Jedro

Trditveno in dokazno breme izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta. Če ta ne uspe izkazati enega izmed njih, Vrhovno sodišče njegovo revizijo zavrže kot nedovoljeno.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno 1. točko izreka sodbe in sklepa prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka po odvetnici dne 12. 7. 2007 vložila revizijo.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4. 11. 2005, s katero je ta odpravila odločbo Davčnega urada Ljubljana z dne 6. 2. 2004, v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, in odločila, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti prvostopne odločbe dalje do plačila (1. točka izreka), v preostalem delu pa je sodišče prve stopnje tožbo tožeče stranke zavrglo (2. točka izreka). S prvostopno odločbo je bil tožeči stranki odmerjen davek od prometa proizvodov v znesku 2.381.191,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in davek od prometa storitev v skupnem znesku 7.977.880,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, poleg tega pa je bilo ugotovljeno še, da je tožeča stranka dne 13. 11. 2001 plačala prometni davek v znesku 17.876.096 SIT in pripadajoče zamudne obresti v znesku 43.070.154,40 SIT.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po presoji Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008 (Ur. l. RS, št. 62/2008), ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Tožeča stranka navaja, da je revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ker njena obveznost izražena v denarni vrednosti presega 20.000,00 EUR, vendar višine sporne obveznosti ne konkretizira, zato gre po presoji Vrhovnega sodišča za pavšalno in neizkazano zatrjevanje izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 6. Tožeča stranka zatrjuje tudi, da je revizija dovoljena po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ker gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ki bo vplivalo na odločitve v nadaljnjih sporih drugih leasing podjetij, ki so obračunavala davek od prometa storitev na enak način kot tožeča stranka. Po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka ni izkazala zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije, ker pomembnega pravnega vprašanja ni določno opredelila (konkretizirala). Če pa ima tožeča stranka v mislih način ugotavljanja davčne osnove davka od prometa storitev finančnega leasinga, kot bi morda izhajalo iz obrazložitve revizije v točki III., pa Vrhovno sodišče pripominja, da je Vrhovno sodišče v sodbi I Up 527/2004 z dne 12. 7. 2006 zavzelo stališče, da davčno osnovo davka od prometa storitev finančnega leasinga predstavlja celotno bruto plačilo, v katero se vštevajo tudi odvisni stroški (stroški materiala in drugih storitev), ki jih je izvajalec storitve imel v zvezi s storitvijo in ki jih je zaračunal uporabniku storitve. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve le, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava. Ker pa je bilo o vprašanju, ki ga tožeča stranka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, na Vrhovnem sodišču že odločeno ter o obravnavanem pravnem vprašanju že zavzeto stališče, revident ni izkazal pogoja za dovoljenost revizije, določenega v 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče dodaja še, da tako imenovana „lastna udeležba“ v pogodbah o finančnem leasingu, ki jih je sklepala tožeča stranka, ne bi sodila v davčno osnovo davka od prometa storitev le, če bi se na avtomobilih vzpostavila solastnina dajalca in jemalca leasinga. Ker iz pogodb (9. točka) izhaja, da je bila tožeča stranka kot dajalec leasinga izključni lastnik avtomobilov, tako imenovana lastna udeležba lahko predstavlja zgolj prvi obrok finančnega leasinga, kar pomeni, da sodi v davčno osnovo davka od prometa storitev.

7. Tožeča stranka navaja še, da odločitev sodišča prve stopnje predstavlja zanjo hudo finančno breme. Če je imela tožeča stranka s tem v mislih, da ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zanjo zelo hude posledice v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, Vrhovno sodišče izpolnjevanja tega pogoja za dovoljenost revizije ne more preizkusiti, saj tožeča stranka ni konkretno navedla kakšne posledice naj bi nastopile. Ker Vrhovno sodišče ne more preizkusiti, ali so posledice za tožečo stranko res zelo hude, po presoji Vrhovnega sodišča ta zatrjevani pogoj ni izpolnjen.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo tožeče stranke zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.