Jedro

Po uveljavitvi ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust (tudi za delavce tožene stranke), se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke je nična.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko zaradi premalo izplačanih regresov za leto 2003, 2004, 2005, 2006 in 2007 v višini in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz 1. točke izreka sodbe. Zavrnilo je tudi zahtevek na plačilo stroškov postopka (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 170,54 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila pod izvršbo (II. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo se pritožuje tožnica in navaja, da je tožena stranka v letu 1993 izplačala regres po 30. členu Kolektivne pogodbe tožene stranke, kar dokazuje, da Zakon o načinu obračunavanja in izplačevanja plač ni veljal za toženo stranko. Zakon je začel veljati 30. 3. 1993, tožena stranka pa je podpisala Kolektivno pogodbo tožene stranke pet dni kasneje 18. 3. 1993, regres za leto 1993 pa je bil izplačan ob prvem naslednjem izplačilu plače v višini plače. Dejstvo, da je tožena stranka izplačala regres za leto 1993 aprila 1993, torej po uveljavitvi ZNOIP in podpisu KP tožene stranke v znesku, ki je višji od izplačane plače, jasno nakazuje, da ZNOIP ni veljal za toženo stranko in da je bil namen določbe 30. člena KP tožene stranke določitev višine regresa že za leto 1993, saj je bil izplačan že pri naslednjem izplačilu plače. Ustavno sodišče RS je v odločbi z dne 8. 11. 2012 razveljavilo sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, s katerimi je bila priznana pravica do regresa po 30. členu KP tožene stranke. Ustavno sodišče RS ni ugotavljalo, ali je ZNOIP veljal za toženo stranko. Tožnica meni, da zaradi načina financiranja sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki se je financiral skoraj izključno s prispevki zavarovancev in delodajalcev ter glede na način opravljanja s temi sredstvi in glede na dejstvo, da tožena stranka v spornih letih 1992 in 1993 ni prejemala sredstev, potrebnih za izplačilo plač, regresa za letni dopust in drugih dodatkov iz proračuna, torej s strani države, namen države s tako imenovanim interventnim zakonom (ZNOIP) ni bil poseči v njena razmerja, temveč le v tiste javne zavode, ki so se 60 % ali več financirali s strani proračuna. Navedeno ugotovitev potrjuje dejstvo, da je tožena stranka v letu 1993 izplačala regres po 30. členu KP tožene stranke oziroma na drugi pravni podlagi in ne po 13. členu ZNOIP. Iz 13. člena ZNOIP jasno izhaja, da ta določba zgolj omejuje višino izplačila regresa za letni dopust. To jasno izhaja iz kazenskih določb, ki pravijo, da se kaznuje delodajalec, ki bo izplačal regres v višjem znesku, kot določa ta zakon. ZNOIP torej ne prepoveduje kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust, temveč zgolj omejuje višino izplačanega regresa, ne glede na dogovorjeni znesek. Iz 2. odstavka 13. člena ZNOIP jasno izhaja, da omejitev izplačila regresa za letni dopust ne velja za vse delavce javnega zavoda. To pomeni, da 13. člen, v kolikor bi ZNOIP veljal za toženo stranko, ni veljal za vse delavce pri toženi stranki, temveč le za tiste, ki so imeli plačo najmanj v višini republiškega povprečja. Drugi odstavek 13. člena ZNOIP neposredno dokazuje, da določba 13. člena Kolektivne pogodbe tožene stranke ne more biti nična, saj je ZNOIP dopuščal izplačilo regresa, ki je višje od plače delavca. Meni, da kolektivno dogovarjanje o višini regresa ni bilo prepovedano, zato je v primeru, da je za toženo stranko veljal ZNOIP, sporno le ravnanje tožene stranke, ki je izplačala regres po 30. členu KP tožene stranke in ne 13. členu ZNOIP, če je ta zakon zanjo veljal. Dne 22. 11. 2000 sta tožena stranka in sindikat ponovno dogovorila vsebino kolektivne pogodbe in ugotoviti je, da je bila 22. 11. 2000 nesporna volja obeh pogodbenih strank, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa. Glede odmere stroškov in zgolj podredno tožnica navaja, da tožnica kakor tudi ostale tožeče stranke niso vedele in tudi niso mogle vedeti za vzrok domnevne ničnosti pogodbe. Iz tega razloga so se tudi odločile za tožbo, pri čemer so bila njihova stališča podkrepljene tudi s pravnimi mnenji. Njihovim stališčem je pritrdilo tudi naslovno sodišče. Tudi če bi sodišče ob ponovnem odločanju presodilo, da tožbeni zahtevki niso utemeljeni iz razloga ničnosti 30. člena kolektivne pogodbe, tožnica predlaga, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Tožnica je mnenja, da so bili stroški tožene stranke nepotrebni, saj so nastali zaradi najema odvetniške družbe, ki jih zastopa v tem sporu, kljub dejstvu, da ima svojo pravno službo, v kateri ima zaposlene delavce za namen zastopanja pred sodišči. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v celoti zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Meni in opozarja, da je tožnica z večino priloženih listin in navedb iz pritožbe tudi prekludirana, saj le-teh tožnica ni predložila, niti ni takih dejstev navajala v rednem postopku pred sodiščem prve stopnje. Meni, da se je o ničnosti določbe 30. člena KP tožene stranke veljavnosti ZNOIP za javne zavode (torej tudi za toženo stranko) izjasnilo in navedeno utemeljilo že Ustavno sodišče RS v odločbi z dne 8. 11. 2012. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, kot mu nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi tega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu zahtevala plačilo razlike med že izplačanim regresom za letni dopust in zneskom regresa za letni dopust, ki ga določa Kolektivna pogodba tožene stranke (KP tožene stranke), za leta od 2004 do 2007. Ta kolektivna pogodba v 30. členu določa, da delavcu pripada enkrat letno regres za letni dopust (13 plača) v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da Kolektivna pogodba tožene stranke ni bila objavljena. Za veljavnost kolektivne pogodbe na ravni organizacije ni potrebno, da se ta objavi v Uradnem listu RS, temveč se jo mora objaviti na ustrezen način, kot npr. z objavo na oglasni deski ali v internem glasilu in sicer na takšen način, da se zaposleni, ki so pravice in obveznosti, ki iz kolektivne pogodbe izhajajo, dolžni spoštovati, lahko z vsebino kolektivne pogodbe seznanijo. Poleg tega je ugotovilo, da je bila KP tožene stranke prejeta dne 18. 3. 1993, kar je po uveljavitvi Zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (ZNOIP, Ur. l. RS, št. 13/93 in nadaljnji), ki je bil prisilen predpis. Ker je bila določba, ki se nanaša na regres za letni dopust v KPtožene stranke, v nasprotju z določbami ZNOIP, je takšna določba KP tožene stranke že od samega začetka nična. Določba, ki je nična, kasneje ne začne veljati, četudi je razlog za ničnost kasneje odpadel, kar se je zgodilo tudi v konkretnem primeru. ZNOIP je namreč veljal le do podpisa Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti oziroma do sprejema Sporazuma o zagotavljanju socialne stabilnosti, najdlje pa do izplačila plač za december 1993. Konvalidacijska izjema je določena v 2. odstavku 107. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadalj.), vendar pa v konkretnem primeru ni možno govoriti o kršitvi manjšega pomena, hkrati pa tudi ni prišlo do realizacije. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje štelo, da je določba 30. člena KP tožene stranke nična in to tudi, če bi šteli KP tožene stranke, kljub izostanku objave, za veljavno. Ker nične določbe ni dopustno uporabiti, je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo.

