Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki niso zajete v vabilu na zagovor in glede katerih se delavec ne more zagovarjati, ni zakonita.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o pravdnih stroških v sodbi sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 1.329,95 EUR, v 8 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila“.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonito razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 4. 2007 in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi, ampak še traja ter da je tožena stranka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje, ga pozvati nazaj na delo na delovno mesto bančnega komercialista ter mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, vse v roku 8 dni. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna obračunati tožniku plačo in ostale prejemke iz delovnega razmerja za čas brezposelnosti do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki ter mu po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto zneske plač ter drugih prejemkov iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh tožniku povrniti njegove stroške postopka v znesku 1.329,95 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva odločitve sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnik že dve leti zaposlen pri drugem delodajalcu, zato ni upravičen do dvojnega plačila davkov in prispevkov iz plače. Vztraja, da je tožnik v času delovnega razmerja in med delovnim časom komitentom tožene stranke predstavljal in tržil storitve skladov, ki niso del ponudbe tožene stranke, poleg tega pa je pošiljal listine z delovnim sredstvom tožene stranke. Vse navedeno izhaja iz priloženih listinskih dokazov. Pri tožniku je bilo ugotovljenih tudi več drugih kršitev. Treba je upoštevati, da je tožena stranka (banka) institucija, v kateri mora glede na naravo dela obstajati med delavcem in delodajalcem popolno zaupanje tako glede dela kot uporabe delovnih sredstev. Tožnik je med delovnim časom pošiljal in prejemal po faksu svoje in dokumente drugih, torej je v svojem imenu in na račun drugih opravljal storitev posredovanja dokumentacije. S tem je kršil točko 3.9. Kodeksa etičnega ravnanja pri toženi stranki in določila pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je v svojih notranjih aktih in pogodbi o zaposlitvi postavila okvire, kaj šteje za hujšo kršitev delovne obveznosti. Rokovanje z dokumentacijo in delovnimi sredstvi je v banki strožje urejeno in posebej varovano. Delavci, ki delajo v banki, ne smejo uporabljati podatkov in delovnih sredstev za druge namene. Poleg tega pa morajo varovati podatke svojih komitentov, zato ne smejo imeti na mizah dokumentacije, ki bi take podatke razkrivala. Na pisalni mizi je imel tožnik dokumentacijo, katere zaradi varovanja osebnih podatkov ne bi smel imeti. Zaradi tožnikovega ravnanja je porušeno zaupanje med njim in toženo stranko do te mere, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka vse pritožbene navedbe tožene stranke in ocenjuje, da je pritožba neutemeljena, zato naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, razen v delu glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od priznanih pravdnih stroškov.

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je po prvem odstavku 110. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) zakonita, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja. Ob obstoju enega od zakonskih razlogov, navedenih v prvem odstavku 111. člena ZDR, je potreben še nadaljnji pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, je dolžna dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi (82. čl. ZDR). Tožena stranka je tožniku dne 13. 4. 2007 (priloga A3) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki je bila med strankama sklenjena dne 17. 7. 2006, zaradi hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, to je iz razloga, navedenega v 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR.

Pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec delavcu vročiti pisno obdolžitev ter določiti čas in kraj, kjer lahko delavec poda svoj zagovor (2. odst. 83. čl. ZDR v zvezi z 1. in 2. odst. 177. čl. ZDR). Iz vabila na zagovor (priloga A2) izhaja, da je tožena stranka tožnika sumila, da ponuja storitev trženja skladov, ki niso v ponudbi N. d.d., saj iz najdene dokumentacije na njegovi delovni mizi izhaja, da je tožnik komitentom banke v času delovnega razmerja in na delovnem mestu predstavljal storitve in tržil storitve skladov, ki niso del ponudbe N. d.d., pri tem pa je neupravičeno uporabljal tudi tehnično opremo N. d.d. Tožena stranka je dne 10. 4. 2007 izvedla zagovor. V obrazložitvi izredne odpovedi je nato tožena stranka navedla še druge kršitve, ki niso bile zajete v vabilu na zagovor in glede katerih se tožnik v zagovoru ni izjasnil (1. odstavek utemeljitve odpovedi). Sodišče prve stopnje je dolžno presojati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v okviru odpovednih razlogov, kot so navedeni v pisni obdolžitvi oz. vabilu na zagovor in kasneje povzeti v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delavec se lahko namreč uspešno pripravi na zagovor oz. na svojo obrambo le, če ve, katere kršitve mu delodajalec očita. Pravica do obrambe delavca v postopku odpovedi iz krivdnih razlogov izhaja tudi iz Konvencije MOD št. 158, ki v 7. členu določa, da delavcu ne sme prenehati delovno razmerje zaradi razloga v zvezi z obnašanjem ali njegovim delom, če mu prej ni omogočeno, da se zagovarja zaradi takšnih trditev, razen če od delodajalca z razlogom ni pričakovati, da mu to omogoči. Pisna obdolžitev z vsebinsko in časovno opredeljenimi kršitvami je pomembna z vidika predhodne seznanitve delavca z očitanimi kršitvami kot pogoja za pripravo zagovora. Smisel pravice do obrambe je namreč v tem, da delodajalec delavca sliši, pogoj za to pa je, da so obtožbe jasno in nedvoumno izražene in sporočene delavcu, da se lahko brani in pove svoje stališče. V nasprotnem primeru namreč institut zagovora izgubi svoj pomen, delavec pa pravico do učinkovitega varstva svojih pravic. Delavčeva pravica do učinkovite obrambe je zato kršena, če delodajalec naknadno v izredni odpovedi ali celo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotavlja kršitve, ki v pisni obdolžitvi niso navedene in glede katerih se delavec v postopku pri delodajalcu sploh ni mogel izjasniti. V kolikor bi se namreč lahko izjasnil, do izredne odpovedi morda sploh ne bi prišlo. V konkretni zadevi zato lahko odpovedni razlog kvečjemu predstavlja očitek v pisni obdolžitvi, da je tožnik pomagal tretjim osebam - komitentom tožene stranke pri sklenitvi posla oziroma, da je predstavljal in tržil storitve skladov, ki niso del njene ponudbe, in da je pri tem za pošiljanje in prejem dokumentov uporabljal faks tožene stranke.

Tožena stranka je odločila, da navedeni očitek predstavlja hujšo kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, storjeno naklepno oz. iz hude malomarnosti. Na podlagi izvedenih dokazov sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožnik posredoval oziroma tržil sklade, ki niso del ponudbe tožene stranke. Zgolj najdena dokumentacija (priloge B10 do B13) tudi po presoji pritožbenega sodišča tega ne dokazuje. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazala, da bi tožnik kršil določbe trinajste alineje 13. člena pogodbe o zaposlitvi, pač pa le, da je sporne dokumente poslal iz službenega faksa v Podgorico. Dejstvo, da je tožena stranka uporabo delovnih sredstev v osebne namene v Kodeksu etičnega ravnanja delavcev N. d.d. (priloga B9) predvidela kot hujšo kršitev delovnih obveznosti, še ne pomeni, da je ta kršitev res hujša kršitev v smislu 2. alinee prvega odstavka 111. čl. ZDR. Ni namreč delodajalec tisti, ki v zvezi z odpovedjo pretehta pomen in težo kršitve pogodbenih obveznosti, temveč je tudi in predvsem naloga sodišča, da v sodnem postopku z uporabo razumnih in objektiviziranih meril presodi, ali ima kršitev takšno težo, da upravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pošiljanje in prejema dokumentov z uporabo faksa tožene stranke tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja hujše kršitve, ki bi po obsegu, intenzivnosti, pomenu in v okoliščinah poslovanja v poslovalnici tožene stranke, ki jih je opisala priča Kebrič, utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odpovednega razloga iz 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR pa tudi ni mogoče utemeljevati z dejstvom, da je tožena stranka banka. Zatrjevanega odpovednega razloga tožena stranka ni dokazala in je zato izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Prvostopenjsko sodišče je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 4. 2007 kot nezakonito razveljavilo, posledično pa ugodilo tudi preostalemu delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na reintegracijo in reparacijo. Če delavcu delovno razmerje pri delodajalcu preneha nezakonito, mu je ta dolžan vzpostaviti takšno stanje, kot da nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi bilo. Ob upoštevanju načela popolne odškodnine oziroma prejemkov, ki jih je delavec od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki prejel pri drugem delodajalcu, je sodišče pravilno presodilo, da je tožnik upravičen do plačila plače in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja le za čas brezposelnosti do ponovnega nastopa dela. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe o dvojnem plačilu oziroma o tem, da tožnik zahteva plačilo davkov in prispevkov tudi za čas, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu.

V okviru preizkusa po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih stroškov, ki so bili sicer pravilno naloženi v plačilo toženi stranki. Skladno z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006 je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), zato zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in stroškovno odločitev spremenilo tako kot je razvidno iz izreka, v preostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker se predmetni spor uvršča v spore o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) sama krije svoje stroške postopka. Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, zato na podlagi 155. člena ZPP tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.