica v vtoževanem obdobju ne bi bila uspešna. Nobenega utemeljenega razloga ni bilo, da je tožena stranka tožnici z januarjem 2009 prenehala plačevati stimulacijo. Bistveno je, da sta se tožnica in tožena stranka v letu 2008 dogovorili, da ji bo od tedaj dalje izplačevana stimulacija v višini od 49 % do 55 % osnovne plače, kar potrjujejo tudi tožničine plačilne liste za leto 2008. Dejstvo, da je v letu 2008 prejemala stimulacijo le tožnica, ostali zaposleni pa ne, potrjuje, da je bil obseg njenega dela bistveno večji od ostalih zaposlenih. Tožena stranka sploh ni zatrjevala, da naj bi bila tožnica v vtoževanem obdobju neuspešna, zato bi moralo sodišče prve stopnje že iz tega razloga v celoti ugoditi njenemu tožbenemu zahtevku. Tožena stranka ni dokazala kriterijev za znižanje ali neizplačilo variabilnega dela njene plače. Odločitev sodišča je tudi izven trditvene podlage tožene stranke, saj trditvene podlage ne more nadomestiti izpovedba stranke. Zato je bil kršen tudi 7. člen ZPP. Prav tako stranki nista zatrjevali, da naj bi bila tožnica razbremenjena dela, ki ga je prevzela od A.A. in da je bilo tožničino delo po letu 2009 primerljivo z delom, ki ga je tožnica opravljala pred letom 2008. Sodišče prve stopnje se je do vsega tega opredeljevalo, kar prav tako predstavlja kršitev 7. člena ZPP. Tožnica je zatrjevala, da je v vtoževanem obdobju delala tudi po 11 ur dnevno in za to trditev predložila tudi dokaze, zato bi moralo biti njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Za konkreten primer ni bistveno, do kakšne stimulacije je bila tožnica upravičena pred letom 2008, saj je bila v letu 2008 dogovorjena stimulacija v višini od 49 % do 55 %, kar je evidentno izkazano. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnice in ji naloži plačilo vseh stroškov tožene stranke oziroma podredno, da jo v tem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnici pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni sledilo napotkom iz sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1459/2014 z dne 18. 2. 2015. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica do stimulacije upravičena tudi v vtoževanem obdobju, saj v tem obdobju ni opravljala primerljivega dela z delom, ki ga je opravljala v avgustu 2007. V vtoževanem obdobju je bil obseg tožničinega dela manjši kot pred letom 2008. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnica v vtoževanem obdobju ni niti presegala niti dosegala pričakovanih rezultatov dela v zvezi s kvaliteto in obsegom opravljanja dela, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, materialno pravo pa je bilo posledično zmotno uporabljeno. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj priče ne bi potrdile izpovedbe direktorja, da je bil le v letu 2008 več odsoten z dela, saj to iz izpovedb prič ne izhaja, to pa je potrdila tudi tožnica sama. Izpovedbe priče je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo. Obseg dela je bil pri toženi stranki manjši kot pred letom 2006, to pa je vplivalo tudi na obseg tožničinega dela. Večanje stimulacije skozi leta ni bilo posledica povečanega obsega dela tožnice, temveč posledica bolezni in odsotnosti žene direktorja in posledica manjše prisotnosti direktorja na delu, s tem pa začasno povečanega obsega tožničinega dela v letu 2008. Iz tožničine izpovedbe izhaja, da njeno administrativno delo ni bilo obsežno in da tožnica prepotencira pomembnost svojega dela v zvezi z usposabljanjem strank pri uporabi predmetnega produkta tožene stranke. Zato tožnica ni upravičena do stimulacije. Nihče od ostalih delavcev ni prejemal stimulacije, tožnica pa ni izkazala, da bi njeno delo odstopalo od dela ostalih zaposlenih. Tožena stranka prereka tudi višino tožbenega zahtevka, saj je sodišče prve stopnje upoštevalo višino stimulacije, ki jo je tožnica prejela v avgustu 2007, ne pa višino stimulacije v obdobju let 2006 in 2007, na kar je opozorilo že pritožbeno sodišče. Ker v tem delu sodba ni obrazložena, je storjena tudi bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Tožena stranka je podala tudi odgovor na pritožbo tožnice, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev dela sodbe sodišča prve stopnje, ki ga tožnica izpodbija s pritožbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi tožene stranke zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niti v pritožbi tožnice zatrjevane relativne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP. Prav tako ni storilo niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnice enkrat že odločilo in ga s sodbo opr. št. I Pd 1476/2012 z dne 21. 