Jedro

Če so ob nacionalizaciji bila iz nacionalizacije izvzeta vrednostno neenaka stanovanja oziroma deli nepremičnine v korist posameznih bivših solastnikov, zaradi česar naj bi bila tožnika oškodovana, tega vprašanja ni mogoče reševati v denacionalizacijskem postopku, ker v ZDen za to ni podlage, če o tem ni izrecnega sporazuma med vsemi bivšimi solastniki.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 7.3.2006, s katero je odločila: da se del nepremičnine B., L., parc. št. 204 vl. št. 211 k.o. ..., z vknjiženo družbeno lastnino z imetnikom pravice uporabe za Gostinsko podjetje A., ki v naravi predstavlja poslovni prostor sedanje gostilne B. v pritličju zgradbe v neto površini 199 m2, vrne v last in posest upravičenkam dr. A.A.A. do 3/10, B.B. do 35/60 in C.C. do 7/60, skupaj s pripadajočim delom zemljišča parc. št. 204 in pripadajočim delom skupnih prostorov, delov in naprav zgradbe (1. točka izreka); da se razveljavi sklep tožene stranke z dne 10.4.1996 o prenosu poslovnega prostora v začasno uporabo B.B. (2. točka izreka); da je zavezana stranka za vrnitev Gostinsko podjetje A., d.d. (3. točka izreka); da se za skrbnika za poseben primer glede premoženja, ki pripade pok. dr. A.A.A., določi dr. D.D.D., glede premoženja, ki pripade pok. B.B., pa odvetnik E.E. (4. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo izdala v izvajanju sodbe tega sodišča, opr. št. U 683/2001-14 z dne 23.10.2002. Tožena stranka je odločila v skladu s sprejeto upravno sodno prakso (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. U 1063/94-10 z dne 21.11.1996, opr. št. I Up 157/2005-2 z dne 30.11.2005). Z odločbo o nacionalizaciji z dne 14.10.1959 je bila podržavljena celotna stavba na parc. št. 204 vl. št. 211 k.o. ..., ki je bila v solasti B.B. do 35/60, C.C. do 7/60 in dr. A.A.A. do 3/10. Z odločbo z dne 6.1.1961 so bila v korist prejšnjih solastnic izvzeta posamezna stanovanja. Ob izvzemu stanovanj se ni ugotavljala višina deleža, ki je predstavljal posamezno izvzeto stanovanje glede na stavbo v celoti, saj tega Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ) in Uredba o postopku z izvedbo nacionalizacije najemnih zgradb in gradbenih zemljišč nista predvidevala. Ker je bila po 18. členu zakona izločitev le okvirno vezana na vrednosti idealnega deleža, izločena stanovanja pa niso bila enakovredna, je to lahko pomenilo, da je posamezna solastnica že ob podržavljenju obdržala večji del premoženja kot druga, kakor menita tožnika. V nacionalizaciji se zaradi tega solastninski deleži niso preračunavali. Po navodilu o zemljiškoknjižnih vpisih nacionaliziranih najemnih stavb in stavbnih zemljišč se je cela stavba vknjižila kot družbena lastnina, lastninska pravica na posameznih izločenih stanovanjih pa se je zaznamovala. V Zakonu o denacionalizaciji (ZDen) ni podlage, da bi se deleži, kakršne so prejšnje solastnice imele, spreminjali. Izvzetje stanovanj ob nacionalizaciji z vidika ZDen pomeni, da v obsegu izvzetih delov stavbe do denacionalizacije ni prišlo. Pri vračanju stavbe, kolikor je ostala v družbeni lastnini, tudi če se vračajo posamezni deli stavbe, je treba v denacionalizacijskem postopku upoštevati solastniške deleže iz odločbe o nacionalizaciji. Z odločbo o denacionalizaciji se tako ponovno vzpostavljajo idealni deleži, kakršni so bili ob podržavljenju, tudi na objektu kot celoti. Ti pa vključujejo iz nacionalizacije izvzete posamezne dele stavbe. Spremenjena razmerja med bivšimi solastnicami zaradi izločenih vrednostno neenakih stanovanj se lahko v denacionalizaciji uredijo le, če je o tem med njimi sporazum. Če takega sporazuma ni, pa v ustreznih sodnih postopkih.

Tožnika vlagata revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da je treba v postopku denacionalizacije vzpostaviti za prejšnje lastnike ali njihove dediče lastninsko pravico na celotni stavbi v solastninskem deležu, kakršen je bil pred podržavljenjem. Za tožnika torej 35/60 do celote. Če pa v obsegu iz podržavljenja izvzetih delov podržavljene stavbe do nacionalizacije zgradbe sploh ni prišlo, je treba ugotoviti, komu je bilo kaj podržavljeno, če je sploh bilo. Če je na primer C.C., katere solastninski delež na celi nepremičnini je pred podržavljenjem znašal 7/60, in sta bili v njeno korist iz nacionalizacije izvzeti eno enosobno in eno dvosobno stanovanje v skupni izmeri 95,43 m2, kar je najmanj 7/60 celotne stavbe, po navedenem stališču izpodbijane sodbe pa se za to izvzeto premoženje šteje, da do podržavljenja sploh ni prišlo, ji potem ni bilo nič podržavljenega in zato sploh ni upravičena do denacionalizacije. Napačno je stališče sodbe, da se z odločbo o denacionalizaciji ponovno vzpostavijo idealni deleži, kakršni so bili ob podržavljenju, tudi na objektu kot celoti. Ponovno se vzpostavljajo le deleži na vrnjenih posameznih delih stavbe, ne pa na celotni stavbi, kar pa je nekaj čisto drugega. Solastni deleži se z denacionalizacijo ne smejo spreminjati. V konkretnem primeru pa se. Vprašljiva je odločba o rešitvi zadeve, ki sama napotuje na uporabo sodnih postopkov za sanacijo posledic njene odločitve. Predlagata, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Prizadeta stranka dr. A.A.A. oziroma dr. D.D.D. kot edini dedič po prizadeti stranki, ki ga zastopa F.F., odvetnik v L., predlaga zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Po presoji revizijskega sodišča je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno.

Po ZDen se prejšnjim lastnikom oziroma njihovim pravnim naslednikom vrača premoženje, ki jim je bilo podržavljeno, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. V obravnavani zadevi je pravni temelj podržavljenja ZNNZ, ki je pravna podlaga za denacionalizacijo po 9. točki 3. člena ZDen. V obravnavanem primeru je bila podržavljena stavba B., v korist prejšnjih solastnic pa so bila izvzeta posamezna stanovanja. Vrnitev premoženja v naravi se po ZDen nanaša na vrnitev premoženja tistemu, kateremu in kolikor je bilo premoženje podržavljeno (2. in 3. člen ZDen). Upravičenkam je zato pravilno vzpostavljena tudi solastninska pravica na poslovnem prostoru v obravnavani nepremičnini, skupaj s pripadajočim delom zemljišča parc. št. 204 in pripadajočim delom skupnih prostorov, delov in naprav zgradbe. Če so ob nacionalizaciji bila iz nacionalizacije izvzeta vrednostno neenaka stanovanja oziroma deli nepremičnine v korist posameznih bivših solastnikov, zaradi česar naj bi bila tožnika oškodovana, tega vprašanja ni mogoče reševati v denacionalizacijskem postopku, ker v ZDen za to ni podlage, če o tem ni izrecnega sporazuma med vsemi bivšimi solastniki. Tožnika ne zatrjujeta, da bi bil dosežen tak sporazum. Če pa takega sporazuma ni, se zatrjevana razmerja lahko uredijo le v ustreznih sodnih postopkih. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča odločitev, da se na podržavljeni nepremičnini vzpostavi solastninska pravica v korist upravičenke v višini podržavljenih solastniških deležev, ne vzpostavlja lastninskega stanja, ki bi pomenilo obogatitev posamezne bivše solastnice na račun druge. Sodišče prve stopnje se pri tem pravilno sklicuje na dosedanjo upravno sodno prakso, ko je že Vrhovno sodišče v podobnih primerih odločalo enako.

Ker ni podan uveljavljani revizijski razlog, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.