Jedro

Sledeč opisani temeljni pravni naravi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, da dolžnik ni v pravni negotovosti glede obstoja in višine neposredno izvršljive terjatve, glede katere lahko upnik neposredno vloži predlog za izvršbo, je seveda napačno naziranje sodišča prve stopnje, da je v konkretni zadevi imel upnik pravico terjati znesek v „domači“ valuti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ko je prišel dolžnik v zamudo s plačilom obveznosti, dogovorjene z valutno klavzulo, sklicujoč se pri tem na določbe 324. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR oziroma člena 299 ZOR, ter judikate Vrhovnega sodišča RS. Zato ima učinek neposredne izvršljivosti le tisti del notarskega zapisa, glede katerega sta stranki določili neposredno izvršljivost in v to njuno odločitev, izvršilno sodišče ne more posegati, tako, kot ne more upnik uspešno zahtevati na njegovi podlagi, kot izvršilnem naslovu, neposredne izvršbe za drugačno ali višjo terjatev, kot je določena v neposredno izvršljivem delu notarskega zapisa.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v nov postopek pred drugega sodnika.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo .

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v ponovljenem ugovornem postopku, ugovor dolžnikov zavrnilo z obrazložitvijo, da je neutemeljen. Odločilo je še, da so dolžniki dolžni upniku povrniti stroške odgovora na ugovor v višini 631,38 EUR.

Proti takemu sklepu so se pritožili sicer vsi štirje dolžniki, vendar je sodišče prve stopnje pritožbo 3. dolžnika zavrglo. Zato je drugostopenjsko sodišče obravnavalo le pravočasno skupno pritožbo 1., 2. in 4. dolžnika. Bistvo ugovornih in tudi pritožbenih navedb dolžnikov je v tem, da je izpodbijani sklep v nasprotju z izvršilnim naslovom. Prvostopenjsko sodišče namreč izhaja iz povsem zmotne predpostavke, da je upnik utemeljeno obračunal svojo terjatev v skladu z materialnopravnimi predpisi, ki urejajo obligacijska razmerja. Vendar je izvršilno sodišče pri dovolitvi izvršbe na podlagi izvršilnega naslova, strogo vezano prav na izvršilni naslov. V konkretni zadevi je izvršilni naslov jasen, saj šteje kot tak le tisti del notarskega zapisa v okviru katerega dolžniki izrecno dovoljujejo, da upnik izterja neplačan dolg v višini 1,870.000,00 ATS oziroma nižji znesek v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju banke Slovenije na dan plačila, torej na tisti dan, ko bo upnikova terjatev v izvršilnem postopku plačana. Zato za konkretni izvršilni postopek ni pomembno ali je bila metoda obračuna dolga, ko je na določen dan preračunaval svojo terjatev iz devizne v tolarsko terjatev, pravilen ali ne. S preračunom, ki ga je opravil upnik je zaobšel tudi dogovor o vrsti zamudnih obresti. Pogodbeni stranki sta se izrecno dogovorili kot valorizacijo terjatve iz kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Zato upnik ni upravičen zahtevati zakonske zamudne obresti od po njegovi metodi preračunanega zneska terjatve, za čas od vložitve predloga za izvršbo dalje. Ker se sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa sklicuje predvsem na obračun terjatve, ni jasno, ali je dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (notarskega zapisa) ali na podlagi obračuna terjatve kot verodostojne listine. Predlagajo razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Upnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Drugostopenjsko sodišče je v svojem sklepu opr. št. ... z dne 28.02.2006 že zavzelo svoje stališče o notarskem zapisu, ki ga je upnik v tem postopku izvršbe predložil k predlogu za izvršbo, kot izvršilni naslov. Svoje stališče o njem tudi v tem pritožbenem postopku ni spremenilo.

Terjatve, ugotovljene z neposredno izvršljivim notarskim zapisom, upoštevajoč njegovo pravno naravo, se razlikujejo od drugih terjatev obligacijskega prava. Dolžnik zaradi pristanka na neposredno izvršljivost ni v pravni negotovosti, upnik pa lahko neposredno vloži predlog za izvršbo. Kot pri poravnavi, v primeru neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ne more biti dvoma o obstoju in višini terjatve. Prav zaradi tega ima naravo neposredne izvršljivosti terjatve tisti del notarskega zapisa, glede katerega sta stranki dogovorili njegovo neposredno izvršljivost. V konkretni zadevi oziroma notarskem zapisu notarja A.Š. iz Ljubljane, št. SV ... z dne 13.07.2000, ki služi kot izvršilni naslov upnikovemu predlogu za izvršbo, je to četrti člen, v katerem je zapisano, da dolžnika ter zastavitelja tej listini priznavajo pravno naravo izvršilnega naslova in izrecno dovoljujejo, da upnik izterja neplačan dolg v višini 1,870.000,00 ATS oziroma nižji dolgovani znesek v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z vsemi obrestmi in pripadki ter ostalimi stroški iz tega naslova.

