Jedro

Predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje je neutemeljen, ker domnevno nepravilno vročena tožba v odgovor ne predstavlja utemeljenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje. Če tožba ni bila pravilno vročena v odgovor, tožena stranka ni mogla zamuditi nobenega pravnega dejanja, nepravilna vročitev tožbe v odgovor pa se lahko uveljavlja kot pritožbeni razlog zoper zamudno sodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje (I. točka izreka) in sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki poravnati njene stroške postopka v znesku 555,00 EUR v roku 15 dni (II. točka izreka).

Zoper navedeni sklep se pravočasno pritožuje tožena stranka iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj tožbe, ki naj bi jo sodišče posredovalo toženi stranki, ta ni prejela, zato nanjo tudi ni odgovorila. Podpis na vročilnici dne 5. 4. 2012 ni njen. Navaja, da vročitev ni bila opravljena v skladu s 142. členom ZPP, po katerem mora biti tožba vročena toženi stranki osebno. Tudi direktor tožene stranke je zaslišan izpovedal, da ne ve kdo je prevzel pošto s tožbo, saj je videl le vabilo na sodišče. Prav tako ni vedel povedati, kdo je prevzel zamudno sodbo, ki naj bi bila toženki vročena 17. 10. 2012, saj priporočeno pošto navadno prevzema sam, vendar pa je dopustil možnost, da je pošto nekje založil. Določno pa je povedal, da podpis na vročilnicah, tako za zamudno sodbo kot tudi za tožbo, ni njegov. V zvezi z dopisom, ki naj bi ga toženka poslala ZZZS, OE ... in odvetniku tožeče stranke, pa pritožba poudarja, da ta s to zadevo nima nobene zveze. Ne glede na navedeno pa po stališču pritožbe sodišče prve stopnje glede na obstoječo sodno prakso nikakor ne bi moglo izdati zamudne sodbe brez zaslišanja tožnika in direktorja tožene stranke, saj bi se le tako lahko neposredno prepričalo, ali je zahtevek tožnika upravičen v skladu z ustrezno zakonodajo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialnopravno pravilna, čeprav iz drugih razlogov.

Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Take kršitve v postopku o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni bilo, saj je tožena stranka prejela tako odgovor tožeče stranke na predlog za vrnitev v prejšnje stanje, vabilo na narok, ki se ga je tudi udeležila, vročen pa ji je bil tudi izpodbijani sklep. Iz pritožbenih navedb pa se da razbrati, da pritožba to kršitev zatrjuje v zvezi z vročanjem tožbe v odgovor in ne v zvezi s postopkom odločanja o utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje, zato bi ta pritožbeni razlog tožena stranka uveljavljala le v pritožbi zoper zamudno sodbo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni upravičen, saj je tožena stranka vedela za obveznost plačila nadomestila za bolniški stalež za tožečo stranko, kljub redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Iz tega razloga je predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo.

ZPP v 116. členu določa, da sodišče stranki, ki je zamudila narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubila zaradi tega pravico opraviti dejanje, na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če sodišče spozna, da je narok ali rok zamudila iz upravičenega razloga. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da ji tožba ni bila vročena v odgovor skladno s 142. členom ZPP, torej z osebno vročitvijo, ker vročilnice naj ne bi podpisal direktor kot pooblaščena oseba. S tem smiselno zatrjuje, da ji vročevalec, torej delavec pošte št. ..., poštne pošiljke ni vročal skladno z določbo 142. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje razpisalo narok (1. odstavek 119. člena ZPP). Iz izpovedi direktorja tožene stranke izhaja, da pošto običajno prevzema sam in da podpis na vročilnici ni njegov. Izpovedal pa je tudi, da pošto tožena stranka prevzema bodisi na sedežu, bodisi na pošti, dopušča pa tudi možnost, da jo je prevzel kateri izmed zaposlenih, če mu jo je izročil poštar. Ni pa vedel povedati, kako je prišlo do tega, da ni prejel tožbe oziroma da je bila ta spregledana. Ob tem je povedal, da jim je najemodajalec odpovedal najem poslovnih prostorov 28. 10. 2012 in da je dokumentacijo, ki se nanaša na tožnika, dokončno uredil šele sedaj.

ZPP v 142. členu glede osebnega vročanja državnim organom in subjektom iz 3. odstavka 139. člena (subjektu vpisa v sodni register, samostojnemu podjetniku posamezniku ali pravni osebi, ki se vpisuje v sodni register, se vroča na naslovu, ki je vpisan v register) napotuje na 133. člen, ki določa, da se tem subjektom vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu. Niti iz navedb v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, pa tudi ne iz izpovedi direktorja tožene stranke, ne izhajajo okoliščine, ki bi vzbudile dvom v pravilno vročitev sporne sodne pošiljke. Iz potrdila o vročitvi tožbe skupaj s pozivom na odgovor izhaja, da je bilo sodno pisanje toženi stranki vročeno 5. 4. 2012, in ker tožena stranka ni niti zatrjevala in tudi ne dokazala, da je bilo pisanje vročeno nepooblaščeni osebi, je predlog za vrnitev v prejšnje stanje neutemeljen. Poleg tega pa je predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje neutemeljen že zato, ker domnevno nepravilno vročena tožba v odgovor ne predstavlja utemeljenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje. Če sodba ni bila pravilno vročena v odgovor, tožena stranka ni mogla zamuditi nobenega pravnega dejanja, nepravilna vročitev tožbe v odgovor pa se lahko uveljavlja kot pritožbeni razlog zoper zamudno sodbo.

Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev, skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP in ugotovilo, da pritožba tožene stranke ni utemeljena. Zato jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela skladno s 1. odstavkom 154. člena istega zakona sama krije svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka stroškov ni priglasila.