Jedro

S pravnomočnostjo sklepa o preiskavi je potrjen utemeljen sum, da je obdolženec storil kazniva dejanja, zaradi katerih je bila preiskava uvedena. Senat pa je ob podaljšanju pripora pravilno ugotovil, da se stopnja utemeljenega suma z izvedbo dokazov o preiskavi nikakor ni zmanjšala.

Izrek

Pritožba zagovornice obdolženega U. K. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je senat sodišča prve stopnje na predlog preiskovalne sodnice zoper obdolženca, iz razloga po 3. točki I. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor še za en mesec.

Proti sklepu se je pritožila obdolženčeva zagovornica iz "vseh pritožbenih razlogov". Predlagala je, da se pripor zoper obdolženca odpravi.

Pritožba ni utemeljena.

Utemeljen sum, da naj bi obdolženec storil kazniva dejanja, zaradi katerih je zoper njega uvedena preiskava, je potrjen s pravnomočnima sklepoma o preiskavi z dne 18.10.1999 in 22.10.1999. Senat sodišča prve stopnje pa je ob podaljšanju pripora pravilno ocenil, da se z izvedbo dokazov med preiskavo stopnja utemeljenega suma nikakor ni znižala. Zagovornica zato neutemeljeno uveljavlja, da utemeljen sum, ki je podlaga za podaljšanje pripora, ni podan.

Obdolženec je tako utemeljeno osumljen storitve kar devetih kaznivih dejanj. 8.9.1999 naj bi storil kaznivo dejanje tatvine na škodo A. P., 9.9.1999 in 10.9.1999 naj bi z izpolnjevanjem in vnovčitvijo ukradenih čekov storil kaznivo dejanje ponarejanja vrednotnic, 10.10.1999 naj bi storil kar sedem kaznivih dejanj velike tatvine, eno na vdoren način, druga pa na posebno predrzen način, 13.10.1999 je bil obdolženec prijet in priveden k preiskovalnemu sodniku, kjer je bil zaslišan v zvezi s sumom storitve večih kaznivih dejanj, nekatera so tudi zajeta v sklepu o uvedbi preiskave. Obdolženec je bil po zaslišanju izpuščen na prostost, že naslednjega dne, 14.10.1999 pa naj bi ponovil kaznivo dejanje velike tatvine. Senat sodišča druge stopnje se zato strinja z oceno senata sodišča prve stopnje, da število in teža kaznivih dejanj, katerih je osumljen obtoženec, pa tudi način njihove storitve, zlasti pa tudi dejstvo, da naj bi obdolženec nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj tudi potem,ko je bil že zaslišan pred preiskovalnim sodnikom, kažejo na tolikšno stopnjo nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj s katerim se ugroža premoženje in s tem tudi varnost ljudi, da je bilo treba zoper obdolženca pripor podaljšati. Ker preiskava še ni zaključena, je zato senat sodišča prve stopnje odločil pravilno, ko je pripor zoper obdolženca podaljšal. V kolikor zagovornica v pritožbi meni, da zaslišanje še dveh prič ni potrebno oziroma, da zaradi tega pripora ne bi bilo treba podaljšati, pa je ugotoviti, da ob podaji predloga za podaljšanje pripora še ni bila zaslišana priča S. R., na katero se je obdolženec skliceval, ko je uveljavljal svoj alibi, prav na tega pa se zagovornica v pritožbi sklicuje. Zato je bilo zaslišanje navedene priče potrebno. Po izdaji sklepa o podaljšanju pripora pa je sodišče že ugotovilo, da navedena priča ne obstaja, kar je v svojem dopisu sodišču potrdil tudi obdolženec, tako da bo lahko preiskava zaključena že z zaslišanjem še preostale priče R. N. oziroma ponovnim zaslišanjem obdolženca, glede na vsebino dopisa, ki ga je poslal sodišču.