Sledeč spredaj opisani temeljni pravni naravi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, da dolžnik ni v pravni negotovosti glede obstoja in višine neposredno izvršljive terjatve, glede katere lahko upnik neposredno vloži predlog za izvršbo, je seveda napačno naziranje sodišča prve stopnje, da je v konkretni zadevi imel upnik pravico terjati znesek v „domači“ valuti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ko je prišel dolžnik v zamudo s plačilom obveznosti, dogovorjene z valutno klavzulo, sklicujoč se pri tem na določbe 324. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR oziroma člena 299 ZOR, ter judikate Vrhovnega sodišča RS. Citirani judikati Vrhovnega sodišča RS, kakor pravilno opozarja pritožba, ne obravnavajo temu podobnega primera. Tako npr. sodba VS RS II Ips 302/2005 z dne 18.04.2007, ureja vprašanje višine terjatve po tožbi v pravdnem postopku, na podlagi pogodbe, ki vsebuje valutno klavzulo. Torej ne gre za terjatev, ki bi že bila ugotovljena z izvršilnim naslovom. Prav slednje je bistveno. Kot aksiom velja pravilo, da izvršilno sodišče ne more posegati v izvršilni naslov in ta izvršilno sodišče veže. V zvezi z notarskim zapisom kot izvršilnim naslovom, na podlagi katerega upnik zahteva neposredno izvršbo, mora biti izvršilno sodišče še posebej natančno in dosledno. Notarski zapis ni odločba, saj nima učinka pravnomočnosti, niti ne poravnava pred sodiščem ali drugim pristojnim organom. Prav zato ima učinek neposredne izvršljivosti le tisti del notarskega zapisa, glede katerega sta stranki določili neposredno izvršljivost in v to njuno odločitev, izvršilno sodišče ne more posegati, tako, kot ne more upnik uspešno zahtevati na njegovi podlagi, kot izvršilnem naslovu, neposredne izvršbe za drugačno ali višjo terjatev, kot je določena v neposredno izvršljivem delu notarskega zapisa.

Seveda pa bi v konkretni zadevi lahko upnik, če meni, da mu dolžniki dolgujejo na podlagi kreditne pogodbe višji znesek terjatve od tiste, določene v neposredno izvršljivem delu notarskega zapisa, neposredno izvršbo glede presežka, vložil s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki bi takšen presežek terjatve izkazovala. Ker pa ni tako ravnal ima pritožba prav, da lahko po predlogu za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova zahteva neposredno izvršbo le glede tiste terjatve, ki je navedena v četrtem členu obravnavanega notarskega zapisa, ker ima le ta njegova določba zaradi vsebovanega zapisa o neposredni izvršljivosti, naravo izvršilnega naslova. Drugačna razlaga o notarskem zapisu, ki je predmet obravnavanja tega izvršilnega postopka, namreč da predstavljajo neposredni izvršilni naslov vse njegove določbe, bi pripeljala do zaključka, da je nerazumljiv in zaradi tega neizvršljiv. Terjatev glede katere pogodbene stranke ugotavljajo, da jo ima upnik do dolžnikov v prvem odstavku prvega člena notarskega zapisa, je namreč drugačna od terjatve navedene v njegovem četrtem členu (glede katere so stranke zapisale dogovor o neposredni izvršljivosti) in celo od terjatve navedene v tretjem členu notarskega zapisa, saj prva pretvorbo tuje valute veže na tolarsko protivrednost po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan črpanja kredita, terjatvi iz tretjega in četrtega člena notarskega zapisa pa jo vežeta na tolarsko protivrednost po tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Da je izvršilni naslov izvršljiv, mora biti določen, nedvoumen in razumljiv, tako, da ga je mogoče neposredno izvršiti.

Ker je upnik s predlogom za izvršbo, vloženem dne 28.07.2004 vendar določno predlagal izvršbo na podlagi izvršilnega naslova in je sodišče prve stopnje s sklepom o izvršbi takemu predlogu sledilo, ne glede na to, da je višino terjatve preračunal tako, kakor da bi zahteval izvršbo na podlagi verodostojne listine, je moralo drugostopenjsko sodišče pritožbi dolžnikov slediti in izpodbijani sklep o zavrnitvi njihovega ugovora v celoti, razveljaviti, čeprav tudi po njegovi oceni dolžniki neutemeljeno v celoti ugovarjajo sklepu o izvršbi, saj ne navajajo, da bi upnikovo terjatev iz izvršilnega naslova že plačali. Toda sodišče prve stopnje, zaradi napačne materialnopravne presoje zadeve, dejanskega stanja v smeri ugotovitve terjatve, do katere bi bil upnik upravičen na podlagi izvršilnega naslova, to je četrtega člena notarskega zapisa notarja A.Š. št. SV ... z dne 13.07.2000, ni ugotavljalo, njegovih ugotovitev in zaključkov pa drugostopenjsko sodišče ne more nadomestiti.

Po obrazloženem je bilo odločiti tako, kakor izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka člena 365 Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s členom 15 Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Drugostopenjsko sodišče je še odločilo, da se naj zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek k drugemu sodniku, ki bo utemeljenost ugovora dolžnikov presojal še iz vseh spredaj izpostavljenih materialnopravnih stališč o naravi notarskega zapisa in njegovi izvršljivosti, ter upošteval tudi tiste pritožbene navedbe, s katerimi dolžniki izražajo višino terjatve do katere bi bil upnik upravičen na podlagi uveljavljanega izvršilnega naslova.

Odločitev o stroških postopka s pritožbo ima podlago v določbah tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ.