Jedro

4. odst. 128. čl. SZ res določa, da postopek v primeru spora o upravičenosti zavrnitve sklenitve kupoprodajne pogodbe sproži prejšnji imetnik stanovanjske pravice v 15 dneh po zavrnitvi, vendar pa ta rok ni prekluziven, temveč le instrukcijski.

Izrek

s k l e n i l o : Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka s tožečo skleniti prodajno pogodbo za stanovanje na naslovu M... 17, D... po privatizacijskih pogojih Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ).

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Iz dokaznih listin, ki jih je predložila sodišču pravočasno, in dokaznega gradiva, ki je v pravdnem spisu opr. št. P 39/92 bivšega Temeljnega sodišča v Lubljani, Enote v Domžalah, izhaja, da je bila zahteva tožeče stranke zavrnjena dne 26.2.1992 v omenjeni pravdni zadevi in ne tej. Zahteva za odkup je bila posredovana toženi stranki dne 12.10. oziroma 14.10.1993 in takrat so bile predložene tudi vse zahtevane listine. Novo tožbo je iz previdnosti vložila 14.10.1993. Tožena stranka je na zahtevo za odkup stanovanja dne 10.11.1993 postavila ponudbo, ki pa za tožnico ni bila sprejemljiva. Soišče torej ni imelo prav, ko je štelo, da je tožnica zamudila z vložitvijo nove tožbe. Upoštevati pa je treba tudi sodno prakso, da rok iz 4. odst. 128. čl. SZ ni prekluziven. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stoopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Čeprav pritožnica izpodbija sodbo prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov, ne pojasni, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo tistih kršitev iz 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Utemeljen pa je očitek sodišču prve stopnje, da je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Po 3. odst. 128. čl. SZ odloča v primeru spora o upravičenosti zavrnitve sklenitve kupoprodajne pogodbe sodišče v pravdnem postopku. 4. odst. 128. čl. SZ res določa, da postopek sproži prejšnji imetnik stanovanjske pravice v 15 dneh po zavrnitvi, vendar pa ta rok ni prekluziven, temveč le instrukcijski. Samo določilo namreč ne določa sankcije za prekoračitev tega roka, njegova narava pa izhaja iz namena pravne ureditve odkupa stanovanj. SZ je namreč jasno določil prekluzivni rok za vložitev zahteve za odkup po 117. čl. SZ (1. odst. 123. čl. SZ) in zato ni logično, da bi bil za sodno uveljavljanje te pravice določen le 15 dnevni rok od zavrnitve zahteve, ker bi bila sicer pravica izgubljena. Ob upoštevanju, da zakon le izjemoma določa prekluzivne roke, medtem ko so zstaralni roki pravilo, se je izoblikovala sodna praksa, da rok iz 4. odst. 128. čl. SZ ni prekluziven in lahko upravičenec, ki je pravočasno zahteval odkup stanovanja, vloži tožbo v splošnem zastaralnem roku (pravno mnenje VS RS, Pravna mnenja 1/96).

Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo 4. odst. 128. čl. SZ, zaradi tega pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (355. čl. ZPP), saj sodišče prve stopnje sicer ni ugotavljalo, ali so podani pogoji za privatizacijski odkup stanovanja po SZ. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.