8. 2014 v celoti zavrnilo, tožnici pa naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 1.967,25 EUR skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na takšno odločitev se je pritožila tožnica, ki ji je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 1459/2014 z dne 18. 2. 2015 ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je bilo posledica zmotno uporabljenega materialnega prava, in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje upoštevalo napotke pritožbenega sodišča iz zgoraj citiranega sklepa opr. št. Pdp 1459/2014, tako da so drugačne pritožbene navedbe obeh strank v zvezi s tem neutemeljene.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnice, da je sodišče prve stopnje kršilo 7. člen ZPP (s čimer tožnica uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP), ker naj bi sodišče prve stopnje izven trditvene podlage strank ugotavljalo dejansko stanje o obsegu dela, ki ga je opravljala tožnica v vtoževanem obdobju. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica zatrjevala, da je bila tudi v vtoževanem obdobju delovno uspešna, zato bi ji, enako kot pred letom 2009, pripadala stimulacija. To pa je tožena stranka prerekala in zatrjevala, da tožnica do vtoževane stimulacije ni upravičena (ker dogovora o tem ni bilo), izplačilo stimulacije v prejšnjem obdobju pa je temeljilo na oceni zakonitega zastopnika o tem, v kakšni višini je bila tožnica do te stimulacije upravičena. Za ugotovitev dejstev, ali je tožnica upravičena do vtoževane stimulacije in v kakšni višini, je sodišče prve stopnje tudi v skladu z napotki pritožbenega sodišča iz sklepa opr. št. Pdp 1459/2014 ugotavljalo, kakšen je bil obseg tožničinega dela v vtoževanem obdobju v primerjavi z obdobjem, v katerem je tožnica prejemala stimulacijo in do kolikšne stimulacije bi bila upravičena. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 7. člena ZPP in torej ni storilo bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni obrazložilo, zakaj je pri izračunu stimulacije upoštevalo odstotek stimulacije, ki ji je bila izplačana v avgustu 2007. Iz 24. točke obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je bila kot primerljiva stimulacija upoštevana stimulacija, ki je bila tožnici izplačana v decembru 2007 (27,6 % osnovne plače). Sodišče prve stopnje je navedlo, da je ocenilo, da je obdobje, za katerega tožnica vtožuje stimulacijo, najbolj primerljivo z obdobjem decembra 2007, svojo oceno pa je v tej točki obrazložitve tudi dodatno pojasnilo. Glede na to zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10. S preostalimi pritožbenimi navedbami pa stranki izpodbijata dokazno oceno sodišča prve stopnje, posledično pa uveljavljata nepopolno oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tudi te pritožbene navedbe neutemeljene.

11. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da tožnica v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 2003 (A1), ki je veljala tudi v spornem obdobju, ni imela navedenega niti zneska osnovne plače niti tega, kakšni delovni rezultati se od nje pričakujejo oziroma kako se ocenjuje in ugotavlja njena delovna uspešnost. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala del plače za delovno uspešnost, ki je bil glede na drugi odstavek v spornem obdobju veljavnega 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) obvezen del plače, ki se delavcu izplača, če je pri delu uspešen. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je med tožnico in toženo stranko obstajal dogovor o plačilu dela plače za delovno uspešnost, da je bil ta del plače odvisen od obsega in uspešnosti dela tožnice in da je tožnica že pred vtoževanim obdobjem del plače za delovno uspešnost prejemala (v novembru 2004, v septembru 2005 in v obdobju od junija 2006 do decembra 2008, kar vse izhaja iz njenih plačilnih list in iz preglednice plač tožnice za čas zaposlitve pri toženi stranki).

