Jedro

Če izvedeni dokazi dokazujejo obtoženčevo krivdo z zadostno stopnjo gotovosti za obsodbo, ga bo sodišče spoznalo za krivega, če ne bo sam aktivno izpodbijal zanesljivosti in verodostojnosti izvedenih dokazov.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.B. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni M.B. je dolžan plačati 600 EUR povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu M.B. zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo enega leta zapora in preizkusno dobo dveh let, v katero se všteje pripor od 3.4.1998 do 9.3.1999, plačila stroškov kazenskega postopka pa je bil oproščen.

Zoper sodbi je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Navaja, da je pritožbeno sodišče odločilo o pritožbi zagovornice dne 26.2.2008, čeprav je zagovornik, ki je prevzel odvetniško pisarno prejšnje obsojenčeve zagovornice dne 1.3.2008, prejel odgovor višjega državnega tožilca na pritožbo obrambe šele 3.3.2008. Zaradi tega je bilo kršeno načelo enakosti orožij med strankama ter obsojenčevi pravici do sodnega varstva in poštenega sojenja. Vsebina zagovornikove izjave o navedbah v odgovoru na pritožbo je utemeljeno opozorila na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in bistvene kršitve kazenskega postopka, zato je verjetno izkazana korist za obsojenčevo obrambo. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z izpovedbo A.V. zmotno ugotovilo, da je obsojenec udaril oškodovanca s pestjo, ta ugotovitev se opira na mnenji izvedencev, čeprav pri dogodku nista bila navzoča. Stališče sodišča druge stopnje, da bi morala obramba izkazati, da se je oškodovanec lahko poškodoval drugače kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je nezakonito, saj mora državno tožilstvo dokazati obtožencu, da je storilec kaznivega dejanja. Zaradi tega je dvom, da je obsojenec storil očitano mu kaznivo dejanje. Sodišče ni razjasnilo, kaj se je z močno vinjenim oškodovancem po srečanju z obsojencem od 17.00 do 21.00 ure dogajalo, saj je dobil še druge nepojasnjene poškodbe, ki jih obtožba sploh ne omenja. Predlaga, da se obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi odgovarja, da je kratenje pravice zagovorniku, da bi se izjavil o odgovoru državnega tožilca na pritožbo zagovornice, kršitev postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki je bistvenega pomena samo, če bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča druge stopnje, takega vpliva pa zahteva ne konkretizira. Razlogi, s katerimi zahteva utemeljuje bistveno kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ne obrazlagajo take kršitve, ampak zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da se zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen zagovorniku, ki se je o njem izjavil. Navaja, da je onemogočanje obrambi, da se izjavi o predlogu višjega državnega tožilca na pritožbo obrambe, kršitev obsojenčeve pravice po 22. in 29. členu Ustave ter 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), zaradi katere je treba po stališču Ustavnega sodišča v odločbah št. Up 32/2001, Up 546/2001 in drugih, sodbo vselej razveljaviti. Višji državni tožilec tudi nepravilno ocenjuje navedbe zahteve o kršitvah kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Vročitev odgovora vrhovnega državnega tožilca na zahtevo obsojencu ni bila mogoča, ker obsojenec, ki ga doma ni bilo mogoče dobiti, kljub štirim obvestilom dne 18. in 19.7. ter 19. in 20.8.2008 poštne pošiljke ni dvignil. Zahteva zagovornika obsojenega M.B. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega odstavka 421. člena ter prvega in drugega odstavka 420. člena ZKP lahko zagovornik vloži zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa samo, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

Zahteva uveljavlja vse razloge po prvem odstavku 420. člena ZKP, obrazlaga pa le bistvene kršitve postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje zmotno presodilo nasprotujoče si dokaze, to je izpovedbo A.V. ter izvedenski mnenji in ker ni razjasnilo nastanka nekaterih poškodb oškodovanca, kar naj bila bistvena kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje naj bi kršilo postopek s tem, da pred odločitvijo o pritožbi zagovornice vložnici ni dalo možnosti, da se izjavi o predlogu državnega tožilca glede njene pritožbe.

