Jedro

Revidentka je predkupne pravico uveljavljala kot lastnica sosednjega zemljišča zato vprašanje solastništva ni pomembno za odločitev v obravnavani zadevi.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka – revidentka po odvetniku vložila revizijo, katere dovoljenost uveljavlja po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče je prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Upravne enote Ormož z dne 7. 4. 2008 (1. točka izreka) in zavrnilo revidentkin zahtevek za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka). Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil revidentkin zahtevek za odobritev pravnega posla za promet s kmetijskim zemljiščem parc. št. ..., pripisani k vl. št. ... k. o. ..., ker ni izkazala zatrjevane predkupne pravice po 23. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih - ZKZ. Revidentkino pritožbo je zavrnila tožena stranka z odločbo z dne 5. 6. 2008. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up 858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up 1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up 1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up 1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up 1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidentka uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali da v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 6. 4. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

8. Iz revizijskih navedb izhaja, da revidentka za pomembno pravno vprašanje za odločitev v tej zadevi šteje vprašanje, ali bi moral upravni organ kot predhodno vprašanje v postopku odobritve pravnega posla po ZKZ obravnavati vprašanje, ali je revidentka solastnica naprodaj danega zemljišča in na podlagi te ugotovitve odločiti o predkupni pravici. Hkrati meni, da je glede tega vprašanja v obravnavni zadevi podan odstop od stališča, ki ga je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi X Ips 476/2007. 9. Po presoji Vrhovnega sodišča pa navedeno vprašanje ni pomembno za odločitev v obravnavani zadevi. Revidentka namreč, kot izhaja iz sodnih in upravnih spisov, predkupne pravice ni uveljavljala kot solastnica naprodaj danega zemljišča, temveč kot lastnica sosednjega zemljišča, torej kot mejašica. Solastnišvo naprodaj danega zemljišča je začela uveljavljati šele kasneje in se pri tem sklicevala na to, da del njenega objekta stoji na naprodaj danem zemljišču, dokazov o solastništvu zemljišča (izpisek iz zemljiške knjige, sodna ali upravna odločba, priznanje solastnine s strani zemljiškoknjižnega lastnika) pa ni predložila. Za odločanje o odobritvi pravnega posla pa je pravno pomembno, kdo od sprejemnikov ponudbe ima najmočnejšo predkupno pravico ob sprejemu ponudbe, pri čemer mora to pravico tudi uveljavljati že ob sprejemu ponudbe, najpozneje pa do izdaje prvostopenjske upravne odločbe in za to predložiti ustrezne dokaze (glej 21. in 22. člen ZKZ).

10. V reviziji zatrjevani odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanja iz predhodne točke te obrazložitve pa je pavšalen. Revidentka namreč ni opravila primerjave pravnega in dejanskega stanja obravnavne zadeve z zadevo X Ips 476/2007, v kateri je bila dne 29. 1. 2009 izdana sodba, na katero se sklicuje. Vrhovno sodišče pa ugotavlja, da sta pravno in dejansko stanje v navedeni zadevi bistveno drugačna kot v obravnavani zadevi, zato o odstopu od sodne prakse Vrhovnega sodišča ni mogoče govoriti. V navedeni zadevi je šlo za vprašanje pravilne uporabe tretjega odstavka 16. člena Zakona o denacionalizaciji, po kateri se ne vračajo v naravi podržavljene nepremičnine, če so v lasti fizičnih oseb, torej je stvar pravilno ugotovljenega dejanskega stanja tudi to, ali je nepremičnina, katere vračilo se po ZDen zahteva, v lasti fizične osebe, pri čemer je bilo to v navedenem primeru izkazano s pravnomočno sodbo, v obravnavani zadevi pa gre za odobritev pravnega posla glede na uveljavljano predkupno pravico (23. člen ZKZ) kot solastnik naprodaj danega zemljišča, kar je revidentka začela uveljavljati šele po sprejemu ponudbe, in za svoje trditve ni ponudila nikakršnih dokazov.

11. Kot neenotnost v sodni praksi sodišča prve stopnje o pravnem vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločilo, je revidentka navedla drugačno prakso prvostopenjskega sodišča v obravnavani zadevi glede na zadevo U 282/2006. Vendar sodbe v navedeni zadevi z dne 13. 4. 2007, na katero se je sklicevala, reviziji ni priložila. Glede na to ni izpolnila zahtevanega pravnega standarda za dovoljenost revizije zaradi neenotnosti sodne prakse prvostopenjskega sodišča (glej 7. točko te obrazložitve).

12. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.