Jedro

V posledici nejasnega izreka je utemeljena pritožba tožnika zoper zavrnilni del sodbe, ki pa kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP utemeljeno izpostavlja tudi zaradi izostanka obrazložitve glede vprašanja upoštevanja dodatka za delovno dobo pri obračunu nadurnega dela. Tožnik je s tem v zvezi uveljavljal upoštevanje delovne uspešnosti (v tem delu mu je sodišče sledilo) in dodatka za delovno dobo, o čemer pa sodba nima razlogov.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku za čas od oktobra 2012 do julija 2017 obračunati razlike v plači v bruto zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, ter tožniku izplačati neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec (I. točka izreka). Presežek zahtevka glede določenih zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (II. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev toženke do tožnika v višini tožniku v točki I. izreka prisojenih terjatev, pobotni ugovor toženke v tem obsegu pa je zavrnilo (III. točka izreka). Sklenilo je, da se zaradi delnega umika tožbe postopek, ki se nanaša na druge oziroma višje zahtevke, ustavi (IV. točka izreka) in toženki naložilo, da mora tožniku povrniti vse stroške, ki jih je plačal za izdelavo izvedenskega mnenja, ter še 39 % njegovih ostalih stroškov postopka, tožnik pa je dolžan toženki povrniti 61 % njenih stroškov postopka (V. točka izreka).

2. Pritožbo sta vložili obe stranki.

3. Toženka jo je vložila zoper I. in III. in V. točko izreka navedene odločbe. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Navaja, da je tožniku od 1. 10. 2011 dalje osnovno plačo obračunavala tako, da mu je izplačevala uskladitveni dodatek, s čimer je nadaljevala tudi od 1. 7. 2013 dalje, ko je bil dodatek ukinjen, toženka pa s tem ni bila seznanjena. Sodišče je štelo, da je bil s tem plačan del osnovne plače. Zato je menilo, da to ne more biti predmet pobotnega ugovora. Glede tega je navedlo napačne, nejasne razloge o neupravičeni obogatitvi. Odločilno je, da ni vedela za preplačila. Stališče, da preplačila ni možno upoštevati pri pobotu, je napačno. Po drugi strani pa je sodišče zaradi teh preplačil pobotnemu ugovoru delno ugodilo. V posledici nejasne obrazložitve in ob odsotnosti tričlenskega izreka ni jasno, kako je sodišče odločilo glede posameznih v pobot uveljavljanih terjatev (neupravičeno plačilo za minulo delo, neupravičeno plačan uskladitveni dodatek in neupravičeno povečana osnova za delovno uspešnost). Ni jasno, katerim terjatvam je bilo ugodeno in do kolikšne višine. Zaradi navedenih nejasnosti in pomanjkljivosti sodbe ni možno preizkusiti (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Ne drži ugotovitev sodišča, da toženka ni podala navedb glede vtoževanih namestil plače. Na primeru plače za december 2012 je podala jasne navedbe. Na neupoštevanje 49. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije je opozorila že v pripombah na izvedensko mnenje. Ugotovitve izvedenke so se vseskozi spreminjale. Najprej je ugotovila, da je toženka tožniku plačala več, kot mu je pripadalo, na koncu je ugotovila dolg. Tudi sodišče mnenju izvedenke ni v celoti sledilo, ampak je naredilo svoj izračun, pa vendar je prisojeni znesek skladen z zadnjo dopolnitvijo izvedenskega mnenja. Niso jasni razlogi za to.

4. Tožnik v pritožbi navaja, da se pritožuje zoper sodbo in sklep, dejansko pa se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (II. točka izreka) in odločitev o stroških postopka (V. točka izreka), iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da je toženka, kljub drugačni ureditvi v kolektivni pogodbi, sama sprejela sklep, da bo tudi vnaprej plačevala dodatek 0,5 % za vsa leta skupne delovne dobe, zato ni dopustno, da to uveljavlja v pobot. Glede nadurnega dela se sklicuje na primer VIII Ips 72/2019. Sodišče se je glede nadurnega dela izjavilo le o upoštevanju dodatka za uspešnost, sodba pa nima razlogov glede upoštevanja dodatka za delovno dobo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tudi izvedenka tega dodatka ni zajela. Pri izračunu nadomestila za letni dopust in praznike izvedenka ni sledila naloženemu s sklepom sodišča. Ni pravilno upoštevala ur dejansko opravljenega dela. Pri izračunu nadomestila ni upoštevala vseh dodatkov, ki so sestavljali plačo. Pri izračunu nadomestila za čas bolniškega staleža ni bila upoštevana osnova iz 31. člena ZZVZZ (prejšnje koledarsko leto).

