Jedro

Določbo 37. člena ZAzil je mogoče uporabiti le v primeru, ko je nesporno ugotovljeno, da prosilec za azil prihaja iz varne tretje države, kar v konkretnem upravnem sporu po presoji pritožbenega sodišča ni bilo popolno ugotovljeno, je pa to okoliščina, ki je za odločitev na podlagi 1. odstavka 37. člena ZAzil bistvena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2310/2003-9 z dne 21.1.2004, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 10.12.2003, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je na podlagi 1. odstavka 20. člena in 1. odstavka 37. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/2000 - odločba Ustavnega sodišča RS, 113/2000 - odločba Ustavnega sodišča RS, 124/2000, 67/2001 in 98/2003 - ZAzil) tožnikovo prošnjo za azil zavrgla.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe (1. točka izreka sodbe in sklepa) sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožnikovo prošnjo za azil na podlagi 1. odstavka 37. člena ZAzil zavrgla, ker je ugotovila, da je prišel v Republiko Slovenijo iz varne tretje države v smislu določbe 2. člena ZAzil. Tožena stranka je na podlagi tožnikove izjave ob podaji prošnje za azil (9.12.2003) ugotovila, da je pred prihodom v Republiko Slovenijo prebival v Avstriji, nato pa je dva tedna živel v Italiji, kar pomeni, da je v Republiko Slovenijo prišel iz varne tretje države. Njegove navedbe, da je sicer nameraval v Italijo, da pa se je premislil in odločil, da bo za azil zaprosil v Republiki Sloveniji, po mnenju sodišča prve stopnje nasprotujejo njegovemu zagovoru v postopku pred Sodnikom za prekrške v G.R., kolikor je razviden iz obrazložitve odločbe Senata za prekrške Republike Slovenije z dne 25.11.2003, kjer je tožnik navedel, da je v Republiko Slovenijo prišel iz Italije. Utemeljen pa je tožnikov tožbeni ugovor, da je tožnikov pooblaščenec toženi stranki poslal obvestilo o zastopanju tožnika v postopku za priznanje azila v Republiki Sloveniji dne 20.11.2003, ki ga je tožena stranka prejela dne 21.11.2003, kar je razvidno iz fotokopije potrdila o oddaji pošiljke in fotokopije povratnice o prevzemu pošiljke, ki ga je tožnik priložil tožbi. Ker pa je bil izpodbijani sklep vročen le tožniku, ne pa tudi njegovemu pooblaščencu, je sodišče prve stopnje štelo, da rok za vložitev tožbe še ni potekel. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izpodbijani sklep tožene stranke pravilen in izdan v skladu z zakonom, je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000 - ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnik v pritožbi navaja, da je po njegovem mnenju izpodbijana sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) sodišča prve stopnje preuranjena in bi o njegovi vlogi za priznanje azila v Republiki Sloveniji bilo potrebno odločati in merito. Tožena stranka je, kot je na to že bilo opozorjeno v njegovi tožbi, odločala, ne da bi popolnoma in pravilno ugotovila dejansko stanje v zvezi z vprašanjem, kako je prispel v Republiko Slovenijo. V tem primeru bi v zvezi s tem tudi ZAzil bil drugače uporabljen. Njemu bi bilo potrebno dati možnost sodelovanja v postopku, kjer bi lahko s svojo izpovedbo na zaslišanju in z drugimi dokazi dokazoval, da v Republiko Slovenijo ni prišel iz varne tretje države. Ne gre za življenjski položaj, da bi kdo iz Republike Italije prihajal v Republiko Slovenijo, ampak kvečjemu obratno. Pri tem bi bilo potrebno verjeti njegovim tožbenim navedbam, da je nameraval v Italijo, kasneje pa se je odločil, da bo za azil zaprosil v Republiki Sloveniji. Pogosto razni organizatorji potovanj prosilcem ob prihodu v Slovenijo neresnično prikazujejo, da so že prispeli v Italijo ali pa v kakšno drugo evropsko državo, prosilci za azil pa jim to največkrat verjamejo. Iz teh razlogov je tudi navajal, da je že bil v Italiji. Ob vsem navedenem tudi v tej pritožbi ponovno navaja, da je po njegovem mnenju v dosedanjem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede vprašanja, ali je res prišel v Republiko Slovenijo iz varne tretje države. Glede na to predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma toženi stranki.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena zaradi naslednjih razlogov.

Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka v obravnavani zadevi odločila v posebnem predhodnem postopku po določbah 37. člena ZAzil. Po 1. odstavku 37. člena ZAzil prosilcu za azil, ki prihaja iz varne tretje države v smislu 2. člena ZAzil, pristojni organ prošnjo za azil s sklepom zavrže. Po določbah 2. člena ZAzil je varna tretja država, država, v kateri se je prosilec za azil nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo (6. alinea 1. odstavka). Opredelitev varne tretje države v 2. členu ZAzil, ki jo v skladu z 2. odstavkom istega člena določi Vlada Republike Slovenije v smislu ZAzil, zagotavlja, da oseba, vrnjena v državo, v kateri se je nahajala pred prihodom v Republiko Slovenijo, ne bo izpostavljena prisilni odstranitvi ali izgonu iz te države v državo, kjer bi bilo njeno življenje ali svoboda ogroženo, da bo v tej državi lahko vložila prošnjo za azil in da bo imela v njej zagotovljene osnovne življenjske potrebe.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi preuranjena. Iz podatkov in listin v upravnih spisih izhaja, da niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje nista povsem razčistila dejanskega stanja v zvezi s tožnikovim zatrjevanjem, da je v Republiko Slovenijo prišel iz Republike Italije. Sodišče prve stopnje je pritrdilo ugotovitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki je v celoti sledila tožnikovi izjavi v prošnji za azil z dne 9.12.2003, da je v Republiko Slovenijo prišel iz Republike Italije dne 2.12.2003, ne da bi njegovo zatrjevanje o tej okoliščini preverila oziroma izvedla druge dokaze, ki bi utemeljili njeno odločitev. Dejanska podlaga odločitve na podlagi določb 37. člena ZAzil so po presoji pritožbenega sodišča namreč okoliščine, ki izkazujejo, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo iz varne tretje države. Res je, kot navaja sodišče prve stopnje, da se v predhodnem postopku glede prosilcev za azil, ki prihajajo iz varnih tretjih držav, ne uporabljajo določbe 1. odstavka 29. člena ZAzil, ki se nanašajo na zaslišanje prosilca za azil, vendar pa je mogoče določbe 37. člena ZAzil uporabiti le v primeru, ko je nesporno ugotovljeno, da prosilec za azil prihaja iz varne tretje države. Ta okoliščina, ki je za odločitev na podlagi 1. odstavka 37. člena ZAzil bistvena, pa po presoji pritožbenega sodišča ni bila popolno ugotovljena. Kot izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, se tožnikova izjava, ko navaja Republiko Italijo kot državo, iz katere je dne 2.12.2003 prišel v Republiko Slovenijo, razlikuje od podatkov v upravnih spisih (obvestilo tožnikovega pooblaščenca I.D., odvetnika v C., o zastopanju tožnika v postopku za priznanje azila v Republiki Sloveniji z dne 20.11.2003, ki ga je tožena stranka prejela dne 21.11.2003, ter navedbe o tožnikovem zagovoru, ki naj bi kritične noči prestopil državno mejo med Republiko Madžarsko in Republiko Slovenijo ali med Republiko Italijo in Republiko Slovenijo, kot tudi navedbe o zaslišanju policistov patrulje PMP L., ki je z obdolženim tožnikom vodila postopek na kraju samem, in sicer v odločbi Senata za prekrške Republike Slovenije z dne 25.11.2003, s katero je bilo pritožbi zagovornika - odvetnika I.D. v C. obdolženega tožnika ugodeno in je bila razveljavljena odločba Sodnika za prekrške G.R. z dne 14.11.2003 in zadeva vrnjena v novo odločanje temu sodniku) o tem, kje je tožnik dejansko ilegalno prestopil državno mejo Republike Slovenije in kdaj jo je dejansko prestopil (ali v novembru 2003, ali dne 2.12.2003, kot zatrjuje v svoji izjavi z dne 9.12.2003). Sodišče prve stopnje in pred njim tožena stranka pa sta v celoti poklonila vero tožnikovi izjavi, ne da bi glede na navedene podatke v upravnih spisih, ki vzbujajo dvom v resničnost tožnikove izjave, njegovo zatrjevanje preverila.

Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni imelo podlage za uporabo določbe 1. odstavka 59. člena ZUS. Ker je nepravilna uporaba navedene določbe ZUS vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. odstavka 72. člena ZUS. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.