Zatrjevana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Za tako kršitev gre, kadar sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v nasprotju s seboj ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini dokazov in med samo vsebino dokazov. Z navedbami, da je ta kršitev podana, ker sodišče ni sprejelo trditve A.V., da je obsojenec dvakrat klofnil oškodovanca, ampak je ugotovitev, da ga je udaril s pestjo, oprlo na mnenji izvedencev sodno medicinske stroke, ne utemeljuje take napake sodbe, ampak uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tudi trditve, da sodišče ni razjasnilo, kaj se je z oškodovancem dogajalo po srečanju z obsojencem in kako je dobil še druge hude telesne poškodbe, ki jih obtožnica ne omenja, ne utemeljuje take kršitve postopka, ampak nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sicer pa ta očitek zahteve tudi ni utemeljen: sodba sodišča prve stopnje v tretjem odstavku na 7. strani ugotavlja, da je oškodovanec imel tudi prelom zatilnice, desne temenice in strehe desne očesne votline, poškodbo vezi desnega sklepa med zatilnico in nosačem s krvavitvijo, izliv krvi po možgansko opno in obtolčenine možganov, nato pa do tretjega odstavka na 8. strani obrazlaga nastanek teh poškodb. V četrtem odstavku na 8. strani sodba ugotavlja, da je imel oškodovanec tudi prelom prsnice in zlome reber ter sledi na koži, ki so nastale pri njegovi reanimaciji. Zatrjevane kršitve postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP torej niso podane.

Sodišče druge stopnje je dne 26.2.2008 opravilo pritožbeno sejo in odločilo o pritožbi zagovornice odvetnice M.N. Predlog višjega državnega tožilca o njeni pritožbi je bil vročen obsojencu dne 7.2.2008 (vročilnica v prilogi list. št. 680). Osebna vročitev zagovornici ni bila uspešna in se je poštna pošiljka vrnila dne 24.1.2008 z opombo, da je odvetnica odsotna do 20.2.2008. Z odredbo predsednika senata z dne 24.1.2008 je bil zato predlog državnega tožilca poslan zagovornici dne 28.1.2008 še kot navadna poštna pošiljka, ki je bila sprejeta. Na podlagi teh podatkov Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zagovornica prejela odgovor na njeno pritožbo 29. ali 30.1.2008 ob upoštevanju običajnega poštnega teka, vsekakor pa pravočasno, da je bil spoštovan 8-dnevni sodni rok za vložitev izjave o odgovoru glede na to, da je bila pritožbena seja opravljena skoraj mesec dni kasneje. Obsojenec ali zagovornica nista obvestila pritožbenega sodišča, da zagovornica iz opravičljivih razlogov ne more podati izjave, zato pritožbeno sodišče ni bilo dolžno čakati z odločitvijo o pritožbi. Upoštevaje te okoliščine Vrhovno sodišče šteje, da obsojenčeva pravica, da se izjavi o odgovoru državnega tožilstva na pritožbo zagovornice ni bila kršena.

Sodba sodišča druge stopnje je v tretjem odstavku na 3. strani pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kje se je oškodovanec zadrževal po srečanju z obsojencem in dobil poškodbe, zavrnilo s stališčem, da pritožba ni postregla z nobeno konkretno okoliščino, ki bi kazala, da je oškodovanec dobil poškodbe drugače, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, torej da ga je poškodoval obsojenec. Sodišče druge stopnje s tem stališčem ni kršilo domneve nedolžnosti po 27. členu Ustave in 3. členu ZKP, po kateri je tožilec dolžan dokazati obtoženčevo krivdo; kadar izvedeni dokazi dokazujejo obtoženčevo krivdo z zadostno stopnjo gotovosti za obsodbo, ga bo sodišče spoznalo za krivega, če ne bo sam aktivno izpodbijal zanesljivosti in verodostojnosti izvedenih dokazov ali z drugimi dokazi dokazoval drugačno dejansko stanje ter s tem vzbudil dvom v odločilna dejstva, ki jih izvedeni dokazi dokazujejo. Sodišče druge stopnje je pritožbeno navedbo, da bi moralo sodišče samo "iznajti" razbremenilne dokaze zavrnilo s pravilnim stališčem, saj obramba ne med sojenjem pred sodiščem prve stopnje ne s pritožbenimi navedbami ni vzbudila dvoma v pravilnost ugotovljenih odločilnih ali drugače pomembnih dejanskih okoliščin.

Ker zahteva zagovornika obsojenega M.B. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP je obsojenec dolžan plačati povprečnino v zvezi s postopkom z neuspešno zahtevo za varstvo zakonitosti. Po določbah četrtega odstavka 95. člena ZKP lahko sodišče obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka, če bi bilo zaradi tega ogroženo njegovo vzdrževanje. Sodišči prve in druge stopnje sta obsojenca oprostili plačila stroškov postopka, ker je brez redne zaposlitve in brez premoženja. Vrhovno sodišče sicer ne ugotavlja drugačnih premoženjskih razmer obsojenca, toda obsojenec je star 30 let in sposoben za delo, zato ni nobenih ovir, da se redno zaposli in začne sam skrbeti za svoje preživljanje. Ker je pridobitno sposoben je tudi zmožen plačati stroške postopka z neuspešno zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri višini povprečnine pa je sodišče upoštevalo tudi zamotanost zahteve za varstvo zakonitosti, ki je uveljavljala več kršitev postopka.