V istovrstnem sporu je že odločalo Ustavno sodišče RS z odločbo opr. št. Up-388/10, Up-539/10, Up-459/11, Up-477/11, Up-498/11, Up-499/11, Up-500/11, Up-501/11, Up-502/11, Up-503/11, Up-504/11 in Up-505/11 z dne 8. 11. 2012. V obrazložitvi odločbe je Ustavno sodišče RS izhajalo iz pravila, da tudi pri sklepanju kolektivnih pogodb velja prepoved urejanja obligacijskih razmerij v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli iz 3. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) oziroma 10. člena ZOR. Gre za temeljno načelo obligacijskega prava, ki se smiselno uporablja za vprašanja v zvezi s kolektivnimi pogodbami, ki niso urejena v Zakonu o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/2006) ali v drugem zakonu (2. odstavek 1. člena ZKolP). Zato je za odgovor na vprašanje, ali je določba kolektivne pogodbe tožene stranke lahko veljavna pravna podlaga za nastanek iztožljive obveznosti, treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali sodi njena vsebina v času, relevantnem za nastanek pogodbenega razmerja, na področje, na katerem je v času sklepanja obstajala avtonomija volje pogodbenih strank. Če bi namreč avtonomijo volje pogodbenih strank omejeval (na primer) prisilni predpis, bi bila sporna določba kolektivne pogodbe nična (1. odstavek 88. člena OZ, 1. odstavek 105. člena ZOR).

