Jedro

Tožena stranka je jasno izkazala, da na njeni strani ni interesa za razvezo pogodbe o zaposlitvi, zato sodišču ne more očitati zmotne uporabe 118. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo ter posledično ugodilo reintegracijskemu in denarnim zahtevkom. Ugotovilo je, da tožnik ni storil očitanih kršitev pogodbenih obveznosti, zato ne obstajajo zakoniti razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je odpoved izdala na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožnik nekaterih opravil ni mogel opraviti zaradi zdravstvenih težav, nekaterih pa ni znal narediti. Zato mu ni mogoče očitati, da bi naklepoma ali iz hude malomarnosti kršil pogodbene obveznosti oziroma da bi nevestno opravljal delo. Tožena stranka tudi ni dokazala, da bi ji tožnik grozil oziroma da bi bile take, da jih je vzela kot resne in verjela, da jih bo tožnik uresničil. Sodišče je tudi ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, vendar pogodbe o zaposlitvi po uradni dolžnosti ni smelo razvezati, ker ima tožnik status invalida.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je tožena stranka spoštovala zakonska določila o postopku v zvezi s podajo odpovedi in ni dokazala odpovednih razlogov. Med strankama je prišlo do konflikta in do razburjene reakcije s strani tožnika, ki pa ni imela takšne teže, da bi jo bilo mogoče opredeliti kot kršitev z vsemi znaki kaznivega dejanja.

Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in "zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker je bilo materialno pravo napačno uporabljeno". Navaja, da je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče oziroma smotrno zaradi nenehnih konfliktov in drugih okoliščin. Tožena stranka nima ustreznega delovnega mesta za tožnika, za opravljanje administrativnih del pa ni sposoben. Obnašanje tožnika do tožene stranke po ugotovitvah sodišča sicer ni razlog za izredno odpoved, vendar pa kaže na dejstvo, da ne more več delati pri toženki. Ob takih ugotovitvah je sodišče obšlo določbo 118. člena ZDR. Izpodbijana sodba se tudi neutemeljeno sklicuje na to, da toženi stranki ni uspela dokazati vseh znakov kaznivega dejanja. Dokazala je, da je sprožila kazenski postopek, ki je še v teku, izpovedala pa je tudi o svoji ogroženosti zaradi tožnikovih groženj.

V sladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 73/2007 - ZPP) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in meni, da je neutemeljena.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka le pavšalno zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ne da bi svoje trditve posebej utemeljila. Iz zatrjevanja, da so razlogi o odločilnih dejstvih v nasprotju z izvedenimi dokazi pa dejansko uveljavlja nedovoljeni revizijski razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba nima zatrjevanih formalnih pomanjkljivosti in jo je mogoče preizkusiti.

Pri materialnopravni presoji pravnomočne sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato tega izrecno tako uveljavljanega razloga ni mogoče upoštevati. Tudi nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, ker je bilo materialno pravo napačno uporabljeno ni poseben revizijski razlog, ampak gre za možno odločitev revizijskega sodišča po drugem odstavku 380. člena ZPP v primeru, ko ugotovi zmotno uporabo materialnega prava, pa je za pravilno odločitev treba dopolniti dokazni postopek.

Tožena stranka revizije ne vlaga zoper tisti del izpodbijane sodbe, s katero je bilo odločeno o nedokazanosti odpovednega razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, saj v zvezi s tem nima nikakršnih navedb. Glede drugega odpovednega razloga oziroma druge kršitve pogodbenih in drugih obveznosti s strani tožnika pa je bistvena ugotovitev sodišča druge stopnje, da tožena stranka v odpovedi ni podrobneje opredelila vseh znakov kaznivega dejanja, ki ga očita tožniku. Sodišče je sicer pravilno navedlo, da so znaki kaznivega dejanja v takem primeru bistveni element odpovednega razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Ne gre za odločanje o obstoju kaznivega dejanja ali kazenski odgovornosti delavca. Gre za obveznost delodajalca, da jasno opredeli kršitev pogodbene obveznosti tako, da je mogoča presoja, ali ima očitana kršitev znake kaznivega dejanja. Na delodajalcu je tudi, da dokaže te znake (82. člen ZDR).

Po določbi 145. člena KZ stori kaznivo dejanje ogrožanja varnosti, kdor ogrozi varnost kakšne sebe z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo. Pri presoji tožnikovega ravnanja sicer res ni bistveno, kako je on dojemal zatrjevane grožnje (tožnik sicer zatrjuje, da jih sploh ni bilo, ampak je šlo le za razgovor) in tudi ne, ali jih je imel namen uresničiti. Bistveno je, ali so izrečene besede in ravnanja tožnika predstavljali tako grožnjo, ki je pri toženi stranki objektivno vzbudila občutek fizične ogroženosti oziroma zaradi katerih se je tožena stranka tudi resnično čutila osebno ogrožena. Če bi bilo temu tako, bi bilo ravnanje tožnika mogoče opredeliti kot kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja. Iz dokazne ocene sodišča pa izhaja, da pri konfliktu med strankama dne 16.4.2003 ni šlo za tako grožnjo, kar pomeni, da kršitev ni imela znakov kaznivega dejanja in jo zato ni mogoče opredeliti kot kršitve iz prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Neutemeljeno je sklicevanje revizije na to, da že zgolj dejstvo, da je "sprožila" kazenski postopek, kaže na obstoj znakov kaznivega dejanja.

Neutemeljena je revizija tudi glede zmotne uporabe 118. člena ZDR. Sodišče sicer na podlagi te določbe lahko razveže pogodbo o zaposlitvi tudi v primeru, ko ugotovi nezakonitost njene odpovedi. Toda to stori le na izrecen predlog delavca (prvi odstavek 118. člena ZDR), ne glede na njegov predlog pa ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank (drugi odstavek 118. člena ZDR). Takih okoliščin in interesov pa ne ugotavlja na lastno pobudo, ampak jih mora delodajalec zatrjevati in dokazati. Enako kot delavec to lahko stori le do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (tretji odstavek 118. člena ZDR). Tožena stranka tega ni storila. Sodišče prve stopnje je tožniku naložilo naj pripravi predlog za rešitev zadeve na podlagi 118. člena ZDR, kar je tožnik storil. Tožena stranka je na obravnavi 20.10.2005 tako možnost izrecno odklonila (in se v tej smeri tudi pritožila ni). S tem je tožena stranka dovolj jasno izkazala, da na njeni strani ni interesa za razvezo pogodbe o zaposlitvi, zato sodišču ne more očitati zmotne uporabe 118. člena ZDR. Tožnik je vztrajal pri tožbenem zahtevku, tudi po reintegraciji, zato je sodišče o tem moralo odločiti.

Ker revizijski razlogi niso podani je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.