Up-61/99

31. 5. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji senata dne 31. maja 2000

s k l e n i l o:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 195/98 z dne 1. 12. 1998 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 823/97 z dne 21. 5. 1998 in sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. I Pd 175/97 z dne 15. 4. 1997 se ne sprejme.

2.Pritožnik nosi sam svoje stroške postopka.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik je aprila 1992 odšel domov v Bosno in Hercegovino, ker mu je umrla mati. Na delo bi se moral vrniti z iztekom odobrenega dopusta, vendar naj bi mu bilo to onemogočeno zaradi poslabšanja vojnih razmer. V Ljubljano in na delovno mesto se je tako vrnil šele oktobra 1992. Delodajalec je štel njegovo odsotnost za neopravičeno in sprejel sklep o prenehanju delovnega razmerja. V sodnem sporu je bil njegov zahtevek za razveljavitev prenehanja delovnega razmerja zavrnjen. Revizijo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno, spremenilo je le datum prenehanja (iz prvega dneva odsotnosti na dan dokončnosti sklepa o prenehanju).

2.Pritožnik v ustavni pritožbi ponavlja pritožbene in revizijske navedbe o tem, da njegova odsotnost ni bila neopravičena ne v subjektivnem ne v objektivnem smislu. Ni niti želel niti hotel izostati z dela. Razlog njegovega odhoda domov je bila smrt matere, za kar mu je podjetje tudi odobrilo dopust. Glede na takratne razmere v domačem kraju tudi ni mogel pričakovati takega razvoja dogodkov. Takoj, ko je bilo to mogoče, se je javil v podjetju. Zato meni, da je odločitev sodišč napačna in nedokazana.

3.Pritožnik zatrjuje kršitev 14., 15., 22., 35., 50. in 51. člena Ustave. Kršitev enakosti pred zakonom utemeljuje s splošno trditvijo, da so v drugih podobnih primerih organi v podjetjih kot tudi sodišča dosledno ugodila zahtevku delavcev in razveljavljala sklepe o prenehanju delovnega razmerja. Kršitev drugih ustavnih pravic pa utemeljuje s tem, da je z izgubo službe izgubil vse bistvene osebnostne pravice, zlasti pravico do socialne varnosti, do zdravstvenega zavarovanja in do opravljanja dela ter na tej podlagi uživanja materialnih pravic. Pritožnik še meni, da je odločitev sodišč v nasprotju s Konvencijo mednarodne organizacije dela št. 158.

B.

4.Enakost pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave pomeni nearbitrarno uporabo predpisa v odnosu do vsakega posameznika. To v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil pomeni, da so ti organi, ko uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžni enake situacije obravnavati enako in torej dosledno uporabljati zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. To pomeni, da se morajo uporabljati enaka pravila za enaka dejanska stanja, oziroma, da se ne morejo uporabljati enaka pravila za bistveno različna dejanska stanja. Člen 22 Ustave pomeni aplikacijo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. Poseg v to ustavno pravico bi bil podan, če bi bil posamični akt sprejet v postopku, v katerem bi pritožnik ne mogel uveljavljati ali bi lahko le omejeno uveljavljal svojo pravico, kar bi lahko posledično prizadelo tudi kakšno drugo njegovo pravico. Takih kršitev pritožnik ne navaja. Ob presoji, ali je bila kršena navedena ustavna pravica, pa Ustavno sodišče ne ugotavlja pravilnosti oz. zakonitosti sodnih odločb samih po sebi, ampak presoja le, ali so bile v sodnem postopku spoštovane temeljne človekove pravice procesne narave.

5.Trditev pritožnika, da so sodišča v podobnih primerih odločala drugače kot v njegovem primeru, ni z ničimer izkazana. Pritožnik tudi ni predložil nobene sodne odločbe, ki bi kaj takega dokazovala. Iz baze sodnih odločb Vrhovnega sodišča izhaja ravno nasprotno. Sodišča so v podobnih primerih, kot je pritožnikov, dosledno in enotno odločala enako: odsotnost z dela delavcev, ki se na delo niso mogli pravočasno vrniti zaradi razmer na območju Bosne in Hercegovine, so štela kot neopravičeno odsotnost. Očitno torej ne gre za kršitev zatrjevanih človekovih pravic iz 14. oziroma 22. člena Ustave.

6.Neopravičena odsotnost z dela je zakonit razlog za prenehanje delovnega razmerja (75. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/98 in nasl. - ZTPDR in 100. člen Zakona o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR). Prenehanje delovnega razmerja iz zakonitega razloga pa ne pomeni kršitve pravice do socialne varnosti in do zdravstvenega varstva iz 50. in 51. člena Ustave. Tako prenehanje delovnega razmerja tudi ne posega v ustavno zagotovljeno varstvo dela (66. člen Ustave) in varstvo osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave. S čim naj bi bil kršen 15. člen Ustave, pa pritožnik niti ne utemelji.

7.Neskladnost s Konvencijo MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, pritožnik utemeljuje z zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja, kar ne more biti predmet presoje v postopku z ustavno pritožbo. Pritožniku delovno razmerje tudi ni prenehalo zato, ker je odšel domov in tam ostal v času odobrenega dopusta. Razlog prenehanja je neopravičena odsotnost po izteku dopusta, ko se več kot štiri mesece ni javil nazaj na delo. Pri tem tudi Konvencija ne govori o krivdnih razlogih za odsotnost, zadošča da je razlog za prenehanje delovnega razmerja na strani delavca.

8.Pobudnikov pooblaščenec je priglasil stroške zastopanja po odvetniški tarifi. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS). Za tako, drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki pa jih pobudnikov pooblaščenec ne navaja.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena in 34. člena ZUstS v sestavi: predsednica Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senataMilojka Modrijan