ZNOIP je prisilni predpis, ki je uredil način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih (1. člen ZNOIP). Določil je najvišji znesek regresa za letni dopust za leto 1993 (1. in 2. odstavek 13. člena ZNOIP), sankcioniral izplačilo višjega zneska od zakonsko dovoljenega (9. alinea 18. člena ZNOIP) in prepovedal uporabo določb kolektivnih pogodb, nasprotnih ZNOIP. Po 1. in 2. odstavku 13. člena ZNOIP se je v letu 1993 lahko izplačal znesek največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu oziroma največ v višini 100 % za delavce, ki so prejemali plačo pod republiškim povprečjem.

Za pravne osebe, ki so bile na področju negospodarstva zavezane omejitvam, je ZNOIP opredelil tudi javne zavode in pravne osebe, ki so po zadnjem letnem obračunu dosegli 60 % ali več prihodkov iz javnih sredstev (3. alinea 2. člena ZNOIP). Glede na to, da je tožena stranka javni zavod, ki je v obveznem delu ... vključen v sistem javnih financ, od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, je nedvomno, da so omejitve iz ZNOIP veljale tudi zanjo. Zato so nasprotne pritožbene navedbe tožnice neutemeljene.

ZNOIP je pričel veljati 13. 3. 1993, za pravne osebe s področja negospodarstva pa se je uporabljal do podpisa nove splošne kolektivne pogodbe. V sklepu št. U-I-54/93 z dne 4. 4. 1996 je Ustavno sodišče RS razložilo, da je bilo vsebinsko učinkovanje ZNOIP prekinjeno s sklenitvijo (spremembe) Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND/93, Ur. l. RS, št. 34/93), ki je kot splošna kolektivna pogodba na ravni države za leto 1993 za vse negospodarske dejavnosti določila enak znesek regresa za letni dopust v višini 30.000,00 SIT (23. člen KPND/93).

Potem ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja v višini regresa za letni dopust tudi za delavce tožene stranke, se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke, ki je bila sklenjena 18. 3. 1993 in se je začela uporabljati 19. 3. 1993, torej po uveljavitvi ZNOIP, je nična, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je bil namen ZNOIP določiti enaka izhodišča, ki bodo veljala za vse sindikate in vse delodajalce, ne glede na dejavnost oziroma panogo. Ker sta stranki KP tožene stranke z dogovorom v 30. členu KP tožene stranke prekršili navedena skupna izhodišča za vse dejavnosti in panoge, je pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru ne gre za kršitev manjšega pomena, zaradi česar tudi ni mogoče uporabiti določbe 107. člena ZOR. Glede na vse navedeno je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

Ker je sodba sodišča prve stopnje pravilna iz že zgoraj navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih razlogov ne opredeljuje, saj niso odločilni za drugačno presojo v tem sporu (360. člen ZPP). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).