Jedro

Revizijsko sodišče ne presoja, ali je bilo dejansko stanje ugotovljeno pravilno in popolno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek I. T. in E. T. (v nadaljnjem tožnika) na razveljavitev prodajne pogodbe z dne 20.12.1989, ugodilo pa je zahtevku I. L. (v nadaljnjem toženec) na ugotovitev, da je solastnik hiše M., L. z zemljiščem do ene idealne četrtine in na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Ugotovilo je, da sta tožnika prodala tožencu poslovne prostore v pritličju hiše s pripadajočim zemljiščem s tem, da se v korist toženca kot kupca vknjiži solastninska pravica do ene idealne četrtine. O predmetu prodaje sta stranki dosegli soglasje. S prodajo je soglašala tudi tožnica. Za nobenega od tožnikov niso podani razlogi, zaradi katerih bi bila pogodba izpodbojna.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama tožnikov in je razveljavilo sodbo prve stopnje v tistem delu, s katerim je bilo odločeno o tožbenem zahtevku toženca, v ostalem pa je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje v delu, s katerim je bil zavrnjen njun tožbeni zahtevek. V zvezi z delno zavrnitvijo pritožbe je potrdilo prvostopno dokazno oceno o tem, da ob sklepanju pogodbe ni bilo napak volje pri tožeči stranki. Ugotovilo je, da so predmet pogodbe poslovni prostori kot fizičen del zgradbe in da so stranke glede tega dosegle soglasje.

Proti tej sodbi vlagata tožnika revizijo. Uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da tožnica sploh ni sodelovala pri pogajanjih. Pogodbo je podpisala zaradi sile in zvijače svojega moža. Zatrjujeta, da jo je mož zavedel v prepričanje, da gre za najemno pogodbo, k podpisu take pogodbe pa jo je prisilil. Navajata še, da izhaja iz pogodbe, da je bil predmet prodaje solastniški delež, o čemer pa ni bilo nikoli govora. Ker je bil razveljavljen izrek o toženčevem zahtevku, bi morala zaradi tega biti razveljavljena sodba tudi v ostalem delu.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe tožnikov in predlaga, da revizijsko sodišče zavrne revizijo kot neutemeljeno.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Revizijski razlogi se v celoti nanašajo na dejanske okoliščine. Ugotovitve, ki jih tožnika izpodbijata, temeljijo na oceni izvedenih dokazov. Z obema sodbama so bile izrecno ovržene vse bistvene trditve tožeče stranke, ki se nanašajo na zatrjevane napake v volji. Obe sodbi analizirata izvedene dokaze in ugotavljata, da dogodki niso potekali tako, kot jih prikazuje tožeča stranka. Ugotavljata, da je tožnica vedela za prodajo poslovnih prostorov v pritličju hiše in z njo soglašala. Nadalje ugotavljata, da tožnica pri podpisu pogodbe ni bila pod vplivom sile ali zvijače. Sodba druge stopnje izrecno ugotavlja, da so predmet prodajne pogodbe poslovni prostori v pritličju kot fizičen del stavbe, da gre torej za prodajo prostorov kot dela stavbe. Kolikor tožeča stranka v reviziji prikazuje dogodke in okoliščine drugače, tega ni mogoče upoštevati. Revizijsko sodišče namreč ne presoja, ali je bilo dejansko stanje ugotovljeno pravilno in popolno (3. odst. 385.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP). Pri preizkusu materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja. Dejanske ugotovitve, sprejete na obeh stopnjah, pa izključujejo zatrjevane napake volje (60. in 65.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljnjem ZOR) in tudi nesporazum (63.čl. ZOR). Glede na ugotovljena dejstva je torej izpodbijana sodba materialnopravno pravilna.

Tožnika v reviziji ne uveljavljata drugih revizijskih razlogov. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava in na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odst. 354.čl. ZPP. Te kršitve revizijsko sodišče ni ugotovilo, razlogi glede pravilne uporabe materialnega prava pa so bili že navedeni.

Odločitev revizijskega sodišča temelji na 393.čl. ZPP.

O stroških revizijskega postopka ni bilo treba odločati. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, tožena stranka pa stroškov za odgovor na revizijo ne uveljavlja.