5. Toženka v odgovoru na tožnikovo pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo in del sklepa glede na uveljavljane pritožbene razloge, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Pritožbi utemeljeno uveljavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Toženkini utemeljeni ugovori se nanašajo predvsem na pomanjkljivosti glede izreka in obrazložitve v zvezi z njenim pobotnim ugovorom, tožnik pa utemeljeno uveljavlja izostanek obrazložitve glede upoštevanja dodatka za delovno dobo v zvezi z nadurnim delom. Stranki uveljavljata tudi druge nepravilnosti z vidika pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Ker pa se pritožbeni preizkus začne s preizkusom bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in ker je pritožbeno sodišče že iz tega razloga ugotovilo utemeljenost pritožb, se do ostalih navedb v zvezi s preostalima pritožbenima razlogoma ni posebej izjavilo.

9. Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožnikovemu zahtevku, ki se je v zneskih po posameznih mesecih (od oktobra 2012 do julija 2017) nanašal na več naslovov iz razlike v plači (razlika v osnovni plači, dodatek za delovno dobo, razna nadomestila plač, delovna uspešnost in dodatek za delovno dobo glede obračuna nadurnega dela). Toženka je v zvezi s pobotnim ugovorom uveljavljala, da je tožnik neupravičeno prejel 1.976,11 EUR za minulo delo, 3.588,14 EUR uskladitvenega dodatka ter 3.407,34 EUR povečane osnove kot delovne uspešnosti. Pri uveljavljanju teh zneskov v pobot se je sklicevala na pravila vračanja v primeru neupravičene pridobitve (191. člen Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).

10. Toženka v pritožbi pravilno navaja, da je obrazložitev sodišča v zvezi z uporabo te določbe v točki 12 nejasna, posledično pa niso jasni razlogi o odločilnih dejstvih glede upoštevanja v pobot uveljavljane terjatve. Predvsem pa ni jasen izrek (da ne obstoji terjatev toženke do tožnika v višini tožniku v točki I. izreka prisojenih terjatev, ter da se pobotni ugovor v tem obsegu zavrne), k razumevanju katerega ne prispeva pojasnilo sodišča, da s tričlenskim izrekom ni odločilo iz razloga kompleksnosti terjatev strank, ker je v zvezi s posameznimi elementi plače v določenih mesecih prišlo do preplačil, v določenih pa do prenizkih izplačil. Pri procesnem pobotanju je treba ugotoviti obstoj terjatve tožeče stranke, nato obstoj terjatve tožene stranke, potem pa izvesti pobotanje in v celoti (ali deloma, če je v pobot uveljavljana terjatev nižja od terjatve tožeče stranke) zavrniti zahtevek. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. K jasnosti odločitve in obrazložitve ne prispeva niti ugotovitev sodišča, da je izvedenka napačno razumela pojmovanje sodišča o tem, kaj je negativna in kaj pozitivna razlika v prejemkih. Izvedenka je sicer podala več dopolnitev izvedenskega mnenja, kar pa očitno ni zadostovalo za jasno ugotovitev višine spornih terjatev, sploh z vidika izvedbe pobota.

11. V posledici nejasnega izreka je utemeljena tudi pritožba tožnika zoper zavrnilni del sodbe, ki pa kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP utemeljeno izpostavlja tudi zaradi izostanka obrazložitve glede vprašanja upoštevanja dodatka za delovno dobo pri obračunu nadurnega dela. Tožnik je s tem v zvezi uveljavljal upoštevanje delovne uspešnosti (v tem delu mu je sodišče sledilo) in dodatka za delovno dobo, o čemer pa sodba nima razlogov.

12. Zaradi zgoraj opisanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih pritožbeno sodišče samo ne more sanirati, saj je njegova funkcija v preizkusu pravilnosti prvostopenjske odločitve, ne pa v oblikovanju odločitve in dopisu obrazložitve, ki naj jo preizkusi, je pritožbeno sodišče na podlagi 354. člena ZPP pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo ter posledično del sklepa - odločitev o stroških postopka (365. člen ZPP) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da odpravi navedene kršitve in ponovno presodi o utemeljenosti zahtevka in pobotnega ugovora ter odloči o stroških postopka. Pri tem naj upošteva odločitev pritožbenega sodišča v istovrstni zadevi Pdp 135/2020. 13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Rok za pritožbo zoper ta sklep ne teče na podlagi Odredbe predsednika Vrhovnega sodišča RS o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 13. 11. 2020. Rok za pritožbo začne teči prvi naslednji dan po javno objavljenem preklicu navedene odredbe predsednika Vrhovnega sodišča RS.