12. Glede na navedeno tudi po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo trditvam tožene stranke, da je bila stimulacija med tožnico in toženo stranko dogovorjena le v letu 2008 in povezana le s tem, da je tožnica v tem letu prevzela delo A.A.. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje ugotavljalo obseg dela tožnice v vtoževanem obdobju v primerjavi s preteklimi leti. Na podlagi izpovedb tožnice, zakonitega zastopnika tožene stranke in prič B.B., C.C. in D.D. je ugotovilo, da je bila tožnica v letu 2009 delno razbremenjena dela A.A., da je v tem delu uvajala v delo D.D. (to uvajanje je trajalo 3 mesece), da je bila tožnici v letu 2008 zaradi večjih pooblastil in odgovornosti plačana stimulacija (v vtoževanem obdobju pa ji ta pooblastila niso bila preklicana) in da je bila tožnica v določenem obdobju pooblaščena tudi za zastopanje v imenu tožene stranke (pri čemer tega obdobja priči C.C. in B.B. nista znali natančno opredeliti). Nadalje je ugotovilo, da ne držijo trditve tožnice, da je v letu 2009 prevzela delo C.C. in B.B., saj sta bila navedena delavca v letu 2009 še vedno zaposlena pri toženi stranki. Na podlagi zgoraj opisanega dokaznega postopka in dokazne ocene izvedenih dokazov je prišlo do pravilnega zaključka, da je tožnici v vtoževanem obdobju pripadal del plače iz naslova delovne uspešnosti, zato so drugačne pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe tožnice, v katerih očita sodišču prve stopnje, da ni obrazložilo, zakaj tožnici del plače iz delovne uspešnosti v določenem obdobju ne pripada. Kot je bilo že ugotovljeno, je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo del plače iz naslova delovne uspešnost za celotno vtoževano obdobje, vendar v nižjih zneskih, kot pa jih je vtoževala tožnica. Glede na to, da je bil v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljen obstoj dogovora med tožnico in toženo stranko o plačevanju dela plače iz naslova delovne uspešnosti, niso bistvene niti pritožbene navedbe tožene stranke, da ostali delavci pri toženi stranki tega dela plače niso prejemali.

13. Sodišče prve stopnje je glede na dejstvo, da tožnica ni dokazala, da je bila z dogovorom o izplačilu dela plače za delovno uspešnost dogovorjena višina tega dela plače v razponu od 49 % do 55 % osnovne plače tudi za vtoževano obdobje, in da se je v obdobju pred vtoževanim obdobjem odstotek dela tožničine plače iz naslova delovne uspešnosti spreminjal (kar izhaja iz listinskih dokazov - plačilne liste, preglednica plač tožnice), kot osnovo za izračun pripadajočega dela plače iz naslova delovne uspešnosti utemeljeno upoštevalo obračunano in izplačano stimulacijo tožnici za december 2007, ki je znašala 27,6 % njene osnovne plače. Ugotovilo je, da je bila tožničina stimulacija v letu 2008 obračunana za večji obseg dela, kot pa je ta obseg dela znašal v vtoževanem obdobju, kar vse je obrazložilo v 24. točki obrazložitve. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje tudi po zaključku pritožbenega sodišča pravilno upoštevalo, da je bila tožnica v vtoževanem obdobju upravičena do dela plače za delovno uspešnost v višini 27,6 % osnovne plače, zato so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. V zvezi s tem tožena stranka sodišču prve stopnje prav tako neutemeljeno očita, da ni spoštovalo navodil pritožbenega sodišča iz sklepa opr. št. Pdp 1459/2014. V obrazložitvi citiranega sklepa je pritožbeno sodišče le kot možnost navedlo določitev pripadajoče stimulacije upoštevaje podatke o stimulaciji, ki jo je tožena stranka tožnici obračunala in izplačala v letu 2006, 2007 in 2008. Sodišče prve stopnje se je na podlagi izvedenih dokazov odločilo za drugačen način ugotavljanja višine pripadajoče stimulacije tožnici in ga ustrezno obrazložilo, tako da ga kot pravilnega sprejema tudi pritožbeno sodišče. 14. Ker niso bili podani niti s pritožbama uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker stranki s pritožbama nista uspeli, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.