Jedro

V zahtevi za izdajo začasne odredbe mora biti navedeno, katere konkretne hujše škodljive posledice bodo nastale zaradi izpodbijanega akta, izkazana verjetnost nastanka teh posledic in predloženi dokazi. Pritožbo v upravnem sporu lahko vloži le stranka konkretnega upravnega spora.

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdita 2. in 3. točka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, opr. št. U 376/2001 z dne 9.4.2002. 2. Pritožba Univerze Maribor,........se zavrže.

Obrazložitev

Predmet presoje v tem pritožbenem postopku je sklep sodišča prve stopnje, s katerim je pod točko 2. in 3. izreka sodbe in sklepa zavrnilo tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe z dne 17.12.2001 in z dne 19.12.2001. V obrazložitvi k 2. točki izreka sklepa sodišče navaja, da je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe, s katero naj bi toženi stranki in v.d. dekanu prepovedalo izvajanje sklepov, s katerimi ga je senat UM EPF razrešil članstva v dveh komisijah za študijske zadeve in mednarodno sodelovanje UM, ga razrešil z mesta predsednika (in člana) komisije za študijske zadeve in imenoval drugega predsednika te komisije, se seznanil z odgovori na vprašanja glede kitajskih študentov, ugotovil, da smer univerzitetnega študija mednarodno poslovanje ni bila nikoli razpisana, niti zakonito izvajana in odločil, da naj poslovodstvo glede tega izvede vse potrebne postopke in uporabi zakonite poti. Po presoji sodišča tožnik ni dokazal, da bi mu zaradi realizacije spornih sklepov senata grozile hujše škodljive posledice in grozeče nasilje, kar je pogoj za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS. Tožnik ni izkazal, kakšna konkretna škoda bi mu grozila zato, ker je razrešen članstva in funkcij v navedenih komisijah, niti zato, ker grozijo tožbe kitajskih študentov. Jasno tudi ni ali grozijo tožbe njemu osebno ali UM ali tudi UM EPF. V vsakem primeru pa bi bila lahko morebitna obsodba tožnika v sodnem postopku izrečena le v primeru, če bi se mu dokazalo protipravno postopanje in njegova odškodninska odgovornost za protipravno ravnanje. Navedeni sklepi senata UM EPF, katerih realizacijo želi tožnik preprečiti s predlagano začasno odredbo, tožniku večje težko popravljive škode v smislu 2. odstavka 69. člena ZUS, po presoji sodišča, neposredno ne povzročajo oziroma s svojimi navedbami in predloženimi dokazi tega ni izkazal. Z drugo predlagano začasno odredbo je tožnik zahteval prepoved ugotavljanja izida glasovanja senata UM EPF o sklepih, s katerimi je ta senat umaknil svoj prejšnji predlog rektorju UM, da tožnika imenuje za dekana UM EPF. S tem v zvezi je iz pisne dokumentacije razvidno, da je tedanji dekan UM EPF dr. T.G. rektorju UM poslal obvestilo z dne 5.6.2001, da je senat UM EPF opravil tajne volitve in kot kandidata za dekana potrdil tožnika, zaradi česar predlaga rektorju, da ga imenuje za dekana. Temu obvestilu je tedanji dekan priložil zapisnik volilne komisije senata UM EPF z dne 31.5.2001. Ta predlog oziroma rezultate volitev je torej senat UM EPF, ki danes očitno deluje v nekoliko drugačni sestavi kot v času volitev dne 31.5.2001, umaknil. Po 2. odstavku 69. člena ZUS, na katerega se sklicuje tožnik, se lahko zahteva za izdajo začasne odredbe nanaša na začasno ureditev stanja glede na sporno razmerje. Sporno pravno razmerje v obravnavani zadevi predstavlja razrešitev tožnika s funkcije prodekana. V obravnavani zadevi se izpodbijani sklep, s katerim je bil tožnik razrešen s funkcije prodekana UM EPF, ne nanaša na postopek kandidiranja in imenovanja novega dekana. Ta predlagana začasna odredba pa se v celoti nanaša na postopek in sklepe senata UMF EPF v zvezi z imenovanjem novega dekana. Sporno razmerje v zvezi s tožnikovo kandidaturo za dekana sodišče obravnava v zadevi pod opr. št. U 130/2002 na podlagi njegove tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe z dne 11.2.2002, dopolnjeno z vlogo z dne 29.3.2002. Pravilnost in zakonitost postopka imenovanja novega dekana (v katerem se je kot kandidat prijavil tudi tožnik in na kar se nanaša predlagana začasna odredba), po presoji sodišča, ne posega v pravilnost in zakonitost postopka razrešitve tožnika s funkcije prodekana UM EPF, v taki meri, da bi to zahtevalo oziroma opravičevalo izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS.

Tožnik v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi izdaje predlaganih začasnih odredb navaja, da se sodišče pri odločanju o predlaganih zahtevah za izdajo začasne odrede ni opredelilo do predhodnih vprašanj oziroma navedb, ki jih je tožnik izpostavil v pripravljalni vlogi z dne 17.11.2001. Opredeliti bi se moralo glede vprašanja, ali sta funkciji v.d. dekana in v.d. prodekana sploh dopustni in ali so zakonito imenovani funkcionarji UM EPF oziroma ugotoviti, da navedeni v.d. organi niso funkcionarji oziroma so neobstoječi funkcionarji.

Odgovoriti bi moralo na vprašanji, ali obstoječi pravni red sploh dopušča funkciji v.d. dekana in v.d. prodekana. Ker za kaj takega ni podlage v Ustavi Republike Slovenije, ne v ZVIS ter drugih predpisih in tudi ne v statutu UM, bi moralo ugotoviti, da situacija, ko dr. Z. kot v.d. dekana izvršuje pristojnosti dekana (čeprav zato nima pooblastila) in da poleg razrešenega prodekana - tožnika to njegovo funkcijo izvršuje tudi po rektorju nezakonito imenovani v.d. prodekan za izobraževalno dejavnost, izkazuje vse predpostavke in pogoje za ugoditev zahtevi za izdajo začasne odredbe. Ker se sodišče do teh navedb ne opredeljuje, je napačno ugotovljeno dejansko stanje, absolutno bistveno prekršen postopek in zmotno uporabljeno materialno pravo. Kršene so tudi pravice iz 22. člena Ustave RS na njegovo škodo. Zato predlaga ugoditev pritožbi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

K 1. točki izreka sklepa: Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Po presoji opritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za to odločitev navedlo prepričljive razloge.

Pri zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe z dne 17.12.2001 je pravilno presodilo, da niso izpolnjeni pogoji za njeno izdajo, ki jih določa 2. odstavek 69. člena ZUS. V zahtevi za izdajo začasne odredbe po tem predpisu mora tožnik navesti, katere konkretne hujše posledice bodo nastale zanj zaradi izpodbijanega akta, izkazati verjetnost nastanka teh posledic in predložiti dokaze, ki utemeljujejo potrebo za njeno izdajo. Tožnikova zahteva, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, teh predpostavk ne izkazuje in je zato pravilno odklonilo izdajo začasne odredbe.

Tudi za izdajo začasne odredbe z dne 19.12.2001 ni bilo zakonitih pogojev, ker se ne nanaša na obravnavano pravno razmerje, ampak na razmerje, ki je predmet drugega spora in zato z ureditveno začasno odredbo v tem upravnem sporu ni mogoče posegati vanj.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vsebinskih vprašanj predmetnega spora. Presoja teh vprašanj presega okvir presoje, ki je po ZUS dopustna pri odločanju o utemeljenosti začasne odredbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena, v zvezi z 68.členom ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

K 2. točki sklepa: Pritožba UM EPF ni dovoljena.

Pritožbo v upravnem sporu se lahko vloži le stranka konkretnega upravnega spora. Pritožnika UM EPF v tem upravnem sporu ni mogoče obravnavati kot stranke (določbe 18. in 20. člena ZUS). Po vloženi skupni tožbi (evidentirani pod št. U 304/2001), ki so jo vložili tožniki: dr. L.G., UM EPF in dr. E.Ž. proti odločbam tožene stranke, je sodišče prve stopnje s svojim sklepom, št. U 304/2001-76 z dne 6.12.2001, po 1. odstavku 41. člena ZUS odločilo, da bo različne zahtevke tožnikov, glede na različna pravna razmerja, obravnavalo v ločenih postopkih. Spis U 376/2001 se nanaša na tožbo dr. E.Ž., zaradi zaradi razrešitve funkcije prodekana UM EPF. V konkretni zadevi sta poleg tožnika predlagala izdajo začasne odredbe z dne 17.12.2001 tudi UM EPF in dr. L.G., ki je z izjavo dne 17.12. 2001 umaknil vse zahtevke, vložene v svojem imenu in za UM EPF ter preklical pooblastilo za zastopanje pooblaščencu odvetniku V.C. Glede na tako izjavo je pritožba UM EPF zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe z dne 17.12.2001 nedovoljena, saj zahteve zaradi umika ni bilo več in tudi sodišče prve stopnje o njej ni moglo odločati.

Zahtevo za izdajo začasne odredbe z dne 19. 12. 2001 pa je vložil samo tožnik in UM EPF ni predlagatelj zahteve. Zato njena pritožba ni dovoljena, saj ni bilo odločeno o njeni zahtevi.

Iz navedenih razlogov je zato pritožba UM EPF nedovoljena v smislu 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v zvezi z določbo 16. člena ZUS. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo na podlagi določbe 352. člena ZPP, v zvezi s 16. členom ZUS, ker jo ni zavrglo že sodišče prve stopnje.