Jedro

Glede na to, da dokaznih predlogov sodišče prve stopnje ni izčrpalo, gre za tako imenovano vnaprejšnjo dokazno oceno, sodišče ne sme zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom (ki smiselno izhaja iz razlogov predmetne sodbe), da se je že prepričalo o nasprotnem.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da sodišče prepove tožencu, da vznemirja lastninsko pravico tožnika na parceli št. 509/8 k.o. S., last tožnika, še posebej pa mu prepove vožnjo motornih vozil in parkiranje motornih vozil na tej parceli. V posledici neuspeha je tožniku naložilo, da povrne tožencu pravdne stroške.

Navedlo je, da je tožnik trdil, da ima toženec služnost peš hoje, dovolil pa mu je izvajanje služnosti (iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik trdil, da mu je le dovolil parkiranje in to do preklica, kar je že storil in tudi sedaj, s tožbo, to preklicuje), mu zatem prepovedal parkiranje, kljub temu po tej nepremičnini toženec še vozi, obrača vozilo in parkira ter s tem vznemirja lastninsko pravico tožnika. Toženec pa se je branil z navedbo, da je bilo s pogodbo, ko mu je bilo prodano stanovanje v pritličju, določeno, da ima tudi služnost, dostop z motornim vozilom in parkiranje, kar se je izvajalo več kot 20 let in je služnost priposestvovana. Ni res torej, da bi med strankami bil dogovor, da toženec lahko to počne le do preklica.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnik lastnik predmetne nepremičnine. Ko je zaslišalo tri priče, je ocenilo zbrane dokaze in zaključilo, da je bila dovoljena služnost do preklica. Toda tožnik ne more uspeti, ker je bil dogovor tak, da je možnost preklica podana le pod pogojem, da toženec krši dogovor, toženec pa dogovora ni kršil. Zahtevek je zavrnilo, saj toženec ne vznemirja lastninske pravice tožnika, za svoje ravnanje ima podlago v dogovoru.

Zoper sodbo se je tožnik pritožil. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Sodišče ugotavlja, da se je zanesljivo prepričalo, da je bila dovoljena služnost zgolj do preklica. Dejstvo je, da je tožnik v tožbi trdil, da je le dovolil tožencu vožnjo in parkiranje do preklica. Tako bi zadoščal le preklic. Sodišče pa še ugotovi, da bi bil preklic možen le, če bi toženec dogovor kršil. Sodišče opre ugotovitve na izpovedbo priče, tožnikove žene, moralo pa bi nadaljevati z dokazovanjem, zaslišati tožnika, ki je bil predlagan glede navedenih trditev, torej zaslišati tožnika kot dokaz, izvesti bi moralo listinske dokaze in oceniti vse izvedene dokaze, se do njih opredeliti in sprejeti pravilno odločitev. Tožnik je tožencu res dovolil vožnjo in parkiranje pod pogoji, da lahko parkira le eno vozilo, da ne sme obračati na dvorišču in da je parkiranje dovoljeno le osebno tožencu, toda ta pravica velja do preklica. Tožnik si je to pravico pridržal in jo lahko uveljavi kadarkoli, brez navedbe razlogov. To, da je tožnik že prepovedal tožencu vožnjo in parkiranje, pa je za toženca prav tako nesporno, saj v odgovoru na tožbo priznava, da mu tožnik ne dovoli več vožnje in parkiranja. Izjava priče, da ni spora glede parkiranja, je v očitnem nasprotju s priznanjem toženca o obstoju spora. Konec koncev pa je toženec dogovor tudi kršil. To bi izpovedal tožnik, če bi ga sodišče zaslišalo. Sodišče je kršilo pravico tožnika, da aktivno sodeluje v postopku in je ostalo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče ni moglo primerjati njegove izpovedbe z izpovedbo tožnikove žene. Sicer pa je parcela izključno last tožnika in je on osebno dovolil tožencu vožnjo in parkiranje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče delno tudi mimo trditvene podlage tožbe, na kar opozarja tudi pritožba, zaključilo, da je tožnik dovolil tožencu služnost do preklica. Tožnik ni trdil, da bi bila ustanovljena služnost, to je trdil le toženec, pa sodišče ne pojasni, kateri so razlogi, ki utemeljujejo sprejet sklep, da je šlo za dogovor o ustanovitvi služnosti. Po drugi strani je sodišče prve stopnje zaključilo, da je šlo za dogovor o tem, da toženec lahko parkira, in sicer pod določenimi pogoji, to „služnost“ je možno preklicati, a le, če toženec krši dogovor. To je ugotovilo, ko je ocenilo dokaze. Pritožnik pa utemeljeno opozarja, da je v dokaz trditev, da je bilo dovoljenje dano le do preklica (brez omejitev), predlagal že v tožbi kot dokaz tudi svoje zaslišanje, sodišče prve stopnje pa je v razlogih sodbe navedlo, da je druge dokazne predloge (očitno tudi predlog za zaslišanje tožnika) zavrnilo kot nepotrebne, in pojasnilo v nadaljevanju, da se je na podlagi izpovedb treh prič zanesljivo prepričalo o neresničnosti trditev tožnika o dovoljenju „služnosti“ do preklica.

Pravica do izjave, ki jo ima stranka v postopku, je pravica, da navaja dokaze, se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, da sodeluje v dokaznem postopku in se izjavi o rezultatih dokazovanja. Stranka ima torej pravico do predlaganja dokazov, temu pa sledi načelna obveznost sodišča, da izvede predlagane dokaze. Seveda ta pravica ni omejena, vendar pa morajo obstajati upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov. Dejstvo, ki naj bi ga dokazoval tožnik, je tudi po presoji sodišča prve stopnje pravno relevantno. Tudi ni ugotovilo sodišče, da bi šlo za že dokazano dejstvo, nasprotno, štelo je, da je dokazano nasprotno dejstvo, da je bila služnost ustanovljena res do preklica, toda pod pogojem, da toženec krši dogovor, a ga ni kršil. Glede na to, da dokaznih predlogov sodišče prve stopnje ni izčrpalo, gre za tako imenovano vnaprejšnjo dokazno oceno, sodišče ne sme zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom (ki smiselno izhaja iz razlogov predmetne sodbe), da se je že prepričalo o nasprotnem. Stranka torej v pritožbi pravilno opozarja, da ji je bila kršena pravica do izjave v tem postopku, ki je tudi element kontradiktornega postopka, dejansko stanje je torej zmotno ugotovljeno in za pravilno ugotovitev dejanskega stanja je treba zato izvesti nove dokaze (dokaz z zaslišanjem tožnika) ter je zato pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), ki bo moralo dokazni postopek dopolniti z zaslišanjem tožnika, torej izvesti predlagane dokaze, da bo lahko ugotovilo pravno odločilna dejstva, kakšna je bila torej vsebina dogovora, upoštevaje dejstva, ki jih zatrjujeta pravdni stranki in zatem, glede na pravno normo, ali je tožbeni zahtevek utemeljen.

Sodišče druge stopnje je v tem pritožbenem postopku uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku – UPB 3, Ur.l. RS, št. 73/2007 – Uradno prečiščeno besedilo, saj je bila odločba na prvi stopnji, s katero se je postopek končal, izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, Ur.l. RS, št